David Krančan: »Pripovedovanje je najbolj osnovna, a hkrati najtežja stvar«

Na uredništvu Stripburgerja začel kot pometač, svoj zadnji strip je razprodal v dveh tednih.

Tue, 01.03.2016, 09:00
Na Stripburger sem prišel pri štirinajstih, rekoč, da imam rad stripe. Vprašal sem, ali lahko tam »malo hengam«.

Na plano je prišel konec preteklega leta in bil hitro razprodan, kar je na področju slovenskega stripa redkost. Namreč Pijani zajec, stripovski album z izhodiščem v pripovedki iz zimzelenih Zverinic iz Rezije, ki jih je po pripovedovanju Dorine Čúnkine zapisal in leta 1973 tudi izdal Milko Matičetov.

Antropomorfnega zajca, ki kdaj seže po steklenici, je v stripu izrisal David Krančan, kar je, za leto dni starejšo Grdino, njegov drugi avtorski izlet v Rezijo, in je bil na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu spoznan za najlepši stripovski album v konkurenci.

Pijani zajec se bere kot pripoved o svojevrstnem božičnem čudežu. Zajec, skromen, marljiv in z avstrijsko penzijo, se napije, začne preklinjati in celo metati sekiro naokrog, lena in lažniva lisica pa za spremembo neha lagati. Kaj vas je pri tej zgodbi pritegnilo, da ste jo vizualizirali v stripu?

Kar ta obrat, ki se zgodi v zajčevem življenju. Zgleden občan, ki živi osamljeno, nakar ga pri božični maši zanese. Izrazi več sebe. Zapoje na ves glas in sanjari, da so ga ljudje lepo sprejeli, ko naposled odpre oči, pa se zave neodobravanja zbranih v cerkvi, kar ga kot osamljenega, izoliranega poštenjaka, ki je poskušal nespretno navezati stik z ljudmi, prizadene. Zato se prvič v življenju napije.

Zanimal me je ta obrat, stiska, nespretnost v družbi. Po drugi strani pa je značaj lisice drugačen, je spretna in vselej spelje vodo na svoj mlin. Srečata se na točki, ko je zajec najbolj ranljiv in poleti sekira. Zgodbo sem sicer spoznal, še preden sem narisal strip Grdina, a sem si jo prihranil.

Grdina je drugačna, ponjo moraš na otroški oddelek knjižnice in tudi bolj klasična je.

Da, je čisto klasična stripovska forma s klasičnimi prehodi med sličicami.

Pijani zajec je pripovedno bolj nem, stripovskih oblačkov skoraj ni. Ste scenarij napisali sami ali gre za dobesedno citiranje pripovedi? Sintaksa stavkov je posebna.

Gre za zgodbo Dorine Čúnkine, ki jo je zapisal Milko Matičetov. Ona je pripovedovala v rezijanščini, Matičetov pa jo je zatem prevedel v zborno slovenščino. Tudi sam sem gospo štirideset let za Matičetovim obiskal v Reziji in celotno pravljico Pijani zajec mi je povedala še enkrat. Govori le rezijansko, pogovorne slovenščine ne. Pravljico mi je tolmačila naša pes­nica Silvana Paletti.

Kaj je nauk Pijanega zajca? Zaključek zgodbe ostaja nekako odprt, ne vemo, kaj bo sledilo, ko se bo naposled streznil.

Nauk mi ni bil bistven, bistvena mi je bila zastavitev pripovedi, kaj in kje se dogaja, zajčev notranji svet. Pijančevanje preživi, čeprav na robu smrti, se pravi, da je konec nekako srečen, a kaj se potem zgodi z njim? Sledi težka vest? Nekakšna cankarijada, še bolj osamljeno življenje s še večjo težo nekomunikacije in občutkom krivde v sebi?

Ali pa bi ga, nasprotno, srečanje s smrtjo razbremenilo? Ti dve mogoči poti vidim zanj. Simpatična mi je druga, denimo, da bi razbremenjeni zajec hodil naokoli in govoril vice, ki pa bi bili zaradi njegove družbene nespretnosti povsem brezvezni. Bil bi simpatičen, ampak tudi težak.

