Predsedniške pomilostitve v ZDA: Milost za vse, morda celo za samega sebe

Ustava daje predsednikom ZDA tudi pravico, da pomilostijo obsojence ali obtožence oziroma jim znižajo dosojeno kazen.
Objavljeno
09. junij 2018 16.00
Posodobljeno
08. junij 2018 16.40
Šerif Joe Arpaio je zapornike v svojem Šotorskem mestu v črtastih uniformah in rožnatem spodnjem perilu postavil pod puščavsko sonce Arizone. FOTO: Reuters
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Predsedniki Združenih držav Amerike imajo zelo široka pooblastila. Ustava jim daje tudi pravico, da pomilostijo obsojence ali obtožence oziroma jim znižajo dosojeno kazen. Edini omejitvi sta, da gre za kazniva dejanja na zvezni ravni in da ne gre za funkcionarje, ki so v postopku odstavitve. Ta teden je predsednik Donald Trump zatrdil, da lahko pomilosti celo samega sebe, če bi ga obtožili v preiskavi ruskega vpletanja v zadnje ameriške predsedniške volitve; ob tem je dodal, da ni storil nič nezakonitega.

Naj se sliši domislica še tako bizarna, pravniki nimajo enotnega mnenja, ali predsednik lahko pomilosti samega sebe ali ne. Tudi če ne bo samopomilostitve, pa je med tisoče pomilostitvami, kolikor so jih v zadnjih več kot dveh stoletjih podpisali predsedniki ZDA – samo v 20. stoletju je bilo več kot 20.000 pomilostitev in znižanj kazni –, že do zdaj veliko spornih primerov.

Uporniki za viski

Že prvi predsednik ZDA George Washington je podeljeval svojo milost. Morda celo prva pomilostitev v zgodovini je povezana s tako imenovanim uporom za viski. Po uspešni osamosvojitveni vojni izpod britanske oblasti je bila nova država močno zadolžena in vojne dolgove so nameravali odplačati tudi z obdavčitvijo žganih pijač, se pravi predvsem viskija. Vendar ljud­je na takratni zahodni meji, predvsem v zahodni Pensilvaniji, niso priznavali nobene oblasti in so se leta 1791 začeli upirati. Seveda čisto po ameriško, z orožjem, saj so bili v divjih krajih, v večnem strahu pred Indijanci, vsi do zob oboroženi.

Pogajanja o uveljavitvi davka so se brezplodno vlekla več let, uporniki za viski pa so narasli v oboroženo množico več kot 500 mož. Leta 1794 je centralna oblast ugotovila, da je vrag vzel šalo, in zbrala približno 13.000-glavo milico, na čelu katere je jezdil sam predsednik Washington, ter krenila nad upornike. Ti so se pred grozečo pogubo razbežali, milica pa je izvajala aretacije domnevnih ali dejanskih upornikov. Prijeli so jih kakšnih 150, vendar so jih morali zaradi pomanjkanja dokazov večino izpustiti. Na koncu so zaradi veleizdaje na vislice obsodili dva, Johna Mitchella in Philipa Wigla. Vendar se je Washington odločil, da bo izkoristil svoja pooblastila, in ju je pomilostil.

Odziv zvezne vlade na navidezno bizaren upor iz še bolj bizarnih vzrokov je bil po svoje razumljiv. Pretirano razkazovanje sile je bilo potrebno, da je osrednja oblast državljanom nove države pokazala, da je zmožna in tudi pripravljena uporabili silo za uveljavitev svojih odločitev.

Veliko bolj množična in pomembna pa je bila pomilostitev upornikov iz južnih zveznih držav, ki so sodelovali v ameriški državljanski vojni (1861–1865). Že pred zmago zveze je predsednik Abraham Lincoln podeljeval pomilostit­ve vojakom konfederacije, to je po zmagi nadaljeval njegov naslednik Andrew Johnson. Krog pomiloščenih se je širil od navadnih vojakov naprej, vendar je Johnson šele leta 1868 splošno in brezpogojno pomilostil vse sodelujoče v vojni na strani konfederacije.

