Pust v Hrušici ni karneval v Riu

Hrušiški škoromati: Stara maska je predvsem dediščina prednikov in ne promocija občine

Sat, 06.02.2016, 20:00

Kandidati za Unesco

Hrušiški škoromati so bili pobudniki vpisa škoromatov v register žive kulturne dediščine, nosilci te dediščine pa so še škoromati iz sosednjih vasi Javorje in Ritomeče iz občine Hrpelje - Kozina. Lani se jim je v registru pridružila tudi skupina škoromatov iz Podgrada. »Letos se bomo sestali in v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem poskusili sprožiti postopek za naslednjo stopnjo, razglasitev žive mojstrovine. Želja vseh škoromatov pa je, da bi se uvrstili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine,« pojasnjuje Danijel Cek.

***

Kako so praznovali drugo po Sloveniji?

Preberite v prispevku: Trata, trata, tratata, šeme smo, ha, ha

Danes je bila v Hrušici poberija. Od vrat do vrat so škoromati pobirali darove, s katerimi bi se živeči duhovom svojih prednikov radi odkupili za vse, kar so jim ti storili dobrega.

»Bistvo pusta namreč ni preganjanje zime. Naši predniki niso bili tako neumni, da ne bi vedeli, da za februarjem pride marec in za marcem april. Pozabili smo tudi, da za pusta ne kažemo obraza, duhovi umrlih so skrivnostni. Ni poslanstvo pusta razkazovanje ali biti lep. Ne bi smeli pozabiti teh starih izročil, še zlasti ne bi smele tega pozabiti izvirne, stare maske,« nam je izza lesenega obličja povedal Danijel Cek, hrušiški škoromat.

Ko žarijo papirnate rože

V Hrušici, vasi Podgrajskega podolja, kjer se brkinski fliš stika z apnencem Čičarije, je bilo tako, kot »mora« biti: sončno in mrzlo, da je veselje in norenje po vasi »ta pravo«, da papirnate rože na kapah žarijo in trakovi šuštijo.

Najprej muzikanti, za njimi poberina, pa črni veličastni škopit s kleščami, za njim škoromati s kapami, zvonci, v kožuhih. Škoromat s pepelom, cunjar, ti zeleni, brin, smreka, bršljan in še kateri, šišca in orna kulca (hišica in ralo na kolescih), cigan in ciganka, cingesar (ki popravlja marele), ta debj'u, louc ... Dvajset različnih likov, a nikdar ni vseh.

Kdo bo in kako bo organizirana vsakoletna škoromatija, določijo že na svetega Štefana. »Izvolimo in odločimo kapote, vodje,« pojasni Danijel Cek.


V Hrušici je osemdeset živih hiš. Pred vsako tretjo svoje razgrajajoče škoromate že od jutra čakajo s slivovcem ali čim podobnim gorkim, pa tudi z drugimi dobrotami na mizi pred vhodnimi vrati. Pri drugih jih spustijo noter.

A škoromati vedo: v hišo grejo le poberina, »pražnje« oblečena fanta in en škoromat z zvonci, vsi trije brez maske na obrazu, »da ljudje vidijo, kdo pride v hišo«, pojasni Danijel Cek in doda, da ne gre, da bi se vsi škoromati gnetli v hišo, ta pa, ki sme, je edini škoromat, ki si lahko, celo mora sneti masko.

Za ženske še prepovedano

Hrušiški škoromati so še edini škoromati, ki se strogo držijo izročila, da ženske ne smejo sodelovati. Kar se jim pozna pri številu. »Po drugi svetovni vojni je bilo v vasi 400 ljudi, zdaj pa nas je 260. Za škoromatijo se nas zbere od 30 do 40 in bilo nas bi še manj, če ne bi kršili drugega pravila. Včasih so bili škoromati le fantje s plačano fantovsko, zdaj pa so tudi poročeni in otroci. Sicer pa se trudimo ohranjati škoromate v čim bolj izvirni obliki. Smo edini, ki smo od mrt­vih obudili lesene maske.


Dr. Niko Kuret je v šestdesetih letih na Narodopisni inštitut v Ljubljani odnesel po eno tako masko. In po tej smo naredili nove. To je najdragocenejši kos naše oprave, na katero moramo med pustom zelo paziti, saj je narejena iz lipovega lesa. Imamo dva vaška rezbarja, Dušan Štrancar je celo član alpskega združenja mask. Ko smo v Diedorfu v Nemčiji drugič gostovali, smo Michaelu Stohru, ki ima največ­ji muzej lesenih mask z več kot tisoč maskami z vsega sveta, tudi kurenta, podarili dve,« pravi Cek.

Obraz se ne sme razkriti

Pust za Hrušičane ni karneval. »Naš pust ni samba v Riu. Naše poslanstvo ni, da se razkazujemo in da smo lepi. Evropska tradicija, ne le naša, je zakrivanje obraza. Večina izvirnih pustnih skupin v Sloveniji je brez potrebe odkrila svoje obraze. A bistvo pusta je, da nihče ne ve, kdo je pod masko, in da lahko kako tudi ušpičiš.

Kurenti na koncu snamejo masko in se fotografirajo. Le čemu? Kazati se oblečen v masko zunaj pustnega časa, to pa je kršitev vseh mogočih pravil. Tudi druge skupine izvirnih mask poskušamo ozaveščati, naj jih ne banalizirajo. Maska ni turistična promocija občine, ampak dediščina prednikov z neverjetnim ozadjem in simboliko, ki smo jo dolžni negovati in predajati naprej,« poudarja škoromat. In kak­šna je ta?

Prijatelji vsepovsod

Maske, šeme, škoromati predstavljajo duhove prednikov, ki se vračajo na zemljo, v domače hiše in za vse, kar so za živeče dobrega naredili, terjajo darove, domačini pa se z njimi duhovom prednikov odkupijo. S tem si prikličejo srečo, zdravje in vse dobro do naslednjega leta. Naš cunjar je v opravi, sešiti iz dvesto ali tristo cunjic, in predstavlja razpadajoče človeško telo, ki se je vrnilo na zemljo.



Škoromati so skrivnostni duhovi, izvajajo obredna opravila in simboliko, preganjajo zle in kličejo dobre sile. Za ljudi in za naravo. »Zato imamo škoromata s pepelom, ki z raztrosom pepela okrog hiš in po polju kliče dobro letino. Škoromati z zvonci s sajami lišemo pupe, vojak, škopit s kleščami jih prime, da jim zagotovimo plodnost.«

Hrušiški škoromati so zadnja leta precej gostovali v tujini, a na pustno soboto so strogo doma. Znašli so se na straneh knjižnih monografij o evropskih izvirnih pustih. Njihovi prijatelji jih obiskujejo doma. Sosed­nji, javorski škoromati imajo tudi kobilo, škoromatijo tudi v Ritomečah, Obrovu in v Gradišču. Največja skupina pa so škoromati iz Podgrada, katerih posebnost je ploh, ki ga vlačijo na koncu sprevoda. Poberijo v domači vasi so opravili pred tednom, v prihodnjem se odpravljajo na Sardinijo.

Prijavi sovražni govor