Po zmajevi sledi do arheoloških odkritij

Arheologu Marko Frelihu zgodbe o zmajih pomagajo odkrivati sledi starih kultur.
Objavljeno
02. marec 2018 15.36
Vožnja po Ljubljanici Ljubljana 3.9.2015 [reka,mesto,ljubljana slovenija]
Brane Maselj
Brane Maselj

Neverjetno število zmajev, ki so zadnja leta preplavili popkulturo, daje vtis, da je to bajeslovno bitje spet vstalo od mrtvih. A ne gre za renesanso starega mogočnega arhetipa, ampak za površinsko fascinacijo s temi fantazijskimi bitji, ki jih sodobne vizualne tehnologije izpopolnjujejo do neskončnosti, pravi arheolog dr. Marko Frelih, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju. Zaradi zmajev je zajadral v etnologijo, saj mu ljudsko izročilo o zmajih pogosto pokaže povezavo z ostanki starih kultur.

Rhaegal, Drogon in Viserion iz Igre prestolov ter tisoče drugih zmajev, ki oblegajo našo domišljijo, so živa dediščina nekdanje močne duhovne fascinacije človeka z zmajskimi energijami. Zmaji nas nenehno privlačijo tako s svojo vizualno podobo kot s svojimi lastnostmi. In te niso vedno tako negativne kot v naši, na krščanstvu temelječi kulturi, v kateri so po zmajevi podobi oblikovali celo hudiča. Po njemu pripisani naravi je zmaj v resnici povezan z naravo in je njen varuh. Kadar je stabilnost v naravi porušena in nastane poplava ali potres, takrat se pojavi tudi zmaj kot neke vrste božja kazen. Tako so si ljudje s priznavanjem njihovega obstoja razlagali naravne katastrofe.

Univerzalni čuvar

Čuvajska vloga zmaja je izpričana že v starem Egiptu, kjer so – še bolj kačji kot zmajski – letalci rogatih glav in krempljastih nog vklesani v reliefe nad grobnicami, da čuvajo pokojnike. Tudi najstarejši, ki so ga našli na Kitajskem, izpred 6000 let, je ležal v grobnici poleg pokojnika, da ga bo varoval v posmrtnem življenju. Na Kitajskem, v domovini zmaja, to bajeslovno bitje svoje magične moči uporablja zelo blagohotno, ravno nasprotno kot pri nas. Čeprav je sposobno dvigati veter in delati dež, zna se dvigniti v nebo in hip nato potoniti na dno morja, deli darove vsem bitjem na zemlji. Ni čudno, da Kitajci po njem poimenujejo palače, ceste, gore, reke, praznovanja, jedi in – tudi pri nas – restavracije. Varuh oltarja in s tem življenja je tudi zmaj, s katerim Mehičani okrasijo svoje oltarje ob 1. novembru, dnevu mrtvih.

V Egiptu, ki ga pogosto jemljemo kot nekakšen prototip civilizacije, so se zmaji verjetno izlevili iz velikih kač, kakršne je v deželo piramid prinašalo poplavno vodovje iz osrčja Afrike. Po kačah kot svetih živalih so prevzeli svojo sveto naravo in magične moči; mejna bitja med kopnim in vodo so postala tudi vladarji podzemlja in teme in zaradi svoje sposobnosti levitve simbol ponovnega rojstva ter s tem večnega življenja, pripoveduje arheolog, ki je nanje naletel prav na egipčanskih reliefih. Po njihovih stopinjah je skozi zgodovino mitologije – v kateri so izgubili svoj kačji, v mnogočem ženski arhetipski značaj in postali samo še hibridne prikazni – prišel do naših krajev, kjer je simbol zmaja obilno zastopan. O tej naši zmajski preteklosti, ki pa je v vsakdanjem življenju ne čutimo, kustos Slovenskega etnografskega muzeja te dni predava na Ljubljanskem gradu.


