Problem starejših pride na vrsto zadnji

Demografski sklad in druge težave politike, ki je ni.

ned, 11.02.2018, 13:00
Kje smo?

 

V Sloveniji primanjkuje tako domov za starejše kot celovite dolgotrajne oskrbe ljudi zunaj teh domov. Na seznamu na spletni strani Seniorji.info je približno 8500 čakajočih za sprejem v dom. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki predvideva zagotoviti obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in približno 100 milijonov evrov, je še v pripravi. Tudi druge pobude, kot denimo Sobivamo, v okviru katere bi ustvarjali primerno bivalno okolje za starejše, so komaj v povojih.

Ustanovitev demografskega rezervnega sklada, s katerim bi rešili vzdržnost pokojninskega sistema, je nujna za prihodnost naše družbe. Demografske napovedi kažejo, da bomo po letu 2050 družba starcev. Ta čas je res še razmeroma oddaljen, toda veliko bliže – že čez dve leti – je napovedana prelomnica, po kateri bo začelo nepovratno plahneti število prebivalcev Slovenije, ki se je komaj pred kratkim povzpelo čez dva milijona.


V prihodnjem poldrugem desetletju bomo zanesljivo doživeli zmanjšanje števila rojstev. Generacije, ki vstopajo v rodno dobo in na trg dela, so namreč številčno šibke, kar bo vplivalo negativno na število rojstev in s tem tudi število zaposlenih, ugotavljajo statistiki. Leta 1980 je celotna stopnja rodnosti, ki kaže število živorojenih otrok, ki bi jih ženska rodila v svoji rodni dobi, še zadnjič znašala nad 2,1, kar zagotavlja obnavljanje prebivalstva na dolgi rok. Nato se je začelo strmo upadanje na vsega 1,2 otroka na žensko v letu 2003. V tem letu se je rodilo samo še 17 tisoč otrok. Nato je znova sledilo povečevanje rodnosti, zadnja leta je okrog 1,6 otroka na žensko, in števila živorojenih na okrog 21 tisoč.

Brez prirastka, brez zalog

Takšne spremembe so značilnost večine evropskih družb in so povezane z modernostjo, so ugotavljali lani na strokovnem posvetu o rodnosti v Sloveniji, ki ga je pripravil direktorat za družino pri ministrstvu za delo in družino. Kakor koli si to modernost razlagajo, pa še vedno ne vedo, priznavajo, kako in s kakšnim učinkom družinske in druge politike sploh vplivajo na odločanje ljudi za otroke. Bolj se znajo, vsaj nekatere, družbe spoprijemati s problemi staranja. V skandindavskih državah so lokalne skupnosti dolžne ponuditi oskrbo starejšim brezplačno, hitro se razvijajo tudi storitve, s katerimi bi starejši lahko dlje živeli samostojno. Nizozemska je oblikovala svoj tako imenovani srebrni sklad že okrog leta 2000, to je še v času konjunkture.

Če ni naravnega prirastka mladih, ki bi delali za stare, je treba problem vzdržnosti pokojninskih skladov zagotoviti drugače. Urad za makroekonomske analize v poročilu o razvoju Slovenije v letu 2017 denimo meni, da je treba trg dela in izobraževanje prilagoditi tako, da bodo delavci dlje časa ostajali aktivni in bo bolje izkoriščen potencial vseh generacij. Kaj to pomeni, seveda vedo generacije pred upokojitvijo, ki s strahom čakajo na novi pokojninski zakon. Ustvarjati bo treba tudi kakovostna delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ter jih prilagajati demografskim spremembam in tehnologiji, še modrujejo analitiki Umarja.

Tudi demografski rezervni sklad, ki bi ga država sestavila iz deležev dobrih podjetij, zavarovalnic in bank v njeni lasti, bi bil lahko eden izmed močnih virov pokojninske blagajne. Toda njegovo težavno rojevanje kaže, da se kot družba še vedno nismo pripravljeni soočiti z reševanjem problemov, ki so pred nami, ker smo delno še vedno pod vplivom tranzicijskega duha časa, v katerem prevladuje vprašanje redistribucije lastnine oziroma kaj kdo dobi, pravi dr. Srna Mandić s Fakultete za družbene vede (FDV).

