Pogumno po trnovi poti v svet

Darinka Kladnik s 77 portreti v knjigi (Ne)znani Slovenci.

sob, 30.12.2017, 12:00

Nekoč in danes

»Včasih je bilo okolje bolj pozorno do svojih pomembnih mož. Njihove življenjske zgodbe so zapisovali ob obletnicah; izhajali so almanahi in koledarji. Danes je mogoče na spletu najti na tone informacij, vendar je vse to silno razdrobljeno. Po drugi strani pa splet prinaša tudi veliko gradiva, ki bi ga drugače ne našli, to so različne domače in tudi tuje študije, diplomske naloge in raziskave.«

Trditev utegne presenetiti marsikoga, navajenega tarnanja o naši zaplankanosti: Slovenci smo res kozmopolitski narod. Tudi nova knjiga (Ne)znani Slovenci izpod peresa Darinke Kladnik potrjuje, da se velika večina biografij bolj in manj znanih nam rojakov praviloma dogaja daleč od njihovega rodnega kraja. Potrjuje pa tudi, odkriva avtorica, da je bila življenjska pot njenih junakov ponavadi trnova in zavita, a zato prehojena z veliko volje in poguma za premagovanje ovir.

Zelo verjetno je, da sta obe značilnosti rojakov, ki so nekoč želeli presegati utesnjene gmotne in mentalne okvire šentflorjanskega okolja, povezani. Avtorica jih je opisala predvsem zato, da utrdi spomin na zaslužne, pomembne ali zanimive može in žene z različnih področij delovanja, ki ga hitro spodkopava, pravi ironično, današnja turbokultura z malikovanjem predvsem športnikov in pornozvezd.

V 77 zaključenih biografskih zgodbah je nekdanja novinarka in publicistka zato predstavila življenjske zgodbe ljudi, ki so pustili svoj pečat v znanosti, umetnosti, tehniki, medicini, šolstvu, seveda tudi športu in drugod. Izbor so narekovale tri pomembne omejitve: v knjigo niso bili vključeni politiki in še živeči, saj imajo ti možnosti za samopredstavitev še dovolj, prav tako ni v njej najbolj slavnih imen slovenske zgodovine, ker so že podrobno obdelana drugod. Seveda v tem naboru pogumnih in v skladu z našo zgodovino večkrat tudi tragičnih zgodb, ni niti nekaj sto prav tako zanimivih usod, ker jih je avtorica, ki se s publicistiko ukvarja že več kot četrt stoletja, predstavila v svojih prejšnjih knjigah Slovenija v zgodbah, Ljubljana z nostalgijo, Sto usod znanih Slovencev, Sto likovnikov na Slovenskem in drugih.

Nepovezani drobci s facebooka

Knjiga je dobrodošlo biografsko branje v času, ko nas preplavlja povodenj informacij, a brez zaključenih zgodb. Na facebooku se predstavlja že kakšnih 900 tisoč Slovencev, a to so le nepovezani drobci, iz katerih bo težko sestaviti življenjske zgodbe. »Nekdaj so zapisovali življenjske zgodbe ljudi z različnih področij delovanja ob obletnicah ali ob koncu leta, zdaj pa takšnih kronoloških zapisov nihče več ne dela. Pred kratkim smo brali in poslušali o nekem odkritju naših zdravnikov v ljubljanskem kliničnem centru, a nihče ni popisal zgodbe o tem, kako so se trudili, da so do tega uspeha prišli, kakšne so življenjske zgodbe ljudi, ki stojijo za njim, in podobno.

Vsaj desetina gradiva, ki ga je zbrala, je novega, pravi Kladnikova, prihajajo pa tudi še nove informacije, ki sta jih sprožila raziskava in izid knjige. Oglašajo se ji ljudje, ki prinašajo nove podatke, anekdote in različno gradivo, odpirajo se nova sodobna in prezrta imena, ki bi utegnila biti prav tako zanimiva kot tokrat predstavljena.

Biografije 77 (ne)znanih Slovencev, ki se časovno raztezajo čez dobra tri stoletja in slonijo na vsaj 600 različnih predstavljenih imenih, urejenih v imenskem kazalu, kažejo še eno, za naš narod skoraj pričakovano lastnost. Veliko teh imen se prepleta skozi različne usode po sorodstvenih ali prijateljskih vezeh. Slovenci smo pač številčno majhen narod; veliko izstopajočih se je zato med seboj poznalo, nekateri so tudi prijateljevali. Ni nenavadno, da se največkrat pojavita imeni Franceta Prešerna in Ivana Cankarja; njunih biografij v knjigi ni, a sta njuna lika prepletena s številnimi njunimi sodobniki.

