Petra in Janez Matos prebujata slovensko Istro

Prostovoljci, ki prihajajo z vseh koncev sveta, so lani opravili že več kot 18.000 delovnih ur.

sre, 05.07.2017, 10:00
Nagrada

 

Park Istra je letos prejel National Energy Globe Award, mednarodno priznanje za naj trajnostni okoljski projekt v Sloveniji, s čimer so uvrščeni v mednarodno tekmovanje. Če nič drugega, je Janez »presenečen, da smo priznanje prejeli tako zgodaj«. Kot ni nikoli prepozno, tudi prezgodaj ni.

Janez in Petra Matos, lahko seveda obratno, s projektom Park Istra gradita prostovoljsko mrežo, ki daje zglede mladim z vse oble. In pomaga jugozahodnemu zalednemu delu Slovenije.

Petra in Janez Matos sta bila med pobudniki akcije Očistimo Slovenijo, »Petra je bila uradno vodja, bilo nas je veliko«, akcija je potekala v letih 2010 in 2012. Pogovarjam se z Janezom, Petra ima pametnejše delo od razlaganja neukemu. Leta 2009 sta ustanovila društvo Ekologi brez meja, s katerim so izvedli čiščenje domovine, 35-letnika, sošolca s študija geografije. Z Ekologi so speljali še druge akcije, Star papir za novo upanje, z iztržkom »zgradili šolo v Afriki in pomagali postaviti hišo slovenskim pogorelcem«.

Petra in Janez Matos. Foto Grega Kališnik


Od študentskih let, ko so ju ekointeresi in seveda še precej tretjega zavezali drugega drugemu, sta potovala po svetu. »In prostovoljno delala.« V Ekvadorju, Indiji, na Škotskem, Slovaškem, Islandiji … Azijska podcelina ju je odločilno zaznamovala. Ekologi brez meja, pomoč, ki naj bi se širila navzven, prek meja, teh prostovoljstvo ne pozna. »Vsak študent mora skusiti smiselnost dela za druge.«

Kako lepo

Janez pove, kako večinoma služimo denar, »ne vemo pa, kako lepo je, ko nekaj daš, spremeniš«. In v zameno ničesar ne prejmeš, vsaj materialnega (ali men­jalnega) ne.

Sta 2009. nameravala v Indijo, se tjakaj za dlje preseliti, pa so bili z Očistimo Slovenijo tako uspešni in sta spoznala, »da je tukaj«, doma, »več kot dovolj dela«. Zakaj v tujini, če lahko doma. Najprej pomagaj pred svojim pragom, če te je volja. Ekologe brez meja sta leta 2013 predala drugim in ustanovila projekt Park Istra. Trajnostni, pa je beseda tako dolga …

Ki se financira? Največ iz donacij prostovoljcev in ljudi, ki jih, ju podpirajo. Janez oštevilči: »Lani smo imeli približno 10.500 evrov stroškov in 12.000 donacij.« Stroški so hrana, bencin, internet, elektrika, orodje, material, oprema …

Matosova, Matosovi imajo stalni naslov, a prostovoljno živijo nomadsko. »Stalno se selimo, pridemo v skupnost, povprašamo, ali potrebujejo pomoč, povsod je kakšna prazna hiša, v kateri lahko bivamo.«

Uradneje rečeno, uokvirjeno: »Poslanstvo Parka Istra je spodbujati trajnostni razvoj v zaledju Istre in širše. To dosegamo predvsem s podporo dobrim idejam in projektom domačinov in lokalnih organizacij. V letu 2016 smo Istri podarili več kot 18.000 prostovoljskih delovnih ur.«

