Shujšani Muscolo: Priložnost za politično obračunavanje

Pogovor s strokovnjakom za lokalno samoupravo dr. Boštjanom Brezovnikom o možnosti za odpoklic župana

sob, 17.12.2016, 06:00
V prihodnje ne bo težko najti razlogov za odpoklic županj in županov.

Državni zbor je v četrtek sprejel močno okleščene spremembe volilne in funkcionarske zakonodaje, ki se jim je včasih reklo Muscolo. Edina resna sprememba je, da bodo po novem, od naslednjih lokalnih volitev, lahko prebivalci občine odstavili svojega župana. O posledicah spremembe smo se pogovarjali s strokovnjakom za lokalno samoupravo, profesorjem na mariborski pravni fakulteti, dr. Boštjanom Brezovnikom.

Se strinjate s ta teden sprejeto novostjo, da bodo lahko občani odstavili svojega župana?

Predlagana sprememba je predvsem odraz neučinkovitega nadzora državnih organov nad zakonitostjo dela organov občin, tudi županj in županov. Če bi državni organi, torej vlada in ministrstva, opravljali učinkovit nadzor nad delom organov občin ter po eni strani zagotovili ustrezno sodelovanje in strokovno pomoč občinam, po drugi pa učinkovito sankcioniranje nezakonitega ravnanja, potem takšen ukrep ne bi bil potreben. S predlagano spremembo se dejansko uvaja dodatni mehanizem nadzora – ki ga izvajajo občani – nad delom županj in županov.

Po mojem mnenju to ne bo prineslo bistvenih pozitivnih posledic, prej nasprotno; zaradi nizkega odstotka števila volivcev, ki bodo lahko podali pobudo za razpis glasovanja o odpoklicu župana, ter sorazmerno nizkega odstotka volivcev, ki morajo podpreti zahtevo za odpoklic, je pričakovati, da bodo pobude za odpoklic povečini rezultat političnega obračunavanja. Ob tem želim poudariti, da župan po svoji funkciji predstavlja in zastopa občino ter, kar je najpomembnejše, izvršuje odločitve občinskega sveta. Ta lahko s svojim delom in morebit­nimi političnimi nesoglasji zavira želeni razvoj občine. Zato bi bilo ob uvedbi instituta odpoklica župana smiselno razmisliti tudi o uvedbi instituta sočasne razpustitve občinskega sveta. S tem pa bi zagotovo dosegli zastavljeni cilj boljšega in učinkovitejšega delovanja občin.

Odstavitev županov so najbolj podpirale Stranka modernega centra, Desus in Združena levica. Vse skupaj imajo enega župana; ima ga Desus. Ali vidite poleg tega še kakšen vzrok, zakaj bi bile za takšno spremembo prav stranke, ki na županskem področju nimajo kaj izgubiti?

Vzrok je lahko v nezau­panju do dela županj in županov. Čeprav bi bilo pričakovati, da bosta vladni stranki najprej poskrbeli za učinkovitejši nadzor nad njihovim delom, in šele če tega ne bi bilo mogoče zagotoviti, uvedli ukrep odpoklica. Zagotovo pa imata predvsem vladni stranki zelo malo izkušenj z lokalno demokracijo, ker nimata zadostnega števila županov in županj ter s tem tudi ne svetnic in svet­nikov v občinskih svetih in ker je lokalna demokracija v slovenskem prostoru specifična, saj volivci na lokalnih volitvah povečini volijo »nestrankarske kandidate«.

Navedene politične stranke bi ob večjem številu županj in županov iz svojih vrst gotovo spremenile stališče, saj župani in županje bistveno pripomorejo k prepoznavnosti politične stranke, ki ji pripadajo, na lokalni ravni med volivci. In ti potem volijo kandidate istih političnih strank na državnozborskih volitvah in volitvah za poslance evropskega parlamenta.

Več kot polovica slovenskih občin ima neodvisne oziroma vsaj uradno nestrankarske župane. Kaj je vzrok tega fenomena in kako neodvisni so dejansko ti župani?

Gre za logično posledico zmanjšanega zaupanja volivcev v politične stranke, ki krojijo državno politiko. Ravno slednje pa je povečini raz­log, da kandidati za župane, četudi so člani političnih strank, ne kandidirajo kot strankarski kandidati. O neodvisnosti »nestrankarskih« županj in županov od političnih strank je težko razpravljati, saj so med njimi, vsaj glede političnega prepričanja in njihove pripadnosti posamezni politični stranki, velike razlike. Zagotovo je vpliv političnih strank na lokalni ravni močan v večjih, predvsem mestnih občinah, medtem ko v manjših in srednje velikih občinah ni tako izrazit. To se kaže tudi v homogenosti odločanja na sejah občinskih svetov. V manjših občinah, po mojih izkuš­njah, povečini ni političnega prerekanja, ampak svetnice in svetniki svojo energijo usmerjajo v zadovoljevanje potreb lokalnega prebivalstva in sprejemanje – povečini – racionalnih odločitev.

Bodo stranke možnost odstavitve lahko zlorabljale za odstavitev županov, ki niso »njihovi«?

Menim, da se bo ta možnost lahko zlorabljala, preprosto zato, ker se politične stranke zavedajo, da je prepoznavnost politične stranke na lokalni ravni odvisna od aktivnosti njenih članov pri urejanju lokalnih javnih zadev. In ker bodo politične stranke ta institut lahko »izrabljale« za samopromocijo. Bodo pa ne le odpoklici, ampak tudi postopki za odpoklic ohromili delo v občinah.

Eden ključnih problemov pri županih in županjah, še posebno tistih, ki so prvič izvoljeni na ta položaj, je v njihovem »nepoznavanju« pristojnosti in nalog slovenskih občin. Zavedati se moramo, da imajo občine pristojnosti in naloge po več kot 170 zakonih in da so odgovorne za »normalen« tok življenja občank in občanov v naseljih vse od našega rojstva do smrti. In vse pristojnosti in naloge je ob okrnjenih občinskih upravah ter, kar je še pomembnejše, ob pomanjkanju javnofinančnih virov težko izvajati. Ravno zaradi tega v prihodnje ne bo težko najti razlogov za odpoklic županj in županov. V danih razmerah marsikateri od njih ne bo zmogel izpolniti svojih predvolilnih obljub.

Kako pogosto bodo po vašem mnenju v Sloveniji v prihodnje uporabljali to možnost?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Pričakovati je, da bomo v prihod­njih nekaj letih zagotovo imeli več primerov, vsaj dokler ta institut ne bo postal stalnica lokalne demokracije pri nas. Bo pa pogostost uporabe odvisna od uspehov prvih referendumov. In še pomembnejše, od morebitnih pozitivnih ali negativnih izkušenj z županjami in župani, ki bodo izvoljeni na nadomestnih volitvah.

Prijavi sovražni govor