Premik urnih kazalcev: Več zehanja, manj televizije

Prihajajo daljši dnevi, a bolj zgodnja jutra. Zagovorniki in nasprotniki poletnega časa vsak s svojimi bolj ali manj (ne)dokazanimi argumenti.

R. N.
ned, 27.03.2016, 09:00

Marsikdo od začetka novembra pa do konca marca, ko je obsojen na hladne in temne popoldneve, težko čaka na prehod v poletni čas in vrnitev v aktivnejše življenje. Težak je predvsem prehod, saj odškrtne uro spanja, mnogim starejšim, ki vstajajo bolj zgodaj, pa omrači jutra. A ta težava v Sloveniji niti ni tako velika; slabše se godi tistim više na severu. Tudi zato so v večini držav, kjer so razmišljali o celoletni uvedbi poletnega časa, idejo opustili.

Znan je rek Benjamina Franklina iz 18. stoletja: »Zgodaj v posteljo, zgodaj iz nje, ohrani človeka zdravega, bogatega in pametnega.« Menda je tako dražil Francoze, naj bodo bolj racionalni pri porabi sveč. Na premik ure sicer ni pomislil, je pa to leta 1895 predlagal Novozelandec George V. Hudson, entomolog, ki bi mu dodatna ura svetlobe po koncu službe prišla zelo prav pri nabiranju in proučevanju žuželk. Njegovo zamisel je prva konec aprila 1916 uresničila Avstro-Ogrska, predvsem v želji, da bi v času vojne prihranili pri kurjavi s premogom, čemur so sledile številne druge evropske države. Po vojni so ukrep odpravili, nato pa ga vedno znova uveljavljali, še zlasti med drugo svetovno vojno.

Zdaj to prakso bolj ali manj redno izvaja večina držav v Evropi in Severni Ameriki, še zlasti od energetske krize v 70. letih prejšnjega stoletja naprej. A danes sta energetsko vprašanje oz. morebitni prihranek energije na račun daljšega dneva skorajda povsem zanemarljiva; v Sloveniji smo leta 2006 v uredbo o določitvi obdobja poletnega časa prenesli direktivo evropskega sveta (2000/84/ES), ki je državam članicam naložila, da s svojimi predpisi uredijo poletni čas, ki je enak v vseh državah članicah EU, njen glavni namen pa je čim bolj neovirano delovanje skupnega evropskega trga.

Podaljšanemu dnevu v toplejših dnevih leta sicer nasprotujejo v nekaterih poklicih, med drugimi poštni uslužbenci in kmetje, ter tisti, ki živijo višje na severu. V nekaterih muslimanskih državah (Maroko, Palestina ...) ga začasno prekinejo v času ramadana – v tem času ni dovoljeno od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ne jesti ne piti –, saj bi v nasprotnem še uro dlje čakali, da pade mrak, ko je dovoljeno zaužiti obrok. Ravno zato v večini držav z islamsko vero sploh ne prehajajo na poletni čas.

V Rusiji pa so se, podobno kot v Belorusiji, leta 2011 odločili, da bodo poletni čas kar obdržali, vendar so oblasti prejemale številne pritožbe zaradi dolgotrajne jutranje teme pozimi; v večini države je namreč sonce vzšlo šele okoli desete zjutraj. Konec oktobra 2014 so odločitev preklicali in odtlej velja v Rusiji standardni čas brez premikanja urnih kazalcev dvakrat na leto.

Bolj aktivni in var(č)ni

Premik ure zaradi daljšega dneva sicer koristi zlasti trgovskim, turističnim, športnim in drugim dejavnostim, ki potekajo po koncu delavnika … Zagovorniki, med njimi so predvsem mestni prebivalci, trgovci in športni navdušenci, zatrjujejo, da uro daljši dan pripomore pri varčevanju z energijo, spodbudi prostočasne dejavnosti na prostem, kar koristi fizičnemu in psihičnemu zdravju, skrajšuje večerno poležavanje pred televizorjem …

Podatki imajo sicer že dolgo brado, a leta 1984 je tednik Fortune izračunal, da bi sedemtedensko podaljšanje poletnega časa trgovskemu velikanu 7-Eleven prineslo dodatnih 300 milijonov zaslužka zaradi več strank v trgovini in več aktivnosti na prostem, medtem ko so v ameriškem združenju golfistov ocenili, da bi njihov izplen na ta račun znašal ne 200, ampak kar 300 milijonov dolarjev.

Raziskava iz leta 1999 na ravni EU pa ocenjuje, da je dohodek športnega in prostočasnega sektorja zaradi poletnega časa višji za okoli tri odstotke, večja je tudi aktivnost ljudi; lanska raziskava britanskih strokovnjakov je, na primer, pokazala, da se po prehodu na zimski čas telesna aktivnost otrok zaradi kratkega dneva po koncu pouka takoj zmanjša za pet odstotkov.