Mafija in oblast

V sodobnih časih je bila ena najbolj spornih predsedniška milost za Jimmyja Hoffo. Hoffa je bil vodja mogočnega prevozniškega sindikata International Brotherhood of Teamsters, znan pa je bil tudi zaradi svojih povezav z organiziranim kriminalom, predvsem mafijskimi družinami iz Detroita in New Yorka. Ko je leta 1961 postal ameriški predsednik znameniti John F. Kennedy, si je njegov brat Robert F. Kennedy, ki ga je JFK imenoval za pravosodnega ministra, zadal za eno glavnih nalog, da spravi Hoffo za rešetke.

Leta 1964 so ga zaradi poskusa podkupovanja porotnikov in kraje denarja iz sindikalnih pokojninskih skladov obsodili na 13 let zapora. Hoffo so zaprli šele leta 1967, vendar ga je leta 1971 tedanji predsednik Richard Nixon pomilostil oziroma mu skrajšal kazen na tisto, kar je že preživel za rešetkami. Verjetno ni bilo nepomembno, da je sindikat, ki ga je prej vodil Hoffa, veliko prispeval za Nixonovo volilno kampanjo leta 1972 in uradno podprl njegovo kandidaturo; do takrat si ni bilo mogoče predstavljati, da bi sindikat podprl republikanske kandidate.

Samo v 20. stoletju so predsedniki ZDA podpisali 20.000 pomilostitev ali znižanj kazni.


Nixon pa ni samo podeljeval predsedniških pomilostitev, ampak je je bil deležen tudi sam. Kmalu po odstopu zaradi afere Watergate ga je njegov naslednik in prej njegov podpredsednik Gerald Ford popolnoma in brezpogojno pomilostil za vsa kazniva dejanja, ki jih je morda zagrešil proti Združenim državam, ko je bil predsednik. Ker so bili uradni razlogi za pomilostitev neprepričljivi, sta se uveljavili dve razlagi; da je Nixon odstopil v zameno za obljubo pomilostitve ali da ga je Ford pomilostil preprosto zato, ker sta bila prijatelja.

Od brata do žvižgača

Vsaj dve zelo sporni pomilostitvi si je privoščil tudi eden najbolj priljubljenih ameriških predsednikov Bill Clinton. V času, ko je leta 2001 zaključeval svoj mandat, je namreč pomilostil svojega polbrata, glasbenika Rogerja Clintona. Tega so leta 1985 obsodili zaradi posedovanja in preprodaje kokaina. Odsedel je eno leto, zato ga starejši brat ni spravil izza rešetk, ampak so mu zaradi predsedniške pomilostitve obsodbo zbrisali iz kazenske kartoteke.

Zadnji dan svojega mandata pa je Clinton pomilostil še spornega finančnika Marcella Davida Reicha alias Marca Richa. V Ameriki so mu hoteli soditi zaradi utaje davkov, prevar, izsiljevanja in trgovanja z iransko nafto v začetku 80. let. Ker mu je grozilo kar 300 let zapora, je pred roko pravice raje pobegnil v Švico. Njegova nekdanja žena pa je v času, ko je bil Clinton na oblasti, darovala njegovi stranki več kot milijon dolarjev, od tega več kot 100.000 za uspešno senatno kampanjo njegove žene Hillary Clinton – zvezna senatorka je postala leta 2001 – in 450.000 za Clintonovo predsedniško knjižnico. Zato seveda ni bilo nič nenavadnega, da je le malokdo dvomil, da je Rich prek nekdanje žene pomilostitev preprosto kupil. A se ni vrnil v ZDA in je leta 2013 umrl v Švici.