Zanimivo, da je do demografskega sklada pri nas največ prav stranki Desus. »Želimo neodvisen in samostojen demografski sklad, medtem ko bi bil sklad po predlogu ministrstva za finance 'prazna škatla',« je ob vložitvi strankinega predloga v zakonodajni postopek konec januarja dejal predsednik stranke Karl Erjavec. Zakon je po njegovih besedah nujen, da bi bila sredstva za pokojnine zagotovljena tudi današnji srednji in mlajši generaciji.

Ob tem se marsikdo vpraša, koliko gre pri novem predlogu res za sklad, iz katerega bi črpali za pokojnine, koliko pa za finančni holding, okrog katerega bi se znova razplamtevali politično-kadrovski boji za upravljanje verjetno več kot deset milijard evrov vrednega premoženja. Ker pa gre za prihodnost zdaj najbolj aktivnih generacij, je po svoje paradoksalno, da se za takšen sklad zavzema tako imenovana stranka upokojencev, katere volivci pokojnine po letu 2050, ko se bo bistveno spremenilo razmerje zaposlenih in upokojenih, verjetno ne bodo dočakali. Ni pa nobenega dvoma, da bo v okviru priprav na letošnje parlamentarne volitve ta politična obljuba, ki jo namerava Desus vezati tudi kot pogoj morebitne koalicijske pogodbe, gotovo prinašala politične točke.

Vpliv tranzicije

Pogledi na demografska gibanja glede na trenutne potrebe politike so ena izmed značilnosti tranzicijskega obdobja, v katerem zaradi distribucijskih bojev nismo premogli dolgoročnega pogleda na preživetje družbe. To je lahko usodno za Slovenijo, saj se pozna tudi pri pičlih naložbah v infrastrukturo, meni Srna Mandić.

Posodabljanje skrbi za starejše prihaja na dnevni red politike šele zadnje čase, ko postaja staranje družbe vidno že s prostim očesom. Tako smo komaj pred kratkim začeli razmišljati o dolgotrajni oskrbi starejših, pred nekaj meseci je bil vložen tudi predlog zakona, ki razglaša pravico do dolgotrajne oskrbe kot univerzalno in dostopno vsem, ne le oskrbovancem določenih ustanov.

»Problem starejših je zadnji, ki pride na vrsto, običajno, ko že zmanjkuje sredstev za kar koli. Naš specifični problem pa je tudi, da smo se kot družba v tranziciji najprej obrnili v preteklost, in sicer tako, da smo začeli iz razpoložljivih virov jemati sredstva za vračanje premoženja generacijam, ki so že umrle, in tako popravljati neke njim storjene krivice. Ta sredstva, ki niso bila majhna, bi lahko ob drugačni usmeritvi namenili za dolgoročni razvoj na področjih, kot so šolstvo, znanost, gospodarstvo ali za starejše; toda ne, mi smo ta denar dali za popravo preteklih krivic že umrlim. Tako je nastala velika zev v naših virih pa tudi v naši miselnosti, ker smo bili, in smo delno še zdaj, obrnjeni s pogledom nazaj. Povsem drugače je bilo denimo leta 1945. Država je bila takrat eno veliko pogorišče s porušeno infrastrukturo in vse je bilo treba na novo zgraditi; takratna oblast se je odločila vire razporejati tako, da jih je usmerjala v družbeno infrastrukturo za prihodnost, in je s tem spodbujala razvoj družbe. Mi pa smo stopili nazaj in zdaj, ko bi morali razmišljati o prihodnosti – in skrb za starejše je del tega –, se še kar borimo za ostanke virov,« pravi Mandićeva.

