Prenova ljubljanske tržnice: Bodo avti povozili srednjeveško dediščino?

Če veliko ljudi projekta noče, so vztrajni in primerno pravno podkovani, čakajo investicije velike ovire.

ned, 18.06.2017, 14:00

Ljubljanska mestna občina je pred kratkim predstavila izsledke ankete, v kateri je meščane povprašala, kaj si mislijo o projektih župana Zorana Jankovića oziroma občine na področju prometne strategije. Tako kot ima župan skoraj plebiscitarno podporo, jo imajo tudi njegovi prometni projekti. Z eno v oči bijočo izjemo. Gradnja garažne hiše pod tržnico v središču mesta, v bližini stolne cerkve in Ljubljanice, ima med prebivalci več nasprotnikov kot podpornikov.

Med 15 projekti na seznamu so nekateri - širitev in obnova kolesarskih stez, širitev mreže Bicikelj, prenova avtobusne in železniške postaje - dobili celo več kot devet desetin podpore. Drugi manj, vendar je vse podprla več kot polovica anketiranih.

Mnenje Ljubljančanov

Skoraj vse. Manj kot polovica vprašanih je podprla uvedbo plačljivih parkirišč ob upravnih zgradbah, srednjih šolah in fakultetah ter gradnjo garaž­ne hiše pod tržnico. A če prvi nasprotujejo slabe tri desetine vprašanih, jih je več, 42 odstotkov, za uvedbo. Pri gradnji garaž pod tržnico ni tako. Nasprotuje ji 42 odstotkov vprašanih, podpira jo 38 odstotkov sodelujočih.

MOL interpretira izid nekoliko po svoje. »Edini ukrep, pri katerem je delež tistih, ki izvedbe ne podpirajo, večji od deleža tistih, ki izvedbo podpirajo, je ukrep gradnje garaže pod ljubljansko trž­nico. Vendar je razlika razmeroma majhna, štiri odstotke, oziroma tako majhna, da v tem primeru lahko posplošimo, da sta deleža tistih, ki gradnjo podpirajo, in tistih, ki gradnje ne podpirajo, približno enaka.«

Garažna hiša pod tržnico je samo del enega od projektov. Na občini mu pravijo prenova tržnice, Mahrove hiše, prizidek k Mahrovi hiši, gradnja podzemnega objekta in ureditev Vodnikovega trga. Gre za to, da bi širše območje tržnice, priljubljeno shajališče domačinov in zanimiv del mesta za obiskovalce, modernizirali, da bi bil času primeren, hkrati pa ne bi ubili njegovega šarma. Predvidena cena celotne prenove tržnice z garažno hišo vred je 31,4 milijona evrov.

Pogledi, kako to doseči, so po slovenski tradiciji seveda zelo različni. Zdi se, da je skupna točka vseh nasprotnikov županovih načrtov s tržnico nasprotovanje garažni hiši.

Jankovićeve sanje

Garažna hiša pod ljubljansko tržnico je bila eden od 22 projektov, s katerimi je šel Janković na lokalne volitve jeseni 2006; kot eden najbolj znanih vodilnih v podjetjih, ki jih je odnesel kadrovski cunami prve vlade Janeza Janše, je nekdanji prvi mož največjega trgovca v državi Mercatorja dobil skoraj status mučenika. Na volitvah je gladko zmagal že v prvem krogu, večino v mestnem svetu je dobila njegova lista.

Od teh projektov so jih do danes precej uresničili. Najbolj znana sta seveda stadion in dvorana v Stožicah, ob katerih pa neslavno propada prazen betonski kolos nakupovalnega centra. Nekateri projekti so ostali na papirju. Med njimi sta potniški center Emonika in morda največja ljubljanska sramota - zaradi pomembnih reči, ki so se tam dogajale, tudi v nogometu, presega lokalni pomen -, še vedno neobnovljen Plečnikov stadion za Bežigradom. Ta se je v letih Jankovićevega županovanja namesto v primer, kako se ohranja arhitekturna dediščina, spremenil v zanikrn kup ruševin.

Kot enega od teh naj ljubljanskih projektov je župan projekt garaže pod tržnico zagnal že v prvem letu županovanja, spomladi 2007. Od takrat je minilo jubilejnih deset let, gradnja pa se še ni niti začela. Za primerjavo: podoben podvig, garažno hišo pod Kongresnim trgom v petih etažah s 720 parkirnimi mesti, tudi enega od 22 Jankovićevih projektov, so končali poleti 2011. Gradnja in ureditev Kongresnega trga sta stala slabih 22 milijonov. Odprtje te garažne hiše je Janković pred volitvami 2006 napovedal v letu 2010, odprtje garaže pod tržnico pa leta 2008.

