Pingpong za ušesa

Med igro mora vladati popolna tišina. In za igralce popolna tema. Namizni tenis za slepe je dinamičen, glasen šport in naši so najboljši na svetu.
Objavljeno
09. marec 2018 15.09
Grega Kališnik
Grega Kališnik

Reprezentanca Slovenije v namiznem tenisu za slepe, showdownu, je te dni v Pragi, srečali smo se pred tednom med pripravami, v domu za oddih slepih in slabovidnih na Okroglem pri Naklem. V šport, ki je poleg goalballa, ekipne igre z zvočno žogo, edini namenjen zgolj slepim, me vpelje selektor, 44-letni Gregor Habjan. Za reprezentanco je pristojna Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite, za klube Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije. Društev je pri nas devet, igra je namenjena slepim in slabovidnim.
Izumil jo je 1960. slepi Kanadčan Joe Lewis. Želel si je športa, ki bi ga lahko igral brez videčih. S prav tako slepim Patrickom Yorkom sta zapisala pravila, opredelila opremo in showdown se je predstavil na paraolimpijskih igrah v nizozemskem Arnhemu leta 1980; tedaj so jih prirejali ločeno od olimpijskih.

Slovenci so se s showdownom spoznali na paraigrah v Atlanti 1996., kjer je bil to predstavitveni šport. Preboja ni bilo, showdowna še vedno ni na igrah, »goalball pa že dolga desetletja«, pove Habjan.

Če te zadene ...

Miza je dolga 366 centimetrov, lesena ali iz laminata, ograjena s 14-centimetrskim robom, plastična žogica ima premer šest centimetrov in »je trda kot beton, v notranjosti ima štiri jeklene šibre, da se sliši«. Loparji so leseni, karbonski, podolgovati, ročaj dolg največ 10, igralna površina 20 centimetrov. Lahko so obloženi, s peno ali čim podobnim, največ centimeter debelo. A če je igralna, udarjalna ploskev oblepljena, »je igralec ohromljen v napadu«. Pomemben del je sredinska tabla, deset centimetrov nad igralno površino, igralce ščiti pred žogicami. »Če te zadene, te ...« Ne bomo izpisali do konca.

Showdownarji so lahko napadalni ali obrambni, igrajo z obema stranema loparja, forehand ali backhand, ali le z eno. Igra se na dva ali tri dobljene nize, vsakega do 11 točk (na dve razlike), napaka pomeni točko za nasprotnika, dosežen gol dve točki, so pa kazenske točke za nefer obnašanje, »če vržeš lopar v sodnika, če ti zazvoni telefon, če govoriš med igro«, skratka, predvsem vse, kar moti tišino. Pa če ne udariš žogice z loparjem ali omejenim delom roke nad zapestjem. Golova odprtina je široka 30 centimetrov, v golu je mrežica, da igralec lahko seže po žogico, pred njim omejen prostor, v katerem se z rekvizitom ne sme zadrževati. Igralci nosijo zatemnjena očala, rokavice za hokej na travi, za zaščito pred žogico, roke imajo zaščitene še z znojniki.

Oprema. Foto: Grega Kališnik/Nedelo

Bistvena je motorika, pri pomanjkljivi igralec uporablja le eno stran loparja, pa spretnost v rokah, povezava zapest­ja, komolca, rame. »Vsak igra svojo igro, nasprotnik ve, s kom igra,« pove Habjan. Včasih na eni strani neslišno menjajo igralce, a oni na drugi strani začuti, zazna spremembo. Med igralci, ki se poznajo, vsak točno zazna, kako drugi pripravi žogico za udarec. In, tako kot pri videčem namiznem tenisu, bistvena je anticipacija, predvidevanje. Z vsako stranjo lahko žogico udariš na vsaj štiri različne načine. Ko je pri tebi, jo lahko udariš takoj, lahko jo ustaviš, z njo, po domače rečeno, driblaš, pri miru pa ne sme biti dve sekundi. Točke so lahko sila kratke, lahko precej dolge, vendar pretiranega zavlačevanja ni. En dvoboj lahko traja tudi uro in 20 minut, na prvenstvih imaš lahko na dan sedem, osem tekem. Naporno za roke, hrbet.


Habjan je po poklicu profesor šport­ne vzgoje, zaposlen je bil v srednješolskem centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki, potem na ljubljanskem zavodu za slepo in slabovidno mladino, zdaj je direktor javnega zavoda Ratitovec Železniki.