Profesorica na FDV v pogovorih s študenti opaža, da si večinoma ne predstavljajo, kaj bo z njimi leta 2060, ko bodo tudi sami že v pokoju; ne zavedajo se, pravi, da to ni odvisno od današnjih upokojencev in od kakšne stranke, kot je Desus, ampak od tega, kaj bodo naredili oni sami. »Razmišljajo, kot da se to njim ne bo zgodilo, češ da bodo morali delati do 80. leta ali pa da pokojninskega sklada ne bo več. V resnici bodo njihove pokojnine in delovanje sklada odvisni od njih, od tega, koliko otrok bodo imeli, in od tega, v kakšna delovna mesta in proizvode bodo vlagali. Odsotnost zavesti, da je to v njihovih rokah, je slaba za družbo. Staranje je velika tema demografije, čeprav v Sloveniji še ni izrazito, glede na trenutna razmerja med aktivno in staro populacijo.«

Se pa staranje družbe kaže v čedalje večjem številu starejših, ki dočakajo tudi vse višjo starost; stari več kot 80 let niso več redkost. Za ženske se bo pričakovana življenjska doba z 80 let do leta 2030 povečala na 84 let. Razlika v pričakovani življenjski dobi med spoloma je blizu sedem let, toda po projekcijah naj bi se v prihodnosti zmanjšala. Narašča tudi pričakovano število zdravih let življenja po starosti 65 let. Leta 2007 je bilo to za ženske 10 let, za moške devet let, oboje pa je bilo malenkost nad povprečjem EU in je prekašalo ne le vse tranzicijske države, ampak tudi nekaj starih članic, npr. Avstrijo, Nemčijo, Finsko, Italijo.

Na ramenih žensk

Staranje družbe poleg problemov s pokojninami prinaša tudi druge pomembne spremembe. Opazno je v spremenjeni sestavi sorodstva; sorodstvena mreža postaja bolj »navpična« in vključuje pripadnike več generacij, tudi do štirih, manj pa je pripadnikov iste generacije. Ugotovljen je denimo dramatičen porast deleža mladih do 35. leta, ki živijo pri starših. Odstotek starejših od 65 let, ki sobivajo v istem gospodinjstvu z odraslimi otroki, pa je pri nas celo med najvišjimi v Evropi.

Posebno pereča posledica staranja so vse številnejši stari in betežni, potrebni oskrbe, ki pa jim jo družina, predvsem zaposlene ženske, vse teže ponudijo. Drugi izvor problema so namreč spremembe v družinskem življenju, gospodinjstva in družine se manjšajo, ženske pa so množično zaposlene, zaradi česar se negovalna zmožnost družin in sorodstva manjša. Strokovnjaki govorijo o drastičnem zmanjšanju »negovalne zmogljivosti družbe«.

»V Sloveniji so se ženske že zgodaj vključile v trg dela, toda imeli smo zelo dobro urejeno otroško varstvo in s tem je bila negovalna funkcija žensk glede otrok dobro urejena. Nato se je začelo prebivalstvo starati, tega pa nismo dobro vključili v naš sistem blaginje in tako je skrb za stare ostala na ramenih družin, predvsem žensk,« pravi predstojnica centra za preučevanje družbene blaginje.

Tudi drugod so nego starejših še do nedavnega večinoma razumeli kot zasebno družinsko zadevo, vendar je v mnogih državah že postala javna zadeva in prepoznana kot novo družbeno tveganje. Pri nas pa je ta skrb pretežno ostala breme družin in njihovih financ, ugotavlja Srna Mandić in dodaja: »Intervjuji z zaposlenimi ženskami med 50. in 60. letom kažejo pogoste stiske in kakšno breme imajo s službo, otroki ter svojimi ali moževimi ostarelimi starši. Skrbeti morajo hkrati za mlade in stare in to je težavno obdobje za naše ženske, ki vse vdano, v skladu z idealom cankarjanske matere, prenašajo in se žrtvujejo. To jih izčrpava, a v tem še vedno vidijo svoje poslanstvo.«