Zaradi njega je Ljubljana čedalje bolj prepoznavna v svetu. Foto: Tomi Lombar/Delo

Kaj lahko muzealec novega pove o zmajskih prikaznih? »Slovenija je še vedno polna pričevanj o njih. Za tako majhen prostor imamo presenetljivo veliko zmajskega, in to gre,« meni arheolog, »pripisati tako razgibanosti našega ozemlja z ogromno naravnimi posebnostmi, kot so votline, vodni izviri itd., po drugi strani pa temu, da je bil ta prostor vedno na strateškem križišču poti. Grški elementi so tu prisotni že v bronasti dobi in medkulturni stiki so obstajali tako s Sredozemljem kot Balkanom. Dejstvo je, da so Argonavti v zvezi tudi z našim prostorom, čeprav je mit o nastanku Ljubljane nastal šele v baroku. Takrat enkrat se je rodila pravljica o tem, kako je Jazon sredi močvirja pokončal pošast in tako omogočil nastanek poznejše rimske Emone.«

Simbol poganstva

Zmaj je namreč pogosto povezan z materialnimi ostanki starih kultur, ki jih je pokristjanjeno prebivalstvo razumelo kot zapuščino poganskih ljudstev. Zato nas kakšna zmajska legenda lahko še vedno pripelje do novih arheoloških najdišč. Povsod, kjer so pričevanja o zmajih, je dokumentirana tudi navzočnost človeka; in to ne le v ostankih bivališč, ampak včasih v odkritju svetišč starih božanstev.

Ni nenavadno, da je za krščanstvo postal zmaj simbol vsega poganskega, zato so ga tudi enačili s Satanom in častili svetnike, ki Satana pokončajo. Seveda gre za staro bitko med dobrim in zlim, ki se začne že v starem Egiptu, kjer se bog Horus bojuje s bogom Setom, ki ima obliko kače. Iz Horusa nastane v krščanstvu sveti Jurij, iz Seta pa zmaj, ki ga Jurij pokonča s sulico.

Sveti Jurij dobi podobo vojščaka cerkve, ki se bori z zmajem in s tem preganja poganske sile, šele po 10. stoletju, medtem ko je v pravoslavju tudi danes znan predvsem kot mučenik za krščansko vero za časa cesarja Dioklecijana. Prav tako nimajo vsi kristjani tako negativnega odnosa do zmajev. V Bolgariji in Srbiji so zmaji znani kor varuhi žetve in zaščitniki doma ter se borijo proti destruktivnim demonom.

Priimek ali vzdevek Zmaj sta ponekod na Balkanu še vedno znamenje spoštovanja in moči. Iz tega strahospoštovanja izvira tudi vzdevek romunskega grofa Vlada Tepeša - Drakule, ki je postal znamenit kot vampir, še eno bajeslovno bitje, ki nenehno buri človeško domišljijo. Tepeš in njegov oče sta bila tudi člana viteškega zmajevega reda, ki sta ga ustanovila cesar Sigismund Luksemburški in njegova žena Barbara Celjska. Skupaj sta upodobljena v cerkvi na Ptujski Gori, pod njima pa je simbol njunega reda, to je zmaj, ki samega sebe duši z lastnim repom. Med znamenitimi bojevniki proti temu zlu v krščanstvu sta poleg svetega Jurija še sveti Mihael, ki zmaja pokonča z mečem, in sveta Marjeta, ki zmaga že s tem, da se prekriža. Kjer koli stojijo cerkve, posvečene tem svetnikom, tam so blizu tudi ostankih starih kultur, iz izkušenj na terenu pripoveduje Marko Frelih.

Tako je na Ortneku pri Ribnici, kjer je cerkev svetega Jurija, v neposredni bližini pa je jama Tentera, blizu katere je bila prazgodovinska naselbina iz bronaste dobe. Indikator te nekdanje poselitve so bile prav zgodbe o zmaju iz omenjene jame, izvirajoče iz ljudskega izročila 19. stoletja. Na drugi strani ribniške doline stoji cerkev svete Marjete, v njeni bližini pa ponor Ribniščice, v katerem je živel zmaj. Zelo verjetno je, da je na platoju, kjer je danes cerkev, nekoč že bilo kakšno svetišče, razmišlja Frelih.

V bližini Postojnske jame, od koder naj bi prihajal znameniti postojnski zmaj, pa je vasica Šmihel, iz katere v legendi pride pastirček, ki ukane in ugonobi požrešnega zmaja. Vas s cerkvijo svetega Mihaela stoji na robu prazgodovinske naselbine, nedaleč od nje je tudi cerkev svetega Jurija.


Dr. Marko Frelih z mehiškim zmajčkom. Foto: Roman Šipić/Delo

Če je blizu sv. Jurij ...

Cerkve ne stojijo na takšnih krajih zato, ker bi ljudje tam pripovedovali o zmajih, ampak zato, ker so na takšnih prostorih že pred krščanstvom stale poganske naselbine ali sakralni objekti. Povod zgodbic in legend o zmajih so pogosto nenavadne najdbe ali pojavi na takšnih krajih, ki si jih ljudje niso znali razložiti, pripoveduje arheolog, ki je zaradi svoje metode postal pozoren tudi na samo konfiguracijo terena.

