Šele ko melodija razpade, postane zanimivo

Zasedba Širom izvablja iz množice glasbil muziko, ki jo je težko opredeliti, a se dobro sliši. Kmalu tudi v Kino Šiški.

sob, 25.11.2017, 16:00

Muzike ne delamo zato, da bi bili všeč drugim: bolj nam gre za to, da se nam sliši prav.

Človeka, ki v osnovi teži k harmoniji, bi morala glasba samosvoje zasedbe Širom praviloma (rahlo) živcirati, vendar se tisto, kar Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren izvabljajo iz množice glasbil, lahko dobro sliši tudi manj avantgardnim poslušalcem. S svojim letošnjim albumom so navdušili tudi tujino. Petega decembra jih bo mogoče slišati v Kinu Šiška kot predskupino tuareške zasedbe Tinariwen.

Koncertno prizorišče je videti kot dnevna soba, v kateri je otrok na preprogo zvlekel prav vse igrače in tisto, kar je nabral po omarah, le da trojica glasbenikov, ki se potem posede med številna nenavadna glasbila, prinesena z vseh vetrov, največ iz Afrike, druga pa izdelana tudi doma, točno ve, kdaj udariti po cevnih zvoncih, kdaj po balafonu, v katerem trenutku se mora oglasiti lira ali milozveneča kalimba. Ob bendžu, violini in violi ter številnih zvočilih, godalih, tolkalih, bobnih, svojevrstnih harfah in drugih glasbilih s komaj izgovorljivimi imeni, iz katerih Ana, Samo in Iztok izvabljajo muziko, ki jo je skoraj nemogoče opisati ali stlačiti v katerikoli predal.

Je pa dejstvo, da je to izredno samosvoja glasba, ki človeka kar naprej spominja na nekaj drugega, zdaj se v enem trenutku ziblje v afriški melodiki, v nasled­njem že v americani, kdaj boža in miri, že v naslednjem kosu pa se pobesnelo sname z verige in s ponav­ljajočimi se ritmi in zvoki v človeku zbudi neki primarni prazgodovinski spomin, ko se je v transu še znal povezati z naravo in iz nje črpati (duhovne) modrosti. Skratka, kdor bo iskal popolno harmonijo, trdna rep in glavo, nenačeto rdečo nit posameznega komada, ki le redko traja manj kot dvajset minut, bo ostal praznih rok, zagotovo pa ne prazen.

Različnost bogati

Ana pravi, da njihova glasba pač ni glasba za veselje ali ples, lahko pa človeku veliko da. »V užitek nam je, ko melodija in ritem razpadeta na zvoke, na prafaktorje, ti pa se nato zgnetejo v neko novo melodično-ritmično tvorbo. Šele takrat postane zanimivo.« Trojica, skratka, z zvokom veliko eksperimentira, predvsem pa se ne omejuje z glasbenimi stili, ampak vzame tisto, kar se jim zdi, da bo najbolj ustrezalo porajajoči se zvočni krpanki.

O njihovem širokem diapazonu veliko pove že podatek, kam so bili namenjeni tisti večer po intervjuju: Samo v hostel Celica poslušat Indijca Rohana Dasgupto na sitarju, Ana malijsko glasbenico Rokio Traore, Iztok pa eksperimentalne improvizatorje FriForma. Samo in Iztok sicer že lepo število let muzicirata v različnih zasedbah; slednji v džezerski ŠKM bandi in hrupnih Hexenbrutal, Kutin je (bil) član zasedbe Čarangi, Samo Gromofon in Horda grdih, z Ano pa od leta 2012 nastopata kot duo Najoua. »Ideja o Širom se je pojavila, ko smo bili, naša banda in njun duo, na skupni turneji,« pove Iztok.

