Pred polnočjo ubij vampirko in zbeži iz gozda

Srhljivo in zabavno: Prvo »sobo za pobeg« na prostem najdete pod Rožnikom.

pon, 26.10.2015, 18:00
Gozdni pobeg je igra reševanja ugank, zasnovana po vzoru sob za pobeg, le da se za razliko od teh dogaja na prostem. Za igro je primerna skupina od dveh do petih sodelujočih, najbolj idealno je, če so igralci štirje.

Uro pred polnočjo se z ekipo odpravimo na preizkušnjo. Pred vrati Živalskega vrta v Ljubljani nas pričakajo tri pojave, od pet do glave zavite v črno tkanino, in nas prosijo, naj jim sledimo z avtom. Vozimo se po cesti, zavijemo na makadamsko pot in parkiramo sredi ničesar. Izstopimo, šibko goreče sveče označujejo nadaljevanje poti še bolj v notranjost rožniškega gozda. Nad nami sije mesec, čez teden dni bo luna polna.

»Tu, globoko v Tivolskem gozdu, v krsti leži vampirka Bloody Mary. Vsako noč točno opolnoči vstane lačna krvi. Zgodbe o njenih žrtvah so nočnim obiskovalcem gozda dobro znane že stoletja. Njeno vstajenje lahko preprečite, če najdete glogov količek, odprete njeno krsto in ji ga pred polnočjo potisnete globoko v srce,« kratka navodila prvega »escape« izziva na prostem razložijo gozdne pojave in se tiho umaknejo v noč.

 


Za tiste z dobrimi živci

Prostor, v katerem smo se lahko gibali, je komaj kaj osvetljeval krog gorečih sveč, na tleh se je bohotil vlažen mah, ki se je ugrezal pod nogami, po glavah pa nas je božalo stegujoče se vejevje, iz katerega je vsake toliko padel kakšen pajek. V daljavi so se slišali nerazpoznavni glasovi živali, v popolni tišini pa tudi pokajoče gozdno rastje, kot da bi se kdo približeval.

Začeli smo iskati predmete, ki bi lahko pomagali rešiti uganke. Svečniki, česen, starinski čevlji, zakopani v zemljo, ogledalce, lesene skrinje brez ključavnice, lobanje, knjige s strašljivimi napisi, z nerazumljivimi številkami vgravirani križi. Skoraj nič ni imelo smisla. In ko smo že mislili, da smo na pravi poti, se od nikoder pojavi netopir, ki v gobcu ali stisnjeno med peruti prinese sporočilo, da smo na napačni sledi. Po pol ure smo bili še skoraj na začetku poti, kar je bilo za nepotrpežljive vsekakor dober preizkus živcev.


Prizor ljudi, ki se v temni noči smukajo okoli krste, obkroženi s svečami in baklami, bi naključnemu sprehajalcu najverjetneje pognal strah v kosti, prizorišče je še bolj srhljivo tudi zaradi improviziranega grobišča z okostnjakom in nagrobnimi križi. Ob soju mesečine na prvi pogled nikakor ni jasno, da gre za območje igre, v kateri morajo igralci s skupno pomočjo rešiti vrsto izzivov, da na koncu lahko odidejo iz gozda.

Moški bi prišli prav

Skupek ugank, ki pripeljejo do odprtja štirih mehansko različnih ključavnic na krsti, so domislile tri prijateljice in sodelavke, navdušenke nad »escape roomi« ali sobami za pobeg, ki so se v zadnjem času po vzoru iz tujine razširile tudi pri nas. Po poklicu so gozdarke, zato je bila odločitev, da osnovno idejo prenesejo v prostor v naravi, kakor na dlani. »Še posebno v tem času, ko je v nam ljubih gozdovih vse polno težav, od žleda do lubadarja,« nam razložijo po koncu igre ob srkanju alkoholnega koktejla bloody mary, začinjenega s poprom, ki se po takšnem doživetju vsekakor prileže, za pomiritev in otoplitev. »Potrebovale ste največ pomoči doslej,« so se nam hihitale. »Morda zato, ker smo bile same ženske?« se nismo dale. »No, glede vreščanja vam res lahko čestitamo. Zelo ste bili mirne.«

Igra Pobeg v mesečini, ki smo se je udeležile, je v primerjavi z drugimi pobegi, ki so zdaj na voljo v Ljubljani, med bolj težavnimi. Zahteva mirno kri, osredotočenost, logično in kreativno razmišljanje. Vsekakor tudi nekaj moške pomoči. Ob bližajoči se noči čarovnic je povpraševanja veliko. Nekaj terminov je še prostih. V svoji ponudbi imajo še igri Reševanje ptiča in Gozdni pobeg v dežju, ki se dogaja na vojaški fronti, kjer je končni cilj najti posebno prvo pomoč. Obiskovalci morajo pri vseh premagati vrsto čudnih gozdnih preizkušenj, zaprek, najti sledi in razvozlati vse šifre, preden se izteče čas, omejen na šestdeset minut.

Pobegnete lahko iz katerega koli gozda

Njihova največja prednost pred drugimi ponudniki takšnih doživetij je v tem, da lahko igro izvedejo kjerkoli, kjer je gozd. »V Sloveniji imamo prednost, da so gozdovi javno dobro, da se lahko v njih prosto gibljemo in zadržujemo, seveda pod pogojem, da upoštevamo bonton in narave ne onesnažujemo,« razložijo Lisica, Breza in Šoja (ne želijo, da bi njihova imena razkrili javnosti), ki kot gozdarke po izobrazbi to tudi vestno upoštevajo. Po vsaki izvedeni igri rekvizite odstranijo in okolico počistijo. Igre so primerne za družine, družbe prijateljev ali krepitev timskega dela med sodelavci. »Edini pravi namen pa je sproščanje in stik z naravo, ki nam v tem norem času, ko smo večinoma zaprti v pisarnah, še kako manjka,« razložijo. Projekta so se lotile iz veselja in ljubezni do gozda, igre prirejajo v svojem prostem času, torej popoldne in ob vikendih, saj so polno zaposlene. »Otroci so odrasli, me pa se raje kot pred televizijski zasloni zadržujemo v gozdovih, tudi v neprijetnem vremenu,« pripovedujejo.

Otroci iščejo zaklad

Ena izmed njih ima sicer še majhnega otroka. Morda so se tudi zato domislile pobega, ki je primeren za najmlajše. V tujini, pri nas pa sploh ne, takšne ponudbe niso zasledile, saj so igre običajno namenjene odraslim ali starejšim mladostnikom. Upajo, da bodo lahko popestrile marsikateri otroški rojstni dan, ki se ga bodo starši namesto v zaprtih prostorih namenili organizirati med vejami in koreninami. Otroci v njej iščejo zaklad strašnega gusarja Črnega lisjaka, ki ga je ta zakopal v gozd, ker ga ni mogel nositi s seboj, ali pa pomagajo gozdni vili Angeliki najti čarobno paličico. Od obiskovalcev pričakujejo le to, da se bodo oblekli in obuli primerno za gozd, za naglavne svetilke, pelerine in drugo pa poskrbijo one.

Prijavi sovražni govor