Na priprave reprezentance povabi približno deseterico, peterica gre na prvenstva, na turnirje kakšen več. Showdown se igra posamično v moški in ženski konkurenci, ekipno pa tri na tri, do 31 točk, z menjavanjem igralcev. Trije servisi, trije sprejemi, nato te zamenja soigralec. Tekmujejo večinoma v konferenčnih sobah hotelov, pa v šolskih učilnicah. Showdown ima loparje, žogico, mizo, pa vendar je bolj kot klasičnemu namiznemu tenisu podoben air hockeyju, namiznemu hokeju.

Prednostno

Popolnoma slepi imajo prednost pred malo videčimi zaradi izraziteje razvitega sluha. A po drugi strani, »če deloma vidiš, laže treniraš, gledaš druge, se od njih učiš«, ne nazadnje si popolnoma slep le, ko si oči prekriješ z očali. »Slepemu pa je treba motoriko kompleks­no razložiti, ga prijeti za roko, voditi udarce,« da jih usvoji. Slabovidni se tudi bolje znajde v novem okolju.

Sanja je kos malone vsem evropskim tekmicam. Foto: Grega Kališnik/Nedelo

Slovenci so zadnja leta najboljši na svetu, v vrhu so še Finci in Poljaki. Naši reprezentanti so stari povprečno malo čez dvajset do krepkih 30 let. Peter Zidar je že nekaj časa najboljši na svetu, svetovni in evropski prvak, pred njim je bil prvak stare celine Aleksander Sabo, mlajši je Miha Susman, najnovejši član, perspektiven, je Denis Repa. Med dekleti selektor omeni enakovredni Tanjo Oranič in Sanjo Kos, Sanja je edina povsem slepa. Dekleti sta, ko jima gre najbolje, tam nekje druga, tretja v Evropi. Najmlajša članica je Tina Gostenčnik. Nehala pa je Jana Führer, tudi svetovna prvakinja in vrhunska showdownerka.

Sanja, Tanja, Miha, Denis, Aleksander, Peter, Gregor. Foto: Gega Kališnik/Nedelo

Pri nas se s showdownom ukvarja približno 30 slepih in slabovidnih, igrajo v Celju, Murski Soboti, Mariboru, Kranju, Ljubljani, v Kopru in Novi Gorici je šport skoraj zamrl.


Redkokdo od slepih živi normalno. »Država bi jim morala pomagati drugače kot s tistimi nekaj evri dodatka,« poudarja Habjan, »morala bi jih zaposlovati, socializirati, manjka jim stik s svetom.« In pri starših je vprašanje, ali »otroka vsak dan vržejo v vodo ali pa ga posedejo v fotelj in ujčkajo«. Slepi v življenju prehodijo krutejšo pot kot zdravi.

Za priprave »potrebujemo tri mize«, mimogrede, rekvizit stane 2000 evrov, »tri dni, pa nažiganje. Bistvo je igralna kondicija.« Pri dekletih se vidi, da s številom dvobojev izrazito fizično popuščajo.

Ja, »če si pri nas dober, si dober povsod«, je jasen Habjan. Zato kdo tudi obupa, ko ne more v reprezentanco ... V Sloveniji prirejajo tri večje turnirje, pa ligo, državno prvenstvo, čez mejo mednarodne turnirje, EP in SP.

Prvak

Peter Zidar je visok, krepak 28-letnik iz Šmarja pri Jelšah, od rojstva vidi desetodstotno. Show­down je začel igrati v ljubljanskem zavodu pri telovadbi, šlo je naprej, navzgor, »sem dvakratni svetovni in dvakratni evropski prvak posamezno in dvakrat svetovni prvak ekipno«. In osemkrat najboljši v državi.

Ker se igralci pri nas poznajo, »odloča psiha«, pove Peter, pa »koncentracija, malo pa me rešuje moč«. Poleg moči sta pomembni natančnost in taktika.

Showdown Petru, ekonomskemu tehniku, trenutno je brezposeln, a »aktivno iščem službo«, pomeni gibanje, šport, druženje, potovanja in, seveda, najboljši na svetu je, »igram 12 let, devet let je, odkar sem šel prvič v tujino«.

V showdownu je najbolj obremenjena roka in »pri meni, ker sem visok, križ«. Zato je prilagodil držo telesa, »stopim korak nazaj in se postavim diagonalno, veliko udarcev sem sam razvil«. Upa, da ga težave z očmi ne bodo ustavile. Trenira enkrat na teden v Ljubljani in enkrat v Celju.

Seveda sem poprijel za lopar in se, brez temnih očal, žogal z enim od deklet. Potem so se ta udarila med seboj. Izredno hitra igra, žogica nevidna. Potem sta za mizo stopila fanta, tudi svetovni prvak Peter. Od hrupa, glasnosti žogice, moči udarcev mi je postalo skoraj slabo. Še posebno ko sem pomislil, da sem nekaj deset minut prej neprevidno skakal okoli mize in fotografiral. Brez čelade.

Show down must go on!