Janez razloži, da je »slovenska Istra socialno, starostno, izobrazbeno šibka. Lokalno okolje potrebuje delovna mesta.« Bistvo je želja, namen podpreti trajnostni razvoj Istre. »Prideš v istrsko vas,« naveže Janez, »ljudje imajo super ideje za razvoj, a hiše propadajo.« Težava je lahko lastništvo, pomanjkanje denarja za obnovo ali časa, čas je pa denar, pravijo Otočani. Slovenskim Istranom »manjkajo roke«. Prostovoljne, čiste, včasih žuljave. »Pridemo prostovoljci, z vsega sveta,« v neko vas, »naredimo ruker.« Prostovoljci se ob tem učijo, bogatijo jih stiki z domačini, ki ob pomoči kajpak užijejo mero sreče, zadovoljstva. Matos: »Prostovoljci so zame elita družbe, mladi pozitivci, ki so pripravljeni nekaj narediti.« V akcijah Parka Istra so se doslej zvrstili iz 46 držav.

Kako najdejo pot v Slovenijo, njen pičli istrski odmerek? »Na spletu je veliko portalov za prostovoljno delo. Veliko mladih po študiju nima denarja za potovanja, »pridejo k nam, delajo, imajo hrano in prenočišče«. To je način potovanja. Vidiš svet in pomagaš. In (se) ozaveščaš.


Dela nikoli ne zmanjka. Fotografije arhiv Park Istra

Ena omara

Petra, geografinja in specializantka zakonske in družinske terapije, in Janez, geograf, doktoriral je iz varstva okolja. Mimogrede navrže, da si oblačil ne kupuje, »veliko jih dobimo, ne da bi zanje prosili, poteka tudi izmenjava«. Ko sta se s Petro izselila iz Ljubljane, »sem zadržal četrtino svojih oblek, drugo podaril«. Pozneje je svojo garderobo še skrčil, zdaj pravi, da je »ena omara dovolj«. Oblačila si kupi le za, malo v smehu povedano, bistveno stvar. Športno plezanje. Pogovarjava se, ko so še v vasi Gabrovica, dihljaj pred plezalskim Ospom. Živeli so dva meseca v vaškem domu, ki so ga deloma pomagali urediti.

So bili letos v Hrvojih, v nekdanjem župnišču. Bile so ruševine, z vsega skupaj triletnim delom »rešimo tristolet­ni objekt«. Pozimi so bili na Debelem rtiču, v centru za mlade Rdečega križa. Pa v Elerjih, v centru Sonček, kjer so med drugim obnovili štalo za konje. Minuli petek so se preselili v vasico Smokvica na mejo s Hrvaško. Tam, ko to berete, že tu, »bomo dva meseca. Na Bržanovi domačiji, eni najlepših v Sloveniji,« pove Janez, občina jo je obnovila, a je prazna.

Kaj počnejo na svojih postajah? »Česa ne delamo? Delamo vse, kar nas prosijo.« Čistijo spomenike in kulturna obeležja, barvajo igrala, pomagajo na polju, grabijo, okopavajo, kosijo, obirajo oljke, so čistilno aktivni, razvažajo hrano, pomagajo v zavetiščih za živali. Pomagajo onemoglim, pa društvom.

Kako ljudje, vaščani, sprejmejo skupino bolj in ne manj mladih z vsega sveta, strah, nezaupljivost, predsodki? »Vedno imamo najprej sestanek z lokalno skupnostjo.« Nikamor se ne silijo. Včasih so tudi mediatorji, v naseljih z dvema, več tabori. »Z nami se nihče ne skrega, ker smo pri njih prekratek čas.«

Osnova projekta mora biti neodvisna, je prepričan Janez Matos, »če imaš evropska sredstva, si omejen s številom ljudi, ki so plačani, in z deli, ki jih moraš opraviti«. Oni pa so, poudari, edini tak­šen projekt, ki, če se sliši še tako nenavadno, nima svoje ideje, »ampak vedno vprašamo, kje bi nas potrebovali«.


Nobenega dela se ne branijo.