Ker je očitno, da ljubljanski župan in njegovi projekte lahko izvedejo, se postavlja vprašanje, kje se jim je pri tržnici zalomilo. Odgovor je podoben kot pri stadionu za Bežigradom, kjer Joc Pečečnik že leta bije boj z okoliškimi stanovalci za obnovo po lastnih načrtih: če veliko ljudi projekta noče, so vztrajni in primerno pravno podkovani, čakajo investicije velike ovire.

Plečnikova tržnica


Današnja podoba tržnice. Mahrova hiša je na desni strani fotografije. Foto: Aleš Černivec/Delo

Garažna hiša pod tržnico bi torej morala stati že v županovem prvem mandatu. Zdaj načrtujejo, da jo bodo vsaj začeli graditi v njegovem tretjem mandatu - oziroma četrtem, če upoštevamo, da je po neuspehu v politiki na državni ravni šel leta 2012 na ponovne volitve za mesto župana, ki ga je nekaj mesecev prej izpraznil -, se pravi do jeseni prihodnje leto.

Tako kot Ljubljana zaradi tega, ker je glavno mesto, ni samo eno od slovenskih mest, tudi ljubljanska tržnica ni samo ena od tržnic. Je v strogem središču, nekaj metrov od sedeža nadškofije, in ji je pomemben pečat dal najslavnejši slovenski arhitekt Jože Plečnik.

Poleg dejstva, da je Jankoviću tudi pri tem projektu, tako kot pri marsikaterem drugem, pod noge polena metala vlada Janeza Janše, ki je bila na oblasti do konca leta 2008, pa so se proti načrtu postavili še prebivalci. Najbolj glasni so združeni v civilno pobudo Tržnice ne damo. Že pred leti pa je svet Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) poudaril, da »SAZU ob sodelovanju predstavnikov vseh svojih razredov sodi, da naj se v območje tržnice ne posega, ampak naj se njene bistvene kvalitete še nadalje skrbno varujejo«.

Vse skupaj je šlo tako daleč, da celo MOL na spletni strani, kjer predstavlja množico projektov - od takšnih, ki so jih že končali, do tistih, ki niso dlje od idej -, pri projektu parkirna hiša pod mestno tržnico opisuje stanje izpred skoraj treh let, iz avgusta 2014. Na to, s kakšno hitrostjo projekt poteka, pa kaže zapis iz aprila 2008: »Župan Zoran Janković je v atriju Mestne hiše odprl razstavo izbranih rešitev natečaja za ureditev širšega območja ljubljanske tržnice.« Kaj več od načrtov še vedno ne morejo pokazati.

Garaž nikar

Vendar zapleti s pridobivanjem dovoljenj, nadležna iniciativa in anketa, v kateri je več domačinov proti kot za garažo, niso edine zadeve, zaradi katerih bi morali zagreti graditelji o projektu, kakršnega so predstavili, morda še razmisliti. Na ta vidik že nekaj let opozarjata arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan.


Arhitekta Milan Kovač (na fotografiji desno) in Peter Kerševan (levo) namesto garaž predlagata predstavitev arhitekturne dediščine, zdaj skrite pod cestami, hišami in trgi. Foto: Jure Eržen/Delo

Na mestu, kjer je zdaj tržnica, je nam­reč pred stoletji, vsaj od 13. stoletja naprej, stal frančiškanski samostan. Vse do konca 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. frančiškane preselil tja, kjer so še zdaj, na rob današnjega Prešernovega trga. Za frančiškani so stavbo namenili za izobraževanje, potres leta 1895 pa jo je tako močno poškodoval, da so jo morali podreti. Za njo so ostale mogočne obokane samostanske kleti, ki so še danes pod delom tržnice.

Če bi začeli kopati jamo za garaže, bi za vedno uničili arheološko dediščino. Morda še pomembnejše se Kovaču in Kerševanu zdi, da bi onemogočili predstavitev vzhodnega obrambnega zidu srednjeveške Ljubljane. Tega je zdaj mogoče videti od gradu na desni strani vzpenjače - če iz mesta gledate proti vrhu grajskega hriba -, na Krekovem trgu pa se skriva pod stavbami. S prestavitvijo vhoda v garažo s Krekovega trga, kar je v zadnjem predlogu MOL, postaneta obnova in predstavitev vzhodnega mestnega srednjeveškega obzidja realna zamisel.

