Sin me spravlja v obup
sre, 14.02.2018, 09:00
Sin me spravlja v obup
Sin pri pouku noče sodelovati, z njim se ukvarjajo dve učiteljici in šolska psihologinja, a nič ne pomaga.

Sin hodi v četrti razred devetletke. Težava je v tem, da pri pouku noče sodelovati. Ne zapisuje si, ker pravi, da učiteljica prehitro narekuje. Medtem ko drugi delajo, on sedi v klopi in riše ali se igračka, ampak glede na ocene očitno skrbno posluša. Domačo nalogo v glavnem naredi. Na splošno ima zelo dobre ocene (zlahka prav dober ob polletju). Z njim se ukvarjajo dve učiteljici in šolska psihologinja. Na zadnjem sestanku smo se dogovorili, da mu bo učiteljica kopirala zapiske in da bo doma prepisoval. S tem bi ga »kaznovali«, ker bi imel »uničene« vikende, počitnice … Ampak se dogovora ne držijo, kljub mojemu opozorilu. Razredničarka je celo njegovim sošolcem prepovedala, da bi mu posojali zvezke!

Lani je zelo rad obiskoval šolsko psihologinjo, ki nam je dala vedeti, da se moramo veliko ukvarjati z njim, se pogovarjati, mu pomagati pri nalogah, saj potrebuje veliko pozornosti. Je nežen, dober otrok, nobene »žlehtnobe« ni v njem, ampak mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega. Začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba narediti. Nova psihologinja, ki mu »pere možgane«, je groba, glasna in mu ne pusti do besede, pa mi je nasprotno naročila, da ga moram pustiti pri miru, da mora sam delati naloge. Ne zdi se mi prav, da strokovnjaki pri svojem delu niso enotni. Mislim, da je letos upokojena psihologinja svetovala iz izkušenj in je po moje imela prav, medtem ko nova dobesedno »bere iz knjig«!

Iz šole me ves čas kličejo, ker ga očitno tri šolske delavke na kupu ne morejo pripraviti do tega, da bi delal, kar mora. To se mi ne zdi prav, saj jaz čez šolski prag ne morem »stegniti rok«, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari.

Ne vem več, kaj narediti, občutek imam, da se jim preprosto ne da ukvarjati z njim, ker pač ni tak kot večina … (po jusu). Kazni zanj ne najdem več, saj ne gleda televizije, računalnika nima, ven ne hodi s prijatelji, saj niti nima časa, ker ko napiše nalogo, je že tema, potem se kako urico igra, poje večerjo, se umije in je ob pol devetih že v postelji, kjer prebere knjigo in zaspi. Prosim, svetujte mi!! Obupana mama

Večkrat sem podrobno prebral vprašanje in odkrito povedano, ni mi jasno, kaj je dejanski problem z vašim sinom. Šolo zdeluje s prav dobrim uspehom, s čimer izpolnjuje svojo temeljno nalogo – učenje. Ne pišete o težavah v odnosih s sošolci, ne nadleguje drugih niti drugi njega. Kar pomeni, da najmanj zadovoljivo izpolnjuje svojo drugo nalogo – socializacijo. Težko sodim, ali v šoli morda pretiravajo v želji, da vašega sina prilagodijo sistemu. Verjamem, da neki resnejši problem je, drugače se ne bi toliko ukvarjali z njim, ampak iz vašega vprašanja lahko razberem samo to, da sin pri pouku ne uboga in se ne zmeni za pravila, ki veljajo za vse, ter da ima težave s koncentracijo. Odkrito povedano, se mi to zdi premalo za ves rompompom, ki ga delajo. Če je še kaj drugega, prosim, da se še enkrat oglasite in to napišete.