In so začeli ustvarjati, vsak s svojim znanjem, izkušnjami, idejami. »Vse vpliva na našo muziko: kakšni smo, kako živimo, kje se gibamo … Nekateri deli naše muzike sicer lahko spominjajo na kakšne tradicionalne glasbe, vendar je celota povsem stvar zase,« zatrdi Samo Kutin. Zato si je težko predstavljati, kako sploh zapisati tak komad, da si ga lahko za vedno zapomniš, saj se zdijo note preozke za kaj takega. »Tega sploh ne delamo,« pove Samo, Ana pa dopolni, da je edina v zasedbi, ki se je učila v glasbeni šoli, in sicer igranja na flavto in violino. »Not ne potrebujemo, saj improviziramo že toliko let, vendar struktura komadov ostaja bolj ali manj nespremenjena. In to si zapom­nimo, usvojimo s ponavljanjem na vajah.«

Dolgotrajno poliranje

»Skladbe delamo tako, da improviziramo in zraven snemamo, nato pa poslušamo posnetke: redko se zgodi, da iz vsega tega izluščimo celoten komad. Najpogosteje vzamemo le kak del in jih nato sestavimo skupaj z drugimi izrezi. Ali pa kdo od nas pride z idejo, druga dva se pridružita in potem preigravamo, preskušamo …« dolgotrajni proces opiše Samo.

Da »požegnajo« sestavljanko kot zaključen komad ali določijo, kaj se bo zapisalo na plošček, je plod »še več dela, selekcije, poslušanja, debatiranja, analiziranja … Premetavanja, razkosavanja, obračanja delov … Kot slikar, ki lahko desetkrat prebarva eno sliko, da je na koncu kot avtor zadovoljen,« dopolni Ana. A ker gre za tri različne posameznike, se razlikujejo tudi mnenja, »iščemo skupni imenovalec«, pravi Iztok.

»Preden smo vsi zadovoljni, pa zna kar trajati … No, ponavadi bi kateri od nas še kaj spremenil, a na neki točki se je treba ustaviti,« nadaljuje Samo, »je pa res, da se, četudi ga posnamemo, komad po pol leta pre­igravanja precej spremeni. Nekaj odpade, nekaj se doda, skratka, potrebuje nekaj časa, da se uleže, vsem zleze pod kožo. Najbolj pomembno nam je namreč, da nam muzika 'dogaja'. Ne delamo je zato, da bi bili všeč drugim: bolj nam gre za to, da se nam sliši prav.«

Kakor pove Ana, je scena impro in eksperimentalne glasbe v Sloveniji kar velika, zlasti v Ljubljani, »vendar je Širom v primerjavi z njimi pravi pop«, je prepričan Kutin. »Resda kombiniramo vse mogoče, kar nas zanima, a eksperimentalne improvizacije je le za vzorec. To velja le za Širom, v katerem je po malo vsakega od nas, a neka nova stvar, ki nas vse tri povezuje, medtem ko si v drugih zasedbah privoščimo nekoliko več tega 'teženja',« pove v smehu.

Tujina vabi

Kakorkoli že, to ni »glasba za množice, saj je bolj zahtevna, tako da publika ni nikjer velika«, doda Ana. Tudi v tujini ne. Letos so si kar konkretno nabirali koncert­ne izkušnje po Danski, Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji … prihodnje leto pa bo še bolj pestro. Doslej so si sicer večinoma sami organizirali turneje, se odzivali na vabila, nato pa se še v bližini dogovorili za nastope in tako izvedli na primer turnejo do Danske in nazaj.

Odkar pa so izdali svoj drugi album s seveda nenavadnim imenom Lahko sem glinena mesojedka, ki je dobil številne dobre kritike z vsega sveta – »Eden albumov leta!« (italijanski Distorsioni), »Glasbena poslastica, ki dokazuje, da v glasbi ni meja« (hrvaška Rockomotiva), »Hipnotično in epsko!« (španski Rockdelux) –, je povabil na koncerte še več. Pozna se tudi, da so ploščo izdali pri založbi Glitterbeat Record, ki jo pri nas vodi Chris Eckman, saj ta skrbi tudi za promocijo benda zunaj meja, povrhu vsega pa so se na njeno pobudo pridružili še agenciji Soyouz iz Francije, ki zdaj ureja njihove nastope po Evropi. Tako so za prihodnje leto dogovorjeni za najmanj štiri turneje v tujini (Nizozemska, Belgija, Italija, Švica, Nemčija, Skandinavija, Makedonija …), česar se zelo veselijo, saj jih tako spozna še več ljudi, nekaj pade v žep, tam pa pridejo v stik tudi s podobnimi glasbeniki, kot so sami.