Govoriva že o nadaljevanju stripa, drugem delu?

Ne, to sem si zamislil zase. Zdelo se mi je pomembno razmisliti, kako bi se knjiga nadaljevala.

Prva izdaja Pijanega zajca je razprodana, natisnjen je ponatis, temelj za drugi del torej je. Morda za zajca, ki se trezni?

Za strip Zajec in njegov maček ... Ne, tega ne bi več nadaljeval, raje bi kaj preprostega, Grdino, znova kaj za otroke. Je pa bila prodaja res dobra, v prvih dveh tednih smo prodali vso prvo naklado, 400 izvodov.

Pijani zajec ostaja aktualen v razstaviščih. Razstavili ga boste v Celju, predstavili pa ste ga že v ljubljanski galeriji Alkatraz. Takrat so vaš odnos do ljudske tradicije opisali tako: predlogo klasične pripovedke iz Zverinic iz Rezije ste preobrazili v prigod polno priliko o človeškem značaju. So zadeli bistvo?

Da, zajec ima človeški značaj, je antropomorfen zajec, enako lisica. Zajec je plah, lisica zvita. Imata stereotipni vlogi, a človeški značaj.

V zadnjem obdobju ste glavni urednik revije Stripburger. Ste uveljavili kakšne spremembe ali bi jih mogoče radi? Lahko strnete aktualno uredniško usmeritev revije?

Nekdo mora biti zapisan kot glavni in odgovorni urednik revije in to vlogo sem pred sedmimi, osmimi leti dobil kazensko, ker sem manjkal na sestanku. Določili so mi jo. Sicer smo na Stripburgerju demokratični in v revijo kdaj pride tudi strip, ki ga sam vanj ne bi uvrstil. Izbor ni vedno soglasen. Če ne prepričamo vsi vseh, glasujemo. Pet nas je, imamo pa podoben okus.

Glede uredniške politike si zelo prizadevamo imeti v reviji več slovenskih avtorjev, to je naše ključno poslanstvo, hkrati se mi to zdi za slovenske avtorje ideal­na priložnost, saj se Stripburger prodaja po vsej Evropi in ZDA. A je to težavno, saj zelo redki naši avtorji delajo izključno strip, preveč jih zaposlujejo druge stvari. Prizadevamo si tudi za predstavitev dobrih tujih avtorjev slovenskim bralcem, tukajšnje avtorje pa prevajamo in ponujamo tujim založbam. S švedsko založbo se ravno dogovarjamo o prevodu Finega kolesa Tanje Komadina v švedščino.

Na internetu se da najti podatek, da ste na uredništvu kariero začeli kot pometač.

Drži, na Stripburger sem prišel pri štirinajstih, rekoč, da imam rad stripe. Vprašal sem, ali lahko tam »malo hengam«, potem sem hodil na sestanke in videl, kako nastaja revija. Vprašal sem, ali lahko kaj naredim, in ker ni bilo ničesar zame, sem začel malo pometati. Takrat so v pisarni še vsi kadili in tla so bila polna pepela. Šlo je za samoiniciativo.

Kako vidite aktualno stripovsko sceno v Sloveniji?

Po svoje gre na bolje, ker imamo vedno več stripovskih izdaj, zanje se odločajo tudi druge založbe. Hkrati pa so avtorski honorarji za strip prenizki. Strip zahteva tako veliko časa, da si avtor s honorarjem ne more pokriti ur vloženega dela.

Z izjemo kakih Mikija Mustra ali Tomaža Lavriča je vse bolj ljubiteljsko?

Natanko tako. Pretežko je. Imamo dovolj kakovostnih avtorjev, nimamo pa dovolj bralcev. Sami se že vrsto let trudimo s stripovskimi delavnicami za otroke in predstavitvami po šolah, radi bi razširili bazo bralcev. Poudarjamo, da strip ni le za otroke.

