V nadaljevanju preberite:

Potem ko je pred dobrim desetletjem sklenil košarkarsko kariero, se je Saša Dončić hitro podal v trenerske vode. Ljubljansko Ilirijo je prvič prevzel leta 2015 in jo v dveh letih popeljal iz tretje v prvo ligo.

Po dveh sezonah med slovensko košarkarsko elito je klub nazadoval v nižji rang tekmovanja, Dončić pa se je za krajši čas preizkusil v Šentjurju. Lani je prišel spet na klop Ilirije in jo še enkrat vrnil v prvo ligo.

Pripravljalne tekme nakazujejo, da bo mlada ekipa letos trd oreh za vse nasprotnike. Za Nedelo je spregovoril o četrtem mestu slovenske reprezentance v Tokiu, sinovi 200-milijonski pogodbi, (pre)ambicioz­nih starših in o tem, zakaj je tenis lepa, a tudi nevarna igra.

Saša Dončić te takoj postavi pred dejstvo: o sinovi zasebnosti ne bo govoril. Ne glede na to, ali si ga o njem nameraval spraševati ali ne. »Preveč je vsega,« prizna. »Zadnjič me je neznana številka klicala desetkrat v petih minutah. Človek že pomisli, da je nekaj hudo narobe. Potem pa pokličem nazaj in me 'iz prve' vpraša: 'Ali imate odnose z Luko?'«

Ko tako pripoveduje v Letnem baru pred Halo Tivoli, kjer čaka na večerni trening, »iz prve« vprašam, kdaj je spoznal, da bo treba postaviti jasno ločnico med javnimi in zasebnimi informacijami o Luki Dončiću.

»Pravzaprav nikoli nisem čutil potrebe, da bi razkrival podrobnosti iz zasebnega življenja. Zato težko navedem kakšen dogodek, ki je vplival na to. Zasebne stvari morajo ostati zasebne. Preprosto.«