Zaspani in zmedeni

Medtem pa nasprotniki navajajo, da so prihranki energije – če sploh so – minimalni, da premik ure poveča tveganje za zdravje, lahko zmoti jutranje aktivnosti, povzroči motnje spanja … in vse po njihovem izniči prednosti premika kazalcev. Negativno menda vpliva zlasti na tiste dejavnosti, ki potekajo v notranjih prostorih in večernih urah, televizijske hiše niso zadovoljne zaradi manjše gledanosti, prav tako ne ljudje v panogah, ki so vezane na sončno svetlobo, na primer kmetijstvo. Poleg tega da je menda žito, požeto, preden izhlapi jutranja vlaga, manj vredno, je bilo slišati tudi pritožbe ljudi, ki vzrejajo govedo, saj menda zgodnejša molža pri mlekaricah povzroča precejšnjo zmedo. So pa tudi kmetje, ki jih poletni čas menda nič ne moti.

Glede varčevanja z energijo je sicer težko potegniti splošni sklep, saj je prihranek močno odvisen od lege, podnebja in gospodarstva države, ki prehaja na poletni čas. V nekaterih tako zaradi manj razsvetljave prihranijo zvečer, a več porabijo zjutraj, podobno je, denimo v zahodni Avstraliji, tudi razmerje med toplimi in hladnimi dnevi poleti: ko je vroče, je poraba energije večja, zmanjša se v hladnejših dneh. Podobno je tudi v manj vročih državah, kjer se je poraba energije celo povečala zaradi jutranjega ali popoldanskega dogrevanja in razsvetljave.

Med delavci je po prehodu na poletni čas ob ponedeljkih veliko več poškodb pri delu./Foto Shutterstock


Prednosti in slabosti

V Veliki Britaniji ugotovili, da se med poletnim časom število prometnih nesreč zmanjša za tri do štiri odstotke, se pa dva tedna po prehodu na zimski čas poveča kar za enajst odstotkov. Ameriški inštitut za varnost na avtocestah je med drugim leta 1995 ocenil, da se je število smrtnih žrtev na prehodih za pešce zaradi poletnega časa zmanjšalo za več kot pet odstotkov – predvsem zaradi boljše vidljivosti.

Doslej še ni konkretnih dokazov, da bi se takoj prehodu na poletni čas in zato ure spanja manj število prometnih nesreč povečalo, je pa ameriška študija iz leta 2009 pokazala, da je bilo med delavci po prehodu v poletni čas (in zato manj spanja) ob ponedeljkih veliko več in tudi hujših poškodb pri delu. Poleg tega je zaradi prometnih konic že pred zoro večja emisija izpušnih plinov, torej onesnaženost zraka, kot podnevi.

Po prehodu na poletni čas se spremeni tudi količina izpostavljenosti soncu; ta spodbudi koristno tvorbo vitamina D, preveč sonca pa lahko vodi h kožnemu raku. Zgodnje vstajanje in več dnevne svetlobe menda blagodejno deluje tudi na depresivne ljudi, čeprav nekatere raziskave zatrjujejo ravno nasprotno. Zaradi menjave ure se domnevno kar za deset odstotkov poveča tveganje za srčni napad – po švedski študiji iz leta 2008 zlasti prve tri dni po prehodu na poletni čas in veliko manj prve dni po prehodu na zimski čas.

Motena in slabša je kakovost spanca, medtem ko utegnejo resni in negativni vplivi na cirkadiani ritem (fiziološki, vedenjski in biokemični procesi v telesu, ki potekajo v približno 24-urnih ciklih) trajati kar nekaj tednov po spremembi ure. Kazahstanska vlada je ravno zaradi zdravstvenih tveganj leta 2005 opustila prehajanje na poletni čas.

Pozitivnim ali negativnim učinkom navkljub so celoletni poletni čas uvedli v Argentini, Čilu, na Islandiji, v Singapurju, Uzbekistanu in Belorusiji. Med negativnimi učinki navajajo zlasti pozen sončni vzhod v zimskem času. Sicer pa nekateri deli Evropske unije tudi danes živijo v poletnem času. V Španiji sonce, čeprav smo v istem časovnem pasu, vzide in zaide približno uro pozneje kot pri nas, tako da imajo zaradi upoštevanja evropske direktive tako rekoč dvojni poletni čas. Mladi in starši majhnih otrok se verjetno nad tem ne bi pritoževali, zgodnje ptice pa že mogoče.

Kakorkoli že, zdi se, da smo se ljudje na prestavljanje urnih kazalcev v vseh teh letih že navadili, vsakič (zlasti ob prehodu na zimski čas) malo potožimo, sem ter tja se pojavi celo kaka (medla) pobuda, da tega v bodoče ne bi več počeli (na primer predlagam.vladi.si), a kot že zapisano: smo del EU in pri tem, kot pri vsem drugem, sledimo njenim direktivam.

Prijavi sovražni govor