Pozor, kolonizacija!

Kolo, najpripravnejše sredstvo za prebijanje skozi mesto.

sob, 15.04.2017, 11:00

Mestno kolo čaka tudi na enega od vas. Izpolnite prijavnico in stisnite pesti za srečo.

Mesta so ena takšna čobodra, težko se prebiješ med sestavinami, s severnega roba pladnja na južnega in podobno. V eno zanesljivejših pomoči ti je gotovo kolo, morda največji izum v zgodovini, če pozabimo na smodnik, ogenj in karving dilco.

Mesto je labirint in ena od ugank, ki jo zastavlja onemu, ki želi opraviti pezo potovanja od točke A do B ali C, je, kako ubrati srednjo pot med hitrostjo in fizisom. Z motornimi vozili na dve ali še več koles gre prepočasi, peš je prenaporno. Srednja pot je kolo.

Kdo prisega na bicikel, razvozlavamo s 33-letnim Nikom Klanškom, podjetnikom, ustanoviteljem več start-upov, tudi električnokolesarskega Fly Kly, ki zdaj pomaga pri projektih množičnega financiranja. Ker se pogovarjava v Ljubljani, je naše glavno mesto tudi referenca ugotovljenega. Seveda je Klanšek kolesar. Med uporabniki koles v mestih, urbanega kolesarjenja, »so na prvem mestu«, po nedomače, »utalitarians«; s filozofskimi pojmi razberem, da so to kolesarji, ki rekvizit uporabljajo predvsem z vidika koristnosti, praktične uporabnosti.

»Kolesarijo v službo, kolo je glavno prevozno sredstvo po mestu, morda sploh nimajo avta.« V drugem razredu pedalirajo zaradi športa. V službo z avtom, po njej na kolo za zdravo telo. Prvi se vozijo vse leto, drugi, ko je približno ustrezno vreme. Tretji, ti niso omejeni z urbanim okoljem, so fanatiki, ideološko obremenjeni kolesarji, kolo je zanje izključno športni rekvizit. Ljubljena mučilna naprava.

Trinajsta

Po biciklistični razvitosti, »kolesarskih stezah, parkiriščih, številu kolesarjev, s samopostrežno sposojevalnico BicikeLJ«, naj bi bila Ljubljana na 13. mestu na svetu. Mesto heroj(sko) kolo. Zakaj meščan kolesari? »Da je zelen,« ne golobrad, ekološko ozaveščen, »na cilj pridem prej kot z avtom, pa parkiram pred vrati, na kolesu sem svoboden, kadarkoli se lahko ustavim, sestopim.« Pa kolo je cenejše od avta. Največ koles, kot bi človek pričakoval, je na Kitajskem, tudi električnih, izvem. »A tam kolesari nižji sloj, vsi bi si želeli avta.« Če pa denimo v službo prikolesariš v ZDA, te kolo zaznamuje kot izobraženega, ekološko zavednega, da živiš blizu delovnega mesta, da si, preprosto, vožnjo s kolesom lahko privoščiš.

A vendarle kolo v Aziji večinoma pomeni transportno sredstvo, v ZDA pretežno športni rekvizit, tam počasi v zavest kaplja kolo kot prevozno sredstvo, »Evropa pa je miks«, kolo je transport in šport. Za izredno kolesarsko nacijo na naši celini veljajo Nizozemci, »tam je kolo potrošno blago«. Kot drugje kemični svinčnik. »V Sloveniji pa je tako kemični svinčnik kot nalivno pero.« Nalivnik kot dragotina, status.

Manko

Hiba kolesarjenja je, poleg počene zračnice, status vmesnosti med pešci in avtomobili. Kolesar mora med vožnjo paziti na ene in druge, vozi po pločniku in cesti. »Na Nizozemskem imajo prave ceste za kolesarje,« nekaj podobnega se je nam posrečilo med Koprom in Izolo, nekdanja cesta je zdaj kolesarsko in rolarsko območje, nekdanja steza je za pešce. Težava v mestu je tudi zasedenost kolesarskih parkirišč, pa neustrezna oblika, zasnova stojal, »ni še dobre rešitve, kako čim več koles spraviti na čim manjši prostor, pa da se pri zaklepanju ne bi bilo treba pretirano sklanjati ...« In glavna ovira urbanim kolesarjem, vreme. Saj po snegu ni hudega, »hitro ga splužijo«, dež pa je res siten.

Kaj pa vrste mestnih koles? »Najbolj so značilna tista, ki imajo recimo košarico, največ tri prestave ali brez njih, po možnosti z nožno zavoro,« desetletja smo temu rekli kontra. Ni ročnih bremz, ni prestav, brezskrbna vožnja, v košarici torbica, morda človekov najboljši štirinožni prijatelj. Drugi so hibridi, mešanica med cestni in gorskimi, z njimi se lahko vozimo tako po asfaltu kot makadamu. Jasno je, prva so za kolesarske koristolovce, druga za popoldance. Za starejše morajo biti okvirji prilagojeni, nobenih štang, da kolesarju ni treba previsoko dvigati nog, pri spravljanju na kolo ali na koncu vožnje. Seveda so za starejše priporočljiva tudi električna kolesa.

Malo imidža pa le

V mestih je čedalje več prometa, središča se za motorni promet zapirajo. Torej, kolo. Ki pri nas še ni prestiž. »Vendar pa malo že gledaš na imidž. Če dobiš starega, ga vsaj prebarvaš.«

Prvi kategoriji, torej kolesarjem, ki se vsakodnevno vozijo v službo, »med 35. in 45. letom številčnost zelo pada, to so leta, ko pridejo družina, otroci, avti.« Po 45. letu, ko so otroci starejši, pa spet nazaj na dvokolesnik. Klanšek poudari, da med osnovno- in srednješolci zaznavajo vse več skirojev(cev). Ki »počasi vdirajo celo v skejtersko sceno«. In še to naj bi bil trend, »kolesarjenje je 'the new golf'«. Zapišemo po tuje, da ne bo kdo užaljen.

V New Yorku, tam je Klanšek dolgo živel, »so se ljudje dolgo bali kolesarjenja, zaradi prometa, naredili so jim steze, pa so se še vedno bali. Ko so uvedli city bike, sposojevalnice, pa so si,« spodbujeni, »začeli kupovati tudi svoja kolesa.« Ne nazadnje veliko podjetij v ZDA zaposlene spodbuja, da na delo prikolesarijo. Kjer se lahko stuširajo, kolesarji prejemajo bonuse ... Obstaja eko zavest in delodajalci želijo imeti zdrave zaposlene. Ugotovili so tudi, »da je življenje na zelo prometnih ulicah neosebno, ljudje se ne poznajo«, kjer se kolesari in pešači, pa so ulice »bolj čiste, ljudje bolj povezani«. Avto je kletka, kolo pač ne.

Pa nista težnja po zdravju in elektrifikacija bicikla v nasprotju? Klanšek: »Električno kolo naj bo vstop v kolesarjenje«, za nekoga, ki sploh še ni poganjal pedalov, »ne pa nadgradnja«. Pri starejših je seveda druga zgodba. In po vaseh tretja.

V mestu pa je treba kolesu priznati in mu vzpostaviti mesto, ki mu gre.

Prijavi sovražni govor