Kakor razlaga sociologinja, je Slovenija s svojo kulturo osrediščena na družino in sorodstvo, druge vezi, kot so prijateljstva, združenja in društva, razen kakšnih gasilcev, so šibkejša. Zato takšni problemi ne pridejo na dnevni red politike. »Kot družbo smo naravnani, da osebne probleme rešujemo kot zasebne, z zasebnimi sredstvi, s pomočjo osebnih poznanstev. Zasebnih problemov, četudi imamo vsi podobne, ne znamo predstaviti kot skupne, ki jih gre reševati v okviru družbe. Takšno je pač stanje naše politične kulture, ki se kaže kot demokratični deficit.«

Stanovanje kot zavarovanje

Posledica tega razmišljanja je tudi specifično prepričanje ljudi, da morajo sami poskrbeti za svojo starost, bodisi s svojci bodisi z lastno nepremičnino. Srna Mandić analizira subjektivni pomen stanovanja, ki starejšim ljudem pomeni finančno varnost – rezervo za vsak primer – ali zapuščino, ima pa tudi močan čustveni in funkcionalni pomen v smislu načina življenja in vključenosti v okolje.

»V Sloveniji smo ekstremni v tem gledanju, kar pa je povezano s tem, da veliko starejših biva skupaj s srednjo ali mlajšo generacijo, s katero si delijo skupno premoženje, pogosto v hišah, ustvarjenih s samogradnjo. Odhod v dom je povezan s tem, da mladim zapustijo dediščino, ti pa doplačujejo za njihovo oskrbo ali pa nepremičnino sami prodajo. Ta menjava poteka v okviru družine in starim omogoča nadaljevanje čustvenih in drugih vezi z mladimi. Za nas bi bila bogokletna denimo anglosaksonska praksa, da človek porabi svoje premoženje zase, ki jo ponazarja fraza spending kids inheritance (zapraviti dediščino svojih otrok).«

Z novimi razmerami je povezan še en pojav, ki je pri nas danes močnejši kot pred 30 leti, in to je familializem. Pojem označuje prepuščanje večjega dela odgovornosti za blaginjo družini v primerjavi z družbo. Po eni strani so ga okrepile spremembe na področju dela; včasih smo delali v kolektivih, kjer je bila pomembna skupnost, tudi skupno preživljanje prostega časa, prostovoljstvo, solidarnost in pomoč. Zdaj na delovnem mestu prevladuje konkurenca, zato se po pomoč več obračamo na sorodstvo.

Po drugi strani tudi različne politike poudarjajo familiarizem, izhajajoč iz predpostavke, da je gospodinjstvo najbolj odgovorno za blaginjo članov. Z različnimi prijemi šibijo javne sklade, to pa krepi prostor družine in sorodstva, pravi raziskovalka in dodaja: »Javni skladi so v tem smislu zelo pomembni, ker postavljajo mejo med usmerjenostjo v družino ali družbo. Razliko med odločitvijo za eno ali drugo ponazarja skandinavski model razvoja javnih storitev, ki so ga zastavili na naslednji logiki: ženske naj se zaposlujejo v storitvenem sektorju; s tem dobijo položaj v družbi in tudi dohodek, s katerim plačujejo davke ter tako pomagajo k urejenosti otroškega varstva, gospodinjskih servisov in drugih storitev javnega sektorja. Z razvojem tega sektorja država omogoča, da je tudi gospodarstvo bolj učinkovito, ker potrebuje dobro storitveno infrastrukturo.«

Razvoj javnega sektorja lahko torej spodbudi celotno gospodarstvo, vendar mi na javni sektor še naprej gledamo kot na strošek in breme, ne pa kot na infrastrukturo, ki omogoči boljše delovanje drugim delom gospodarstva. Ta pogled ni toliko posledica kakšnega razočaranja nad socialistično skupno lastnino, ampak, pravi Srna Mandić, tega, da smo bili žrtve neoliberalne ideologije, češ da mora vsak poskrbeti zase.

Prijavi sovražni govor