Širom z Yoshio Machida na rezidenci Dvocikel Layerjeve hiše v Kranju. Foto Jan Hvasti

Obogatitev z gosti

Zlasti to jesen so veliko sodelovali s tujimi glasbenimi ustvarjalci. Z Japoncem Yoshiojem Machido, ki igra na jekleni boben, so kar teden dni ustvarjali v rezidenci kranjske Layerjeve hiše, nastal je 40-minutni komad, ki ga nameravajo izdati na plošči, predstavili pa so ga tudi na več koncertih po Sloveniji. »Takšno sodelovanje je zagotovo obogatitev, ne bo pa praksa. Poleg Machide smo nastopali skupaj še s Poljakom Raphaelom Roginskim na festivalu v Krakovu, igrali smo priredbe Moondoga, ter z Derekom Gripperjem, kitaristom iz Južne Afrike. A zdaj se vračamo v osnovno celico,« strne Iztok.

To spet pomeni ogromno vaje na enem od kmečkih posestev v bližini Vrhnike, kjer živita, ustvarjata, vrtnarita ... Ana in Samo, z ogromno inštrumenti, ki jih za koncerte včasih komajda zbašejo v dva enoprostorca. A zbirko glasbil spreminjajo, dopolnjujejo, krčijo … »Včasih pridejo novi, kakšni stari ne ustrezajo glasbi, ki jo tisti hip ustvarjamo, ali pa razpadejo, so preveliki, prezahtevni za uglaševanje ...« razloži Ana. Približno tretjina je doma narejenih. »Če inštrument izdeluješ sam, ponavadi ne dobiš takega rezultata, kot ga želiš, vedno je zvok malo svoj, kar pa je super, vsaj za muziko, kakršno delamo mi, saj imamo potem res neki svoj zvok,« pristavi Samo. Obvladovanje toliko glasbil sicer ni neka velika reč, meni Iztok. Ker če dovolj dela in vadi, se lahko nauči vsak. No, ja ... »Gre tudi brez glasbene šole. Bolj ko želiš delati svoje stvari, bolje je, da si čim manj obremenjen s sistemskim izobraževanjem,« je prepričana Ana.

Samo-svoji

In svoji nedvomno so, a čisto nič po sili, kakor človek kmalu opazi. Z nenavadnimi naslovi albumov in pesmi (Svetlobni prelaz čez vrnitev, na primer) ne iščejo neke logičnosti ali smisla, »ampak gre za občutek, ki ga da sklop besed«, pojasni Samo. Redkokomu bi prišlo tudi na misel, da bi preverjal (in potrdil), ali narava oz. okolje kaj vpliva na glasbo. No, sami so se to vprašali in tovorjenje glasbil na tolminski hrib – iz tistih koncev prihaja Samo –, po kraških izboklinah in gozdovih – Kraševka je Ana – ter na polje oljne repice v Prekmurju, od koder izvira Iztok, celo posneli v zelo estetskem filmu Memoryscapes. Tudi njihovi videi so takšni in priznajo, da so pri njih enako zahtevni kot pri svoji glasbi. »Je pa dejstvo, da če ne bi imeli prijateljev, ki vse to počnejo bolj kot ne brezplačno, ne bi bilo videov, kaj šele filma.«

Glasbena oz. umetniška je nam­reč težka, obogati s tem le redkokdo. Iztok muzicira ob službi social­nega delavca, Samu in Ani, sicer študirani slikarki, pa je leta 2012 uspelo pridobiti status samostojnega kulturnega delavca. »Vpeta sva v veliko različnih projektov, je treba kar dobro delati, a se da preživeti,« pove Samo, ki v svojih koncih, v Čadrgu in na festivalu Sajeta, že več let vodi izvirne glasbene delavnice za otroke, zdaj pa to skupaj z Ano izvajata po vrtcih in osnovnih šolah: bodisi kličejo dež po afriško, pri čemer spoznajo afriška glasbila, pojejo in igrajo, bodisi kot smetiščni orkester igrajo na lastnoročno izdelana glasbila. Malo starejši pa ugibajo, na katere instrumente igrata v senčni predstavi, skrita za rjuho, jih pobliže spoznajo, nato pa predstavo po svoje odigrajo tudi sami.

Prijavi sovražni govor