»Naravno okolje je zame ključno. V bistvu naravne okoliščine določijo, zakaj se na nekem kraju kaj zgodi. Dejstvo je, da niso vsi kraji enaki, nekateri so še posebno drugačni. Znanstveno marsičesa ni mogoče dokazati, vendar lahko energijo prostora tudi občutimo. Na nekaterih mestih čutimo, da kar žarijo od nekih energij. Takšni kraji ostajajo enako posebni v vseh obdobjih in čeprav jih zasedajo različne kulture.«

Katoliška cerkev je svoje sakralne objekte pogosto postavljala na območjih nekdanjih svetišč; s tem je po eni strani utrdila kontinuiteto verovanja, po drugi pa zasedla dober prostor.

Čeprav znanost zagovarja tezo, da so se predstave o zmajih razvile iz tradicije čaščenja kač, ostaja strokovnjak za zmaje odprt tudi za druge domneve. Povsem mogoče je, da so poplave na Nilu za časa faraonov, ko še ni bilo asuanskega jezu, prinašale poleg kač in krokodilov tudi takrat že redke živalske vrste, ki jih zdaj ne poznamo več, ali pa so v puščavi naleteli na sledi izumrlih živali. Eno takšnih najdb so denimo pripisali kar ostankom boga Seta, v resnici pa je šlo za fosilizirane ostanke izumrle vrste povodnega konja.

Marsikaj zmajskega so našli tudi naši ljudje. Pod Olševo, kjer je prav tako živa pripoved o zmaju, ki je prebival v nekdanjem jezeru in poginil, ko je jezero odteklo, so na poljih našli velike kosti, ki jih je tja zanesel plaz. Pripisali so jih seveda zmaju, verjetno pa so bile ostanki jamskega medveda iz ledene dobe. Podobno je z legendo o zmaju v jezeru, ki jo poznajo tudi v Celovcu; povezavo mesta z zmajem pa je povzročila konkretna najdba ostankov nosoroga v neposredni bližini mesta. Pri nas v Nevljah so našli ostanke mamuta in ni naključje, da imamo v bližini cerkev svetega Jurija, v Škalah pri Velenju pa je bil odkrit mastodont, nedaleč stran pa je spet cerkev svetega Jurija, opisuje rojstvo zmajskih zgodb Marko Frelih.

»Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske piše, kako so mu med obiskom presihajočega vrelca v dolini Bele med Logatcem in Vrhniko domačini povedali, da je globoko pod zemljo živel zmaj, ki je občasno bruhal vodo na površje. Skozi žrelo studenca so večkrat priplavali zmajevi mladiči in vrhniški poštar Hoffman je enega celo odnesel domov. Iz pripovedovanja očividcev je Valvasor sklepal, da je dozdevni zmaj verjetno neke vrste kuščar ali podzemni črv, ki ga je mogoče najti tudi drugje.«

Da je Ljubljana v očeh sveta postala »zmajsko mesto«, pa ni pripomogla argonavtska mitologija niti dejstvo, da je njen zavetnik sveti Jurij, ampak cestni most čez Ljubljanico, ki ga kot najpomembnejši okras na vseh štirih vogalih krasijo stoječi štirje veliki bakreni zmaji. Za Marka Freliha, ki vsak dan dvakrat prečka Zmajski most, so ti zmaji med najlepšimi, čeprav je dokumentiral že nešteto zmajskih spominkov in simbolov. Lepi pa so tudi za vse številnejše turiste, ki se želijo z njimi ovekovečiti na fotografijah in zato plezajo nanje ter se obešajo na njihova razprta krila. A ker so narejeni iz bakrene pločevine, saj je bil bron okrog leta 1900 za Ljubljano predrag, se utegne zgoditi, da se polomijo, pravi ljubitelj zmajev.

Frelih se spominja, da so leta 1983, ko so most restavrirali, zmajem odrezali repe, jih znotraj očistili, okrepili nosilne konstrukcije in do polovice telesa obtežili s peskom, da so povečali njihovo stabilnost. A če bi hoteli dragoceni ljubljanski simbol, katerega avtorstvo nekateri pripisujejo kar arhitektu mostu, Splitčanu Juriju Zaninoviću, ohraniti, bi bilo najbolje, če bi originale nekam pospravili, na most pa namestili replike.