Resnična zgodba brutalne iskrenosti

Na obisku pri Jaki Tomcu, pisatelju in pesniku: Navdih najde tudi v kavarnah, med ljudmi

Thu, 11.02.2016, 09:00

Lučaj od lutkovnega gledališča, v stanovanju, ki je njegovo ustvarjalno gnezdo, me pričaka pisatelj in pesnik Jaka Tomc. Čeden temnook mladenič, ki si je nadel psevdonim Manični poet, je na svoji življenjski poti doživel številne izjemne, kar neopisljive vrhunce, pa tudi hude, globoke padce.

Avtor treh knjig – Zgodba o Davidu Locku, Manični poet, Dandy Dildo in pesniške zbirke Mali užitki – je poln ustvarjalne energije. Črn tatu, dobro viden na notranjem delu desne roke, je njegovo vodilo. Sestavljen je iz treh preprostih besed: »Live. Laugh. Love.« (Živi. Smej se. Ljubi., op. p.). »Vedno ko ga pogledam, se spomnim, kaj je bistvo življenja,« razloži.

»V tem stanovanju je nastalo veliko zamisli,« mi pove, ko se sprehodiva do dnevne sobe. »Tudi posamezni deli knjig in pesmi. Vsako jutro začnem s skodelico kave in cigareto. To je moj ritual. Kafetjera je pravzaprav središče mojega doma. Oskrbuje me z opojno črno poživljajočo tekočino, ki je zame ključna pri prebujanju in ustvarjanju,« pove z nasmeškom. »Rad sem doma. Ko iščem rimo, se sprehajam iz sobe v sobo. Razmišljam o vsebini in kujem verze, ki bi se ujemali. V toplejših mesecih sem rad na balkonu. V parku spodaj se ves čas kaj dogaja. Slonim na ograji in opazujem mestni vrvež. Ljudje sprehajajo pse, otroci se igrajo.« A ne le doma, večkrat je Jako mogoče srečati tudi v kateri od ljubljanskih kavarnic. »Tam dobim veliko idej. Slišim pogovore in smeh, ki me navdihujejo. Veliko je dogajanja in energija ljudi se pretaka,« razloži sogovornik, ki je začel pisateljevati leta 2008.

Služba pisatelja

»No, pravzaprav se je tole s pisanjem začelo že prej. Kot otrok sem pisal zgodbo o vesoljčku, ki je prišel na Zemljo ... V osnovni šoli smo si sošolci pisali prijateljska pisma, pa kakšno ljubezensko je bilo vmes. V srednji sem rad pisal eseje in spise, prave poezije pa se lotil šele konec študentskih let,« z nasmehom pove diplomirani sociolog. Avtor štirih knjig je prvenec izdal februarja 2010. »Morda malce ironično, a Zgodba o Davidu Locku je začela nastajati v kadrovski službi podjetja, kjer sem bil redno zaposlen. Nisem imel veliko dela, in da bi bilo videti, kot da vendarle nekaj delam, sem se lotil pisanja. Ker kljub stalnemu tipkanju nisem pokazal nobenih vidnejših rezultatov, so kmalu ugotovili, da ne delam, temveč pišem knjigo. Dali so mi na izbiro: obdrži službo ali pa piši knjige. Odločil sem se, da bom pisatelj,« pove prijetni sogovornik in prizna, da je bila morda to takrat malce naivna odločitev. »V Sloveniji živeti le od pisanja knjig je namreč zelo težko. Čeprav si želim, da bi se nekoč tako preživljal, sem si vendarle moral najti novo službo. Zdaj delam v računovodstvu, kjer imam dovolj dela in zato tam ne pišem knjig,« hudomušno pove in doda, da mu je ta služba dala predvsem disciplino, ki jo dosledno upošteva tudi pri pisanju.

Korak v samozaložbo

Vodi tudi založbo, ki jo je ustanovil z namenom, da bi izdajal knjige, predvsem pa je želel neuveljavljenim avtorjem dati priložnost, da predstavijo svoje delo. »Tekstov dobimo zelo veliko. Vsakega prebere urednik Dušan Marolt. Všeč mi je, ko vidim, da veliko ljudi piše in da je veliko ljudi, ki se trudijo,« pove 35-letni Domžalčan. Zadnji dan februarja, 29., bo v Jakovi založbi tako izšla knjiga Kako se znebiti trupla, ki jo je napisal Borut Marolt, frontmen legendarne skupine Niet. Zelo ponosen je na sodelovanje. Letos pa bo izdal še dve knjigi. »Dokončal sem drugi del Zgodbe o Davidu Locku, ki bo na policah jeseni. Konec pomladi pa se obeta izid lahkotne novele Pokanje mehurčkov. Nastala je po hitrem postopku – da bi imela prijateljica plažno čtivo. Odzivi tistih, ki so jo že prebrali, so tako pozitivni, da bo očitno hit poletja,« z veseljem pove in doda, da si želi izdati tudi knjigo otroških pesmi, ki nastajajo. Pa morda nekoč kaj znanstvenofantastičnega.

Prvoosebno in brez skrivalnic

Jaka uporablja preprost, a izjemno bogat in tekoč jezik, ki je blizu široki paleti bralcev. »V mojih literarnih delih se reči hitro dogajajo. Ne maram dolgočasnega opisovanja. Tudi poglavja so kratka in običajno polna zapletov. Knjige so zmes več različnih žanrov,« pojasni in doda, da ima rad svobodo ustvarjanja. »Veliko ljudi me sprašuje, katera lastna knjiga mi je najljubša. Vse so mi ljube. Vsaka po svoje. Morda bi omenil Zgodbo o Davidu Locku in Dandyja Dilda. Prvo, ker je res dobra, drugo, ker je nastala v stanju duha, ko je pravi podvig skuhati si jutranjo kavo,« razloži Jaka Tomc in brez zadržkov spregovori o bolezni – manični depresiji, s katero živi že vrsto let. Šestkrat je bil hospitaliziran. Bil je na vrhuncu – v maniji. In prav tolikokrat tudi povsem na dnu, v depresiji. Svojo izkušnjo je delil v resnični in brutalno iskreni zgodbi o življenju z bipolarno motnjo Manični poet. »Odzivov je bilo veliko. Mnogo ljudi, ki imajo enako bolezen ali podobne težave, se mi je oglasilo. Kot čtivo uporabljajo knjigo tudi nekateri zdravstveni delavci, psihiatri in študentje medicine.« Pisanje, terapijo in bipolarno motnjo, pravi, dojema kot darilo: »Ta moja bolezen me ni naučila pisati, toda spodbudila me je, da sem si upal pisati, nato pa napisano tudi izdati in pokazati širši javnosti.«

Prijavi sovražni govor