Prešernovega življenja se neposredno dotikata tudi portreta Matije Čopa in Andreja Smoleta. Biografije pomembnih žensk Prešernovega življenja, njegove matere Mine Svetine ter Julije Primic, Ane Jelovšek in hčere Ernestine Jelovšek, pa odkrivajo našega pesnika v luči, ki je bila doslej morda poznana le prešernoslovcem. Pogovor z avtorico smo zato začeli prav pri teh ženskah.

Kaj vas je presenetilo pri oblikovanju zgodbe o Prešernovih ženskah?

Iz literarne zgodovine ga poznamo kot pesnika, človeka in ljubimca, njegov tu opisani očetovski lik pa je malo znan. Gre za neko novo podobo, ki je ljudje ne poznajo. Odnos med Ano Jelovšek, materjo njegovih treh nezakonskih otrok, in Francetom je bil zapleten in neprijeten za oba. Odgovornost do Ane naj bi ga pehala v popivanje. Denar za otroke ji je pošiljal kar po posredniku, po letu 1846, ko je imel hude finančne težave, pa je tudi to prenehal. Otroštvo je preživela le Ernestina, ki jo je klical Tinka. Ta je spomine na svojega očeta popisala v nemščini, ker je, kakor sama pravi, hodila v nemške šole; čeprav je bila, to pa so zapisali v Slovenskem narodu, zelo podučena v naši literaturi. Označili so jo kot energično in z rezkim dovtipom obdarjeno ženo, »ki je bila ves čas svojega življenja naprednega mišljenja in navdušena za naše narodne zahteve«.

Tudi pri drugih biografijah prinašate nove zanimive podrobnosti?

Tudi pri Zofki Kvedrovi sem bila presenečena, ko sem odkrila, da ni govorila slovensko. In to, da so jo doma zelo tepli. Oče se je vdajal pijači, mati je iskala uteho v veri. Pri osemnajstih je prvič pobegnila od doma v Loškem Potoku in se zaposlila v Kočevju, nato v Ljubljani. V Pragi je živela samo od pisanja črtic. Bila je zanimiva pisateljica in ženska, ki je v mladosti ogromno pretrpela. Dvakrat se je poročila, živela je na Hrvaškem, poročena z Jurajem Demetrovićem in bila nekaj časa celo prva dama Hrvaške. Preživljala je hude čustvene pretrese in si želela smrti. Pravijo, da ji je nazadnje tudi uspelo, čeprav zdravniško poročilo govori o srčni kapi kot vzroku smrti.

So med vašimi izbranci kakšni tujci, živeči pri nas?

Eden takšnih je uradni kronist kranjskih deželnih stanov Janez Ludvik Schönleben, ki je bil cenjen v evropskih teoloških krogih. Rodil se je sicer v Ljubljani leta 1618, pri osemnajstih letih je stopil med jezuite in se nato šolal v Gradcu in na Dunaju ter poučeval v Linzu, a se je vrnil v Ljubljano, kjer je želel delovati. Ta želja je bila tudi menda eden od razlogov, da je postal nezaželen in je celo izstopil iz jezuitskega reda. Doktoriral je iz teologije in dokazoval dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki jo je podprl celo papež. Zaradi srditih teoloških sporov je celo izprosil papežev dekret, da se prepovejo žalitve med nasprotniki v razpravah. Zbrane kronološke podatke o cerkvenih ustanovah in mestih je po smrti prepustil Valvasorju.

Tudi Helena Vurnik je bila tujka, čeprav je s svojim umetniškim delovanjem vplivala na razvoj narodnega sloga.

Rodila se je na Dunaju, s priimkom Kottler, upravniku poštne direkcije in materi Bronislavi, ki je bila Poljakinja. Čeprav so starši nasprotovali, je postala slikarka in že zgodaj začela prodajati svoja dela. Na Dunaju je spoznala slovenskega arhitekta Ivana Vurnika in skupaj sta se odločila, da bosta delala za dvig slovenske kulture v upodabljajoči umetnosti. Helena je v svojih delih velikokrat uporabljala slovenske nacionalne barve in tako izkazovala pripadnost svoji novi domovini.

Številni drugi vaši portretiranci so šli po obratni poti; rojeni pri nas so živeli in ustvarjali v tujini.