Za marsikoga je bila zelo sporna tudi pomilostitev ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, ki jo je podpisal prejšnji predsednik Barack Obama. Manninga so leta 2013 zaradi predaje zaupnih podatkov žvižgaškemu portalu WikiLeaks obsodili na 35 let vojaškega zapora. Vendar se ga je Obama usmilil in ga ob koncu svojega drugega mandata januarja lani pomilostil. Manning, ki zdaj sliši na ime Chelsea, saj si je spremenil(a) spol, je najavila, da se bo letos potegovala za demokratsko nominacijo za predstavnico zvezne države Maryland v zveznem senatu.

Kralj Šotorskega mesta

Seveda tudi kontroverzni lik, kot je sedanji predsednik Donald Trump, že do zdaj ni zdržal brez kontroverz­nih odločitev pri uporabi svojih pooblastil, tudi pooblastila o pomilostitvah. Tako je lani avgusta pomilostil izjemno kontroverznega, takrat že nekdanjega šerifa okrožja Maricopa v zvezni državi Arizoni, katerega del je tudi 1,6-milijonsko velemesto Phoenix, Joeja Arpaia. Predsednik je tako preprečil, da bi ga jeseni obsodili zaradi več primerov upiranja odločitvi sodišč, ki so mu nalagala, naj neha uporabljati sporne metode profiliranja, s katerimi so pogosto brez vzrokov aretirali predvsem prebivalce latinskoameriškega videza. A jih Arpaio ni upošteval.

Nekdanjega vojaka in dolgolet­nega agenta zvezne službe za boj proti mamilom Arpaia so prebivalci Phoenixa in okolice prvič izvolili za šerifa leta 1993 in je na tem položaju ostal do začetka preteklega leta. Kmalu po prevzemu položaja je zaslovel s svojim trdim pristopom do nezakonitega priseljevanja in kriminala. Njegov najbolj razvpiti dosežek pa je bila postavitev Šotorskega mesta.

Ker so bili mestni zapori prepolni, je ob njih postavil ograjeno šotorišče s šotori iz obdobja korejske vojne, takrat starimi več kot 40 let, ki jih je dobil od vojske. Ob njih je postavil 15-metrski nadzorni stolp, na katerega je dal namestiti neonski napis, s kakršnim v ameriških motelih označujejo, da imajo proste sobe. Arpaio je hotel tako pokazati, da ima v zaporu za lopove vedno dovolj prostora. Poleg tega so morali zaporniki nositi črtaste uniforme, kot v risankah, in pod njimi rožnato spodnje perilo. Dobivali so le dva brezmesna obroka na dan. Uvedel je celo obsoletne prakse, kot je vklepanje zapornikov v verige, ko so jih gnali na delo.

Bivanje v šotorih Arizoni ni hec. Sicer nimajo zime, zato pa so poleti temperature izjemno visoke. Ko so se v času druge zalivske vojne zaporniki pritoževali, da ventilatorji ne delujejo, vročina pa je takšna, da se jim topijo čevlji – bilo je 43 stopinj –, jim je zabrusil, da so vojaki v Iraku v šotorih pri 50 stopinjah, pa niso storili ničesar protizakonitega.

Arpaio je postal prava zvezda rumenega tiska, saj ni bilo novinarja, ki ga ne bi spustil na ogled Šotorskega mesta. Kljub veliki priljubljenosti med konservativci in nacionalisti pa je leta 2016 izgubil volitve, s katerimi je nameraval, čeprav je bil star že več kot 80 let, še sedmič zapored postati šerif okrožja Maricopa. Ena prvih izjav njegovega naslednika je bila, da je zaporniškega cirkusa konec, in je podrl Šotorsko mesto.

Trump je predsednik manj kot leto in pol, do zdaj pa je podpisal pet pomilostitev in dve znižanji kazni. Ravno ta teden je znižal zaporno kazen 63-letni temnopolti Američanki Alice Marie Johnson, ki so jo obsodili na dosmrtni zapor zaradi sodelovanja pri tihotapljenju kokaina. Ker se je Trump strinjal z mnenji, da je takšna kazen neupravičeno visoka, je po dveh desetletjih za rešetkami zdaj spet svobodna. Gre za eno redkih njegovih odločitev, če že ne edino, s katero se strinjajo skoraj vsi.