Eden ključnih premikov se zdi, da se je za strip v zadnjem obdobju odločilo več tukajšnjih akademsko šolanih ustvarjalcev.

Drži.

Tudi vi imate za seboj študij vizual­nih komunikacij na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tema vaše diplome je bil strip. Kakšna je bila v času vašega študija prisotnost devete umetnosti na akademiji?

Študiral sem grafično oblikovanje in tam kakega poudarka na stripu ni bilo, tudi projekta, vezanega na ustvarjanje stripa, ne. Kako je bilo na smeri slikarstva, ne vem, mogoče je zdaj vključen na smeri ilustracije, ki so jo odprli pozneje. Imeli smo primere vizualnega komuniciranja s stripom, stripovskih projektov pa ne. Moj mentor Radovan Jenko mi je pri odprtem seminarju v četrtem letniku dovolil delati strip in nihče na akademiji ni nasprotoval, a hkrati nekako ni sodil v učni program.

Tako pač je, tudi ilustracija nima veliko zveze s stripom, strip je samostojna pripovedna zvrst. Zahteval bi samostojen program, ne vem pa, koliko bi bil smiseln v Sloveniji. Sam sem za temo diplome izbral stripovsko naracijo, pripovedovanje s stripom, v okvir naloge pa je sodil tudi moj prvi album Na prvem tiru, ki sva ga ustvarila z Andražem Poličem. Ustvaril sem deset krajših stripov in z njimi pokazal bistvo stripovske pripovedi, prehajanje med kadri, metastran. Moj mentor pri diplomi Milan Erič je bil izvrsten mentor.

Objavljate že zelo dolgo. Menda ste še kot srednješolec Mikiju Šarcu ilustrirali ovitke avdiokaset.

Našla sva se v pravem trenutku. Sam sem bil nadobuden, v prvem letniku srednje oblikovalske šole, in želel sem takoj kaj zaslužiti z ilustracijami, on pa je iskal nekoga, ki je bil poceni. Ker ni hotel veliko plačati, je za kazen dobil mene.

To so danes gotovo zbirateljsko zanimivi predmeti ...

Upam, da ne, obupni so. Mi je pa lepo reči, da sem ustvarjal še za avdiokasete. To je bila lepa izkušnja. Risal sem za serijo klasičnih pravljic na kasetah.

Ob ustvarjanju stripov delujete še kot oblikovalec in kot časopisni ilustrator Objektiva. Kaj počnete najraje?

V resnici najraje ilustriram, ker mi je to lažje. Z veseljem bi delal več stripa ali samo strip, a mi je to težje. Pri ilustraciji lahko dovolj hitro dosežeš rezultat, zadoščenje pride hitreje, pri stripu pa je zgodba drugačna.

Če ustvarjate časopisno ilustracijo, sklepam, da so roki neizprosni.

Da, v sredo popoldne dobim temo, v petek opoldne je oddaja.

Lepo, da znate povedati rok iz glave, to pomeni, da se ga držite.

Držim.

Kaj pa je najtežji element pri ustvarjanju stripa?

Jasnost pripovedi. Tudi če misliš, da si jasen, je vprašanje, ali jo bodo vsi tako razumeli. Sploh pri otroškem stripu je na tem strašen poudarek. Pripovedovanje je najbolj osnovna in hkrati najtežja stvar pri stripu. Sam ga dam med ustvarjanjem še komu prebrati.

Torej je imel tudi Pijani zajec poskusne zajčke?

Da, imam poskusne zajčke, ki zgodbo preberejo in mi povedo, ali je razumljiva. Zanimajo me mnenja, napake spremenim. Zelo nerad, a narišem na novo. Testni zajček pri Pijanem zajcu je bil Jurij Bobič, ki je zapisan tudi v kolofonu.

Kaj zdaj ustvarjate?

Nov strip, o katerem še ne bi govoril, razstavo v Celju, katere odprtje bo 5. marca, oddajam dohodnino in podaljšujem status kulturnika.

Prijavi sovražni govor