Zato Kovač - več desetletij je živel na Švedskem, na Kitajskem pa je desetletja sodeloval v projektih ohranjanja arheoloških ostankov in situ, torej tam, kjer so - in Kerševan predlagata, da bi razkrili temelje starih srednjeveških obrambnih zidov tudi od vznožja grajskega hriba do Ljubljanice, vključno z obrambnim jarkom, bastionom in barbakanom, manjšo trdnjavo, ki je varovala mestna vrata. Barbakan je stal približno na cesti med današnjim Vodnikovim hramom in Mahrovo hišo.

Obnova tržnice, kot jo načrtuje MOL, predvideva, da bi Mahrovo hišo na strani proti tržnici, kjer so zdaj stojnice z oblačili, dopolnili z velikim prizidkom, v katerega bi namestili mestne službe. Kovač meni, da je najbrž prav to vzrok, zaradi katerega hočejo graditi garažo: da bi lahko zaposleni in tisti, ki potrebujejo kakšne dokumente mesta, parkirali čim bližje. Obiskovalci tržnice večinoma namreč ne potrebujejo garaže. Kovač in Kerševan tudi pravita, da je predvidena garažna hiša veliko pregloboka, saj sega več metrov pod nivo Ljubljanice. Zato bodo imeli v njej, če jo bodo zgradili, podobne ali še hujše težave s talno vodo, kot jih imajo na Kongresnem trgu.

Zato arhitekta predlagata, da bi garaže, če jih že potrebujejo, zvrtali v grajski hrib. Mestne službe bi na eno mesto preselili kam drugam, na primer na območje Cukrarne, ki je tudi zelo blizu. Za posodobitev tržnice pa sta arhitekta pripravila predlog, po katerem bi v podzemlje umestili eno etažo za dostavo, hladilnice, prostor za ravnanje z odpadki, skladišče in druge danes nujne prostore. Podzemno etažo bi umestili med Mahrovo hišo in nekdanje samostanske kleti. Dostopa ne bi uredili med Plečnikovimi arkadami in Mahrovo hišo, kar bi izničilo Plečnikovo zamisel, ampak z druge strani Kopitarjeve ulice, z dela Pol­janskega nasipa pred pravno fakulteto.

Razkriti in rekonstruirani deli srednjeveških zidov in utrdb bi bili tudi privlačni za turiste, zato ohranjanje stavbne dediščine in situ ne bi bilo samo sebi namen. Arhitekta Kovač in Kerševan sta predvidela še, da bi atrij Mahrove hiše zasteklili in v njem uredili pokrito tržnico. V samostanskih kleteh bi uredili podzemni del tržnice, kar bi spet postalo turistična privlačnost. Ob delu Mahrove hiše, obrnjenem proti tržnici, kjer načrt MOL predvideva prizidek, oblečen v les - Kovač in Kerševan menita, da ne sodi v staro mestno jedro -, bi na mestu nekdanjih samostanskih vrtov in pozneje prvega botaničnega vrta v Ljubljani postavili manjši dekorativni nasad zelišč in grmičevja. Opozarjata tudi, da skoraj deset metrov visokih dreves, ki s krošnjami ščitijo tržnico in bi jih za gradnjo garažne hiše morali podreti, ni mogoče nadomestiti.


Prenova širšega območja tržnice po načrtu Kovača in Kerševana bi na ogled postavila tudi del nekdanjega mestnega obzidja od gradu na hribu do Ljubljanice. Foto: Jure Eržen/Delo

Ker sta Kovač in Kerševan že v letih, ko bi jima težko pripisali, da delata kaj zaradi lastnih koristi, pravita pa tudi, da za njima ni nobene politike, jima je verjetno mogoče verjeti, da ju vodijo edino strokovni motivi. Tudi nista člana civilne pobude Tržnice ne damo. Od župana oziroma občine ne pričakujeta drugega, kot da jima omogočijo javno razgrniti njune predloge. Vendar ju Janković menda gladko ignorira.

Ko smo na občini vprašali, ali poznajo Kovačev in Kerševanov projekt oziroma kakšno je mnenje MOL o njem, so bili suhoparni. Odgovorili so, da »arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan najraje polemizirata prek medijev. Na Mestni občini Ljubljana pa projekte dodeljujemo prek javnih razpisov, s čimer sta seznanjena tudi dotična arhitekta, in če želita, lahko s svojimi projekti kandidirata.«

Prijavi sovražni govor