Če pustiva šolo in psihologe ter se raje posvetiva temu, kar lahko storite sami, mi naprej pride na misel, da če ne zaupate psihologinji v šoli, imate pravico in tudi dolžnost do sina, da poiščete pomoč pri nekom, ki je ustrezno usposobljen in mu zaupate. Jaz bi npr. zaupal samo nekomu, ki bi s svojo držo in besedami jasno izražal stališče, da otrok v četrtem razredu ne more biti odgovoren (kriv?) za to, kakršen koli pač že je. Če šolska psihologinja ne razmišlja tako, se lahko vprašamo, ali je na pravem delovnem mestu. Če je res »groba, glasna in sinu ne pusti do besede«, je dvom še toliko bolj na mestu.

Pišete, da ne morete »stegniti rok čez šolski prag«, saj so oni tam zato, da otroka »naučijo določenih stvari«. Starši »stegujejo roke« čez vse pragove tega sveta, čez katere stopajo njihovi otroci. »Oni« (učitelji) so »tam« (v šoli) zato, da otroka naučijo snovi, psihologi zato, da poskušajo pomagati otrokom, ki so v taki ali drugačni stiski. Tako majhnim otrokom lahko psiholog najbolj pomaga posredno – prek staršev! Preprosto povedano, od osebja v šoli pričakujete preveč, pričakujete nekaj, kar bi morali narediti starši. Dodal bi samo še to, da se strinjam tako z razredničarko, ki je prepovedala posojati zvezke, kot z obema psihologinjama. Otrok namreč potrebuje oboje, to, kar je svetovala prejšnja, in to kar svetuje nova, zato v tem delu med njima ne vidim očitnejšega nasprotja. Umet­nost starševstva je prav v tem, da se najde prava mera med obojim: da se od otroka ne zahteva prekmalu in preveč in se ga ne prepusti preveč samemu sebi in brez opore, po drugi strani pa, da se ga uči odgovornosti in sooča s posledicami njegovega (ne)ravnanja.

V nadaljevanju pravite, da »mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega, začne se upirati«. Lahko gre za povsem naraven odpor otroka do neustreznega ravnanja z njim. Lahko to kaže, da se je z njim doma ravnalo pregrobo. Morda odrašča brez očeta, ki ga nikjer ne omenjate (?), in tako (z uporom) izraža potrebo po njem. Če je vaš sin res izgubil očeta (smrt, ločitev ...), potem ga seveda močno pogreša in je zaradi tega v hudi stiski. Če je doma ne more (ne sme?) izraziti, to počne v šoli. Pri svojih letih tega seveda še ne razume, kaj šele, da bi znal povedati. Zato to odigrava s svojim vedenjem. Da sam ne razume in ne zna povedati, ker je še otrok, je logično, manj sprejemljivo pa je, če vi kot mama te stiske ne začutite ter se o tem z njim ne pogovorite in mu tako pomagate. Kakor ga opisujete, se zdi, da »mora« biti doma povsem neproblematičen, saj je tako rekoč vzoren otrok, ki se v ničemer ne upa zameriti materi ali ji nakopati dodatne skrbi. Je njegova mama tako zasedena sama s sabo in svojimi stiskami, da ni prostora zanj? In če doma ne sme izražati svoje stiske, potem se ta mora pokazati nekje. Ker ne hodi nikamor drugam, je edini mogoč prostor šola.

Spoštovana »obupana mama«, kakor mama imate veliko pravic, a med njimi ni pravice do obupa. Ker ste vi tako »obupani« in polni »stiske«, morda vaš sin ob vas ne sme biti obupan in v stiski. Njemu nimate več kaj vzeti, saj mu je bilo že skoraj vse odvzeto, s kaznovanjem boste prej dosegli nasprotno. Zato se raje vprašajte, kaj od tega, česar nima in kar nujno potrebuje, mu lahko daste. Morda potrebuje le to, da ga začutite v njegovi stiski in se z njim pogovorite. Ga pomirite in mu razložite, česar si sam še ne zna. Upam, da boste v sebi našli mamo, ki ne obupuje in se ne ukvarja sama s sabo, ampak se posveti otroku in ne pričakuje, da bodo drugi to naredili namesto nje. Verjamem, da je taka mama v vas in da jo boste čim prej našli: za vas in vašega sina.

Sin me spravlja v obup

Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor