Sedem stvari, ki sem se jih naučila kot mama

Ob bližajočem se materinskem dnevu razmišljamo o tem, kaj pomeni biti mama in kako preživeti v divjem vsakdanjem ritmu.

tor, 21.03.2017, 15:00

Nedelova akcija

 

Mame gredo po svoje

 

Družinski urniki so natrpani, otroke imamo radi, a včasih je treba zajeti zrak in zadihati tudi brez njih. Če spadate med tiste mame, ki gredo lahko vsaj za en konec tedna po svoje, ne spreglejte naše akcije. V uredništvu Nedela vam v sodelovanju s Termami Olimia ob bližajočem se materinskem dnevu ponujamo razvajanje za dva. Nič posebnega vam ni treba narediti, le izpolnite spodnjo prijavnico (ali na spletu na promo.delo.si/materinski dan), in če bo sreča na vaši strani, vas čaka razvajanje: vikend paket za dve osebi v hotelu Sotelia s štirimi zvezdicami z neomejenim kopanjem in savnanjem. Koga povabite s seboj, je seveda vaša stvar, nam je pomembno, da se boste imeli lepo. Ne odlašajte, v Termah Olimia so že pripravljeni!

Ležim v postelji in ne morem zaspati, ker razmišljam in delam sezname, kaj moram narediti jutri, očitam si, ker sem danes na nešteto stvari pozabila ali pa jih naredila narobe. Potem se potolažim, pač nisem perfekt­na. Sem le dovolj dobra in to je dovolj. In je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučila kot mama.

 

Inga Batur

1. Zmorem več (kot sem si kdaj mislila)

Ko sem pred več kot sedmimi leti postala mama, sem ugotovila, da sem zraven dobila posebno moč. Bila bi sicer več kot srečna, če bi moj posebni talent ostal za večno skrit, ampak imam ga. Da po neprespanih nočeh zjutraj vstanem, pripravim zajtrk in grem v službo ter delam.

Imam posebno energijo za vse, kar mi vloga mame navrže. Tečem iz službe, da ujamem roditeljski sestanek, nosim hčerko in vrečke, poslušam pripetljaje ... dokler v petek že ob osmih ne zaspim na kavču. Moja moč ni vsemogočna.

2. Sem vsemogočna

Čeprav moja moč ni vsemogočna, jaz sem. Ne vem, kako bo, ko moji hčerki enkrat odrasteta, a zdaj me gledata z neskončnim občudovanjem v očeh. To je najbolj enkraten občutek na svetu, ki me navdaja tudi z neverjetno odgovornostjo. Da ju ne bom razočarala. Želim si, da verjameta, da zanju ni ovir in da lahko z veliko truda dosežeta vse, kar si želita.

Po drugi strani pa jima želim dati realno sliko – njune mame in sebe kot ženske. Nočem, da mislita, da zmorem vse. Veliko časa sem potrebovala, da sem se naučila, da mi ni treba vsega. Zaradi tega nisem manj vredna. Znam reči dovolj. In želim si, da bi to v življenju znali tudi onidve.

3. Nisem prijateljica

Zadnjič mi je hčerka rekla: »Nisi več moja prijateljica.« Ta stavek me je spet spomnil na to, kar v svoji brezmejni ljubezni do hčerk pogosto pozabim – da sem mama. Ne prijateljica. In ni mi treba biti zabavna. Moja naloga je, da sem pogosto bedna. Da za večerjo postrežem zelenjavo, da ju pošljem v posteljo ob osmih, da ju kaznujem, da rečem ne.

Sicer bi mi bilo ljubše, če bi lahko malo manj težila. Nisem vedela, da bom z vlogo mame dobila še vlogo dežurnega policaja in sodnika. Pa še nešteto drugih.


4. Brezpogojna ljubezen

Vse, kar počnem, tudi ko rečem ne, je zaradi ljubezni. Preden sem dobila hčerki, nisem mogla verjeti, da obstaja brezpogojna ljubezen. Da lahko neko bitjece ljubiš tako močno, da ti zanj ni nič težko narediti. Seveda jamram in ne rečem, da pri vsem uživam, nisem nora, ampak zanju mi ni težko: brisati ritk, menjati pleničk, pojesti koščkov hrane, ki mi jih molita ... Dokler ni na vrsti mož – zakaj bi se zabavala samo jaz. In ne glede na to, kaj rečeta ali naredita, je moja ljubezen brezpogojna.

5. Strah me je

Ta čustva so tako močna, da je strah za njuno prihodnost še večji. Nikoli prej ni obstajalo toliko kaj če-jev. Želim si, da bi jih lahko vse predvidela in rešila, a vem, da to ni mogoče. Zato si vedno znova ponavljam besede Khalila Gibrana: »Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.«

Čeprav je težko, jima puščam svobodo, kjer lahko, ju učim odgovornosti in ju spodbujam, da ne obupata, če ne gre, temveč poskusita še enkrat. Po pravici povedano pa bi dala vse, da bi lahko to namesto njiju naredila sama.

6. Moraš se imeti rad (pa moža tudi)

Ravno zato je tako pomembno, da se zavedam, da nisem samo mama. Obstajala sem mnogo let, preden sem dobila hčerki, in moji hčerki bosta v življenju šli svojo pot. Jaz jima jo lahko pomagam najti in ju spremljam, kolikor mi bosta dovolili. Materinstvo me je namreč na začetku popolnoma prevzelo, mene skoraj ni bilo. Dokler nisem ugotovila, da če si ne vzamem časa zase, nimam njima več kaj dati.

Zato uživam v sebi in se razvajam, takoj ko se pojavi priložnost, in zdi se mi prav. Otroci se učijo z opazovanjem. Upam, da se bosta zato tega naučili tudi hčerki. To je nekaj najpomembnejšega, kar jima lahko dam. Da se cenita.

In to, da ljubim njunega očeta in si vzameva čas zase. Vem, da ju bova, ko bo čas, le tako lažje spustila na njuno pot.

7. Sladoled reši vse težave

Na koncu pa sem ugotovila, da je vse lažje s kepico sladoleda ali koščkom čokolade. Jaz dobim malo več energije, midva spet čudežno postaneva najboljša starša, buška boli malo manj, čevlji ne žulijo, ni nas več strah zobozdravnika, nismo več utrujeni ...

In ravno čas za sladoled je dokaz, da so v življenju majhne stvari in majhni užitki tisti, ki največ štejejo. Ne čakamo na to, da bo vse perfekt­no, ker nikoli še ni bilo, kepica sladoleda brez razloga je za nas dovolj dobro. Je dovolj.

***

Z otroki na potep

Inga Batur je avtorica večkrat nagrajenega bloga Coolkidzcooltrips: http:/coolkidzcooltrips.com/. V njem na humoren način opisuje materinske prigode in družinska potovanja po Sloveniji in svetu. Njene prispevke najdete tudi na številnih drugih portalih, kot so Huffington Post, Scary Mommy, Vsebovredu.triglav.si, Vandraj.si. Najraje potuje s svojima dekletoma in možem, ki povsod vzame najmanj 20 kilogramov težko fotografsko opremo. Vsi skupaj komaj čakajo na naslednje potovanje.

 

Prijavi sovražni govor