Red mora biti. Ob pol osmih vstanejo, pozajtrkujejo, ob osmih si razdelijo delo. Pol ure pozneje so na terenu, večinoma jih z avtom razvozi Janez, delajo do 13. ure. Popoldne je prosto. Kot tudi ob ponedeljkih in torkih. No, popoldne je turizem, ogledi Slovenije, delavnice, izobraževanja. Vsak dan nekdo čisti in kuha. To je njegov dnevni opravek.


Prostovoljci so večinoma popotniki, stari od 20 do 30 let, pridejo sami, včasih v paru. Tudi v istrskem parku se kako parčkanje dogodi. Pozitivci, pripravljeni nekaj narediti za druge. Od šeststoterice, ki je prostovoljila, sta bila le dva, ki sta morala oditi. V vsem času, od leta 2013, ni bilo resnejšega spora, izrazitejše ali rahlejše antipatije so samoumevne. Najstarejši prostovoljec je imel 70, najmlajši 15 let, a so starši zanj seveda vedeli.

Kaj je narobe na svetu, povprašam, kaj je z ustaljeno potjo, s katere sta Matosova zavestno skrenila? »Ne pravim, da je na svetu vse narobe. Socialno družba napreduje, statistično je manj lakote, manj vojn, ampak šibki, revni ali drugače odrinjeni, oni brez glasu, ostajajo na robu. A ljudje smo le ena od vrst in grozi nam povratna zanka,« ko pride do točke, katastrofične, s katere ni povratka. »Na okoljskem področju je dno, ekosistemi so na robu zloma.« V Parku Istra ločujejo odpadke, »tu je vegetarijanstvo«. Janez ne je mesa, »a to ni religija«.


Vasco in May. Foto Grega Kališnik

Poskusi!


Mladim želijo dati zgled odgovornega življenja, ki je popolnejše od potrošniškega. »Tako kot živim zdaj, mi je lepše kot prej.« A svojega življenja ne vsiljuje, le ponudi: »Poskusi!«

Najlepše je, ko od prostovoljca dobi mail: »Spremenil si mi življenje.«

Minimalno so prostovoljci v projektu tri tedne, poleti mesec, »imeli smo dve punci, ki sta ostali z nami eno leto«. Veliko je povratnikov. Popotnikov, ki del svoje odisejade poprostovoljijo.

To ni komercialni projekt, v katerem se ponavadi nekaj zažene, po opravljenem pa obtiči na mestu, »pri nas ima naslovnik interes, da se zadeva pelje naprej«.

V Gabrovici je bilo ondan deset parov delovnih rok, povprečno jih je do petnajst. V Smokvici jih bo prvič 50, pove Janez. Se bo izšlo? Gotovo.

In potrojen bo občutek, »ko nekaj narediš in vidiš hvaležnost, in ko pogledaš nazaj, vidiš spremembo, ki si jo naredil«. Pa druženje je pomembna postavka, poudari Janez, zanikujoč moje miselno natolcevanje, da si ljudje, kot je on, kot sta s Petro, želijo ne ravno samote, odmaknjenost pač.

Teveja nimajo že dvajset let. Imajo računalnik. Ponekod so bivališča razdeljena na sobe, v Grahovici so bila skupinska ležišča, kdor je hotel intimo, je spal v šotoru pred bajto.

To ni komuna, to ni hipijevstvo. To je mir, umirjenost, jasna zavest, kaj je dobro, prav, to je, ugibam, odrekanje egoizmu, to je celica, ki je lahko zgled, zgled, ki privlači posameznike z vsega sveta, posameznike, ki bi lahko nekoč bili gruča, množica. In na svetu bi bilo ... Kaplja v morje. Sladka kaplja v grenko morje.

Petra in Janez imata otročiča, devetmesečno Majo in štiriletnega Jana. Iz fantovih ust nisem slišal slovenske besede. Kot ne iz Majinih. Iz njenih ne, ker še ne govori, iz njegovih, ker govori (tudi) angleško. Ker si kjerkoli, tudi v istrski zahrbtnosti, lahko sredi sveta.

Prijavi sovražni govor