Pomelajeve jaslice: Da so lepe, moraš vanje vložiti dušo

Za izdelavo božičnih okraskov zadostujejo že makova lupinica in lički koruze trdinke.

ned, 03.12.2017, 10:00

O Pomelaju

Zaposlitveni center Pomelaj v Mali Polani zaposluje predvsem invalide. Program so kot učno delavnico, ki je delovala znotraj podjetja, zasnovali pred skoraj 20 leti, samostojno pa zadruga deluje od leta 2003. Med desetimi zaposlenimi, kolikor jih je zdaj v Pomelaju, je sedem invalidov na zaščitenih delovnih mestih in trije strokovni delavci, ki jim pomagajo tudi pri vključevanju v družbo. Za to, da vse deluje, kakor je treba, skrbi direktorica Mojca Makovec Haložan. Del denarja za plače invalidov prispeva ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, razliko do zneska, ki ga potrebujejo za delovanje, pa zaslužijo s prodajo svojih izdelkov, tudi domačih marmelad in drugih kulinaričnih dobrot. Sestavine zanje nabavijo v lokalnem okolju, marsikaj pa pridelajo kar v svojih nasadih, tudi vrbo amerikanko, iz katere pletejo košare.

V Mali Polani, kjer deluje zadruga Pomelaj, se na božične praznike pripravljajo vse leto. Unikatne jaslice iz naravnih materialov, ki jih naberejo v okolici, izdelujejo vse mesece. Prav posebne so tiste najmanjše, v makovi glavici, ki so tako drobne in prisrčne, da jih tudi turisti z veseljem kupujejo. Celo poleti, saj takrat pri Pomelaju, presenetljivo, prodajo največ jaslic, predvsem izletnikom in turistom.

Ličkanje koruze trdinke je osnovni material v Pomelaju. Foto: Tadej Regent/Delo

Za jaslice, tako kot za vse druge izdelke, uporabljajo v Pomelajevi delavnici zgolj naravne materiale, predvsem ličkanje, vrbovo šibo, lubje, mah – vse, kar je mogoče izbrskati v lokalnem okolju. »Že spomladi moramo razmišljati, katere vse bomo potrebovali, saj jih je treba pravočasno pobirati in tudi primerno obdelati,« nam razloži Dragica Horvat, strokovna sodelavka Pomelaja. Ličkanje ali ličje, kakor mu pravijo pri njih, pridobivajo zgolj s stare sorte koruze, kar pa še zdaleč ni preprosta naloga. Trdinka, ki ima daljši storž in zato lepše, daljše krovne liste, je namreč veliko bolj občutljiva na vremenske vplive in nalezljive bolezni kot hibridna, zato potrebuje več kolobarjenja, zanjo pa je obvezno tudi ročno spravilo. Zaradi vsega tega je danes pridelek trdinke manjši, kmetje se je otepajo, tako da se morajo pomelajevci včasih pošteno potruditi, da dobijo dovolj ličkanja za svoje izdelke. »Na prvi pogled je to zelo preprost material, ko pa vidimo, kako dolg je proces, da pridemo do surovine, kaj šele do končnih izdelkov, je zgodba povsem drugačna,« pravi Horvatova.


Spremenljiva narava

Nekaj pridelovalcev je trdinko vendarle pripravljenih posejati, »mi pa potem koruzo poberemo, jo sproti zličkamo in zrnje največkrat prepustimo kmetu. Če se o tem ne moremo sporazumeti, odkupimo celoten pridelek. Vse je treba ročno potrgati, ob pravem času, saj lahko zaradi preobilice vlage ličkanje splesni, nato pa sledi še veliko drugega dela, ki ga ni mogoče opraviti s stroji. Vsak storž je treba ročno olupiti, da se ličkanje ne poškoduje, liste posušiti in spraviti za poznejšo uporabo,« opiše sogovornica.

Najbolj priljubljene so miniaturne jaslice v makovi lupinici. Foto: Tadej Regent/Delo

Poleti naberejo makove glavice, »z ženskami, ki ga pridelujejo v našem okolju, pa se dogovorimo, da mak, iz katerega stresejo semena, porežejo po dolgem in ne počez, da lahko v to lupinico postavimo jaslice. Vsak od nas pa tudi v okolici svojega doma pogleda, kaj bi se dalo uporabiti. S tem, ko ves čas odkrivamo nove materiale, dobivamo v naravi tudi nove ideje.« Denimo iz malo tršega ličkanja, ki za pletenje košar ali izdelovanje lutk ni primerno, je mogoče izdelati prav lične okraske za novoletno jelko. Ker vedno uporabijo naravne materia­le, ni mogoče izdelati dvojih enakih jaslic.

Koristen je tudi ponesrečen copat. Foto: Tadej Regent/Delo


Najprej spletejo ogrodje iz šibe ali ličkanja, za majhne jaslice pa včasih zadostuje že pleten copat, ki se je za prvotni namen malo sfižil, kot hlevček, v katerem leži mali Jezus, pa deluje naravnost izvrstno. Ker svojih izdelkov ne barvajo, se zaradi vremenskih vplivov tudi tu lahko pojavijo odstopanja. Na cekarjih iz ličkanja, ki so običajno bele barve, se tako opazi sled rožnate ali rjavkaste barve. Košare, spletene iz šib vrbe amerikanke, so ravno tako v treh različicah, čeprav gre za eno samo drevo. »Temno rjava šiba je pobrana zdaj, po prvi zmrzali, svetlo rjava košara je iz enake šibe, le da je še olupljena, bela pa je z iste vrbe, le da je bila odrezana spomladi, ko je vrba odcvetela, in ni olupljena. Tako kot surovine so svoje znanje o veščinah in drobnih trikih pri izdelovanju mojstrovin nabirali v okolju, kjer pa rokodelska tradicija počasi tone v pozabo, zaradi česar je tega znanja »na prostem čedalje manj. Veliko smo se tako naučili iz lastnih izkušenj.«

