Skozi okno Geoss, za vrati defibrilator

Jože Kimovec: Brez dobronamerno izraženo vaškega sitneža bi bila Slivna sto kilometrov od središča Slovenije.

ned, 17.01.2016, 12:00
»Kuvert nisem dal nikoli, malico in liter vina pa sem rad prinesel na mizo.«

O Jožetu je bilo v javnosti slišati več, ko je za vaščane kupil napravo, ki zbudi utrip in dih. A 83-letnik ima tudi svojo stran na wikipediji, torej ni priletni anonimnež.

V svoji hiši je odprl muzej starega orodja, hvalnico starožitju, in če ne bi tam v sedemdesetih sitnaril pri občinskih možeh in po vasi, bi morda Slivno asfaltirali šele čez desetletje in več. Skozi okno se vsak dan spogleduje s kažipotom, ki kaže na dvesto metrov oddaljeno kultno geometrično središče Slovenije, pri katerem ima tudi sam veliko. Morda se ob zrenju z nelagodjem vprašuje, ali nemara ne bo nekoč nekdo, ker bo treba koga oživljati, odprl vhodnih vrat. Za njimi je namreč tista naprava, za katero si je moderno prizadevati imeti jo čim bolj pri roki in za katero si obenem želimo, da je nikoli ne bi bilo treba uporabiti. Na Vače tam spodaj, kjer se ponašajo s starodavno bakreno situlo, dobesedno zviška pogleduje.

Točno ob šestih

Zgodnje dopoldne je še, pa ima za sabo posteljne vaje z desetimi vrstami gibov in deset kilometrov kolesarjenja in mopediranja; to dvoje