Veliko so odhajali na tuje. Zanimiva je kariera Borisa Zarnika, ki je v Nemčiji doštudiral kot doktor naravoslovnih ved, delal po vsej Evropi in bil profesor v Carigradu, čeprav sprva ni znal niti besede turško. Tam je postavil celo najsodobnejši biološki inštitut, nato pa odšel na medicinsko fakulteto v Zagreb, da bi bil bliže Sloveniji, kjer je redno objavljal znanstvene članke. Z Bolgari, denimo, pa je bil povezan Anton Bezenšek, avtor stenografskega sistema. Svoje stenografsko znanje je najprej izpopolnjeval v Pragi in Dresdnu, nato pa je izdal Nauk o stenografiji za slovenski in hrvaški jezik. Njegov sistem so sprejeli tudi Rusi in Bolgari. Slednji so mu ponudili odlično plačo za delo parlamentarnega stenografa in tako je odšel v Sofijo, nekaj let je bival tudi v Plovdivu, kjer je potem umrl, potrt, ker so Bolgari v balkanski vojni napovedali vojno Srbiji. Vse življenje si je bil namreč prizadeval za sožitje med južnimi Slovani.

Veliko predstavljenih življenjskih zgodb izraža klenost, pogum in veliko volje naših ljudi.

Tipičen primer je Slovenec z Aljaske Fred Bahovec, ki je bil pustolovec in rudosledec. V Chicago se je za očetom z mamo in brati preselil leta 1900. Nekaj časa so kmetovali, a je kmetija propadla in so se vrnili v Chicago. Freda je pustolovska žilica pognala na Aljasko, kjer so začeli takrat izpirati zlato; oženil je Indijanko in rodila mu je tri otroke. Ker se je zapila, ji je odpeljal otroke in jih vpisal v prezbiterijanski internat, sam pa se je začel gojiti kune zlatice. Potem se je oprijel ribištva, delal je tudi v tovarni konzerv. Vmes je hodil veliko v gore in enega od vrhov so celo poimenovali po njem Bahovec Peak.

Zdi se, da vašim junakom na splošno ni bilo z rožicami postlano.

Ja, na splošno lahko rečem, da so večinoma vsi hodili po trnovi poti. Zofko Kveder so tepli v mladosti, Anton Dermota, ki je bil svetovno priznan tenorist, se je rodil kot eden izmed 12 otrok kroparskega kovača. Stradanje je bilo rdeča nit njegove mladosti. Ko je končal šest razredov, so ga poslali k blejskemu župniku za hlapca, da bi bila ena lačna usta manj pri hiši ... Cela vrsta jih je, ki začnejo živeti v težkih razmerah in z voljo premagujejo vse ovire, in nekateri so se povzpeli zelo visoko. To pomeni, da če ima človek veliko hotenje biti nekaj, lahko to tudi postane. Vsi ti ljudje so vložili izjemno veliko energije v to, da so sami sebe zgradili.

Kaže, da so bili Slovenci v tistih časih siromašni, a polni volje po preživetju.

Ljudje so imeli nekakšno motivacijo, nekaj jih je gnalo naprej, v nasprotju z današnjim časom, ko je veliko preveč pasivnosti in otopelosti ter strahu. Poglejte, denimo, slikarja Antona Ažbeta, on je šel na tuje brez sredstev, a mu je uspelo in njegova slikarska šola v Münchnu je slovela po vsej Evropi. Zagotovo je imel talent, a brez velike delavnosti in trmastega vztrajanja ne bi šlo. Takrat ni bilo stricev ali botrov, ki bi te potiskali naprej.

Menda so se Slovenci na tujem vedno dobro znašli. Je morda razlog v tem, da niso vzvišeni do drugih narodov ter da so znali in hoteli kot pripadniki malega naroda prijeti za vsako delo?

Takrat slovenstvo še ni bilo poudarjeno. Ko je šel Ažbe v tujino, za okolje sploh ni bilo pomembno, da je bil Slovenec; pomembno je bilo le, kaj znaš, bodisi da si bil znanstvenik, umetnik ali športnik. Mislim, da je bilo vedno tako: če si dober, so ti vrata povsod odprta. Bistveno je, da imaš nekaj, kar lahko ponudiš mednarodni skupnosti s svojim delom. Z izjemnim delom lahko uspeš kjerkoli, če pa hočeš blefirati denimo s kakšnimi instalacijami, ne boš nikamor prišel.

Znane in manj znane Slovence predstavljate tudi z manj znane plati.

Ja, to je bil moj namen. Vzemiva denimo oblikovalca Nika Kralja, vsem je znan kot oče stola Rex, o njem pa tako rekoč ne vemo ničesar. V tovarni Stol, kjer se je zaposlil leta 1952, je veliko eksperimentiral, in če so mu mojstri rekli, da česa ni mogoče narediti, je zavihal rokave in sam izdelal, kar je narisal. Delal je pozno v starost in upokojitev je dočakal leta 1992. Takrat je dejal: »Želel sem ustvariti vrhunsko oblikovano pohištvo, ki pa bo dostopno vsakomur.«

Njega in vsaj ducat drugih, o katerih pišete, ste, kot nekdanja novinarka, poznali tudi osebno.?

Kralja sem večkrat intervjuvala. Dobro sem poznala tudi igralca Aleksandra Valiča, ki zagotovo sodi na olimp slovenskega gledališča. Zaigral je tudi v 15 slovenskih filmih. Pri srcu so mu bile karakterne vloge, obarvane s humorjem, svoje veselje je prenesel na sina Iztoka ter vnuka Domna in Vida, ki oba hodita po njegovih stopinjah. Poznala in cenila sem tudi Marka Godino, zdravnika mikrokirurga, ki je veljal za enega najbolj inovativnih v 80. letih. Doma je zablestel s posegi, kakršnih drugje še niso opravljali, v Kuvajtu je na željo tamkajšnjega ministra za zdravje ustanovil mikrokirurško službo in oblikoval tudi evropski tečaj kirurgije roke. Gostoval je kot vabljeni profesor na univerzi v Louisvillu in tam pisal doktorsko disertacijo, vendar je vse prekinila prometna nesreča, v kateri sta tragično preminila on in žena Vesna.

Kaj pa vas je pritegnilo k zgodbi o kuharicah Pleiweisovi, Kalinškovi in Ilčevi?

Skoraj vsakdo ima doma kuharico Felicite Kalinšek, saj je bilo doslej več kot 20 izdaj te knjige, poleg tega zanimanje za kuhanje pri nas še kar narašča. Prve kuharske bukve pri nas je objavil že Valentin Vodnik, a pri njem je šlo za tuje recepte, pri Kalinškovi pa so bili domači, ki se še danes posodabljajo in nadgrajujejo. Pri 18. izdaji je sodelovala tudi sestra Vendelina, ki je nato nadaljevala s svojimi knjigami receptov.

Je med biografijami kakšna, ki bi si zaradi zanimivosti zaslužila več pozornosti, kot je je bila deležna doslej?

Pri vsaki je mogoče najti kaj takšnega. Morda bi omenila zgodbo Marije Vera, igralke, katere življenje je bilo, po njenih besedah, podobno romanu. Opisujejo jo kot impozantno, visoko, vpadljivo, a hladno. Rojena v Kamniku je pustila službo učiteljice na Primorskem in odšla na Dunaj, da uspe kot igralka, in razmeroma hitro je postala, kar je tudi želela – slavna tragedinja. Igrala je po vsej Evropi in nastopila tudi v nemškem nemem filmu Grof Bismarck. Po vojni je živela v znameniti vili pod Rožnikom in predavala na igralski akademiji v Ljubljani. Zelo zanimivo, čeprav težko življenje je imel tudi slikar Peter Žmitek, ki se je šolal na Dunaju in v Sankt Peterburgu, kjer se je spoprijateljil z Ivanom Kosom, bogatim Ljubljančanom, ki je imel v Rusiji uspešno podjetje. Nekoč je na lovu zagazil v močvirje in skoraj zmrznil, preden so ga rešili, kar mu je nakopalo bolezen.

Kakšen je odnos našega časa do teh obrazov?

Zelo različen, nekateri imajo spomenike ali spominske sobe, drugi komaj kakšno obeležje. Ivana Regenta, znamenitega biologa, ki se je ukvarjal z murni, domačini niso pozabili in so mu v Gorenji vasi postavili velik spomenik. Veliko je spominskih sob: Viktorju Murniku, pravniku in sokolskemu telovadcu, ki je osmislil telesno vzgojo, so jo uredili na fakulteti za šport; zapuščina sabljača Rudolfa Cvetka je v narodnem muzeju. Fran Vesel, fotograf in zbiralec kulturnega gradiva, ki je slovenskim kulturnim ustanovam podaril dve hiši in vse svoje imetje, pa ima komaj skromno spominsko ploščico; tako kot slikar Albert Sirk iz Križa pri Trstu. Pri kirurgu Marku Godini pa smo imeli težave celo s fotografijami, čeprav je živel v našem času.

Ali se počutite kot kronistka današnjega časa?

Ne bi rekla, da sem kronistka, čeprav nam danes manjka prav to, da bi nekdo popisoval, kar se dogaja aktualnega. Jaz sem samo nekdo, ki brska po gradivih in poskuša v razumljivo celoto povezati razdrobljene podatke. Prav je, da Slovenci vemo, kaj in koga vse imamo, kaj se je dogajalo in kaj je vredno tudi trajnejše pozornosti.

Prijavi sovražni govor