Jaslice tudi poleti

Izdelovanje figuric, ki jih postavijo v hlevček, zahteva precej spretnosti in iznajdljivosti, pravi Dragica Horvat. Medtem ko nekatere izdelke, kot so denimo copati, cekarji in pletene zvezdice, izdelujejo po modelih, figurice iz ličja oblikujejo povsem ročno in tistim večjim izrišejo drobne obrazne poteze. Izvemo še, da svoje izdelke, tudi jaslice, predvsem pa figurice in druge spominke, izdelujejo vse leto. Kupiti jih je mogoče na stojnicah pri Postojnski jami, na Blejskem otoku, Ljubljanskem gradu in drugod. Marsikatera je že romala v tujino, tudi na Kitajsko, kamor so jih zanesli turisti. Letos, denimo, so svoji zbirki različnih figur dodali še takšno, ki so jo odeli v oblačila, ki so bila tipična za Notranjsko, predvsem za prodajo na stojnicah pri Postojnski jami. »Liki prikazujejo opravila, ki so bila značilna za podeželje, denimo predico ali nabiralko sivke.« Vendar turisti, nam pove sogovornica, imajo radi takšne z veselimi, nasmejanimi obrazi, tako da »nam je gospa, ki jih prodaja na Bledu, že večkrat naročila, naj bodo figurice videti kar se da srečne in nikakor žalostne«.

 

Figurice so potovale tudi na Kitajsko. Foto: Tadej Regent/Delo

Vse, kar opravimo ročno, bodisi da gre za rokodelske izdelke ali kulinariko, namreč vsrka vsaj delček počutja ustvarjalca, meni Horvatova. Zato so se odločili, da njihovi angelčki ostanejo brez izrisanih obrazov, »saj je težko ved­no zadeti pravi izraz. Pa tudi tega ne vemo natanko, kako se angelčki smejijo,« za šalo pove Horvatova. A šalo na stran, »ko delaš takšne stvari, moraš vanje vložiti svojo dušo, brez tega preprosto ne gre«.


Iz Mure v Pomelaj

Ali je to res, vprašamo Marijo Sabo ali Mariko, kakor ji pravijo, glavno mojstrico in oblikovalko figuric iz ličkanja. S svojimi izurjenimi prsti lahko na dan izdela približno šest likov, torej komplet za večje jaslice. Osnov zapletene izdelave figur se je naučila pri strokovnjakih na Madžarskem, do popolnosti pa je svoje mojstrstvo izpilila sama. Ali so njene figurice videti vesele ali žalostne, je seveda odvisno od tega, kako se tisti dan počuti, prizna v smehu. »Na začetku se je na lutki takoj poznalo, če sem bila slabe volje. Čez čas pa se navadiš in gre,« pravi Marika in doda, da je risanje obraza, ki je sicer videti preprosto, v resnici najtežje.

Marika (na desni), prva roka za figurice. Foto: Tadej Regent/Delo

Marika je ena od sedmih Pomelajevih rokodelcev. Trije med njimi prihajajo iz nekdanje Mure, Marika je službo izgubila v Planiki. Vsi so invalidnost »pridelali« v nekdanjih službah, zdaj pa svoje znanje in izkušnje uporabljajo v zaposlitvenem centru, kjer zaslužijo minimalno plačo in še kakšen dodatek. Preostalim, ki dela zaradi invalidnosti ne bi našli drugje, je Pomelaj prva zaposlitev. Marika se v delavnico v Mali Polani, kjer se delo začne ob pol sedmih, vsak dan navsezgodaj zjutraj pripelje iz bližnje dvojezične vasi Radmožanci. Tudi drugi prebivajo nedaleč stran, razen Lidije, ki se vsako jutro z vlakom ali avtobusom pripelje s 40 kilometrov oddaljenega Goričkega – najprej do Murske Sobote, od koder jo sestra odpelje v Malo Polano.

Tudi Roman je izgubil službo v Muri in našel delo v Pomelaju. Foto: Tadej Regent/Delo

Pri nastajanju izdelkov sodelujejo od začetka do konca – poleti pomagajo na njivi pri spravilu koruze, »gremo z vozom na njivo, trgamo koruzo, jo pripeljemo domov, odtrgamo vsak list posebej, da je lep in cel«, pove Tanja Horvat, mentorica v delavnici, kjer pomelajevci pripravljajo še zadnje izdelke za praznično prodajno razstavo, ki so jo odprli v petek. Pletejo cekarje, košarice in copate – vsak ustvarja tisto, kar mu najbolj ustreza. Horvatova izdeluje miniaturno sveto družino za miniaturne jaslice. »Kakšno uro,« skomigne z rameni, ko jo vprašam, koliko časa vloži v izdelavo svoje male umet­nine. »Ko enkrat obvladaš, gre hitreje,« pove mentorica, »sicer pa človek za to, da se nauči osnovnih znanj rokodelstva, potrebuje vsaj 120 ur zgoščenega praktičnega urjenja, potem pa še veliko vaje.«

Ko je Tanja izgubila službo v propadli Muri, kjer si je okvarila hrbtenico in postala delovni invalid, nazadnje pa ostala še brez dela plač, je zaposlitev našla v Pomelaju in se tam naučila rokodelskih spretnosti. Za ustvarjanje drobnih izdelkov pa seveda moraš imeti tudi žilico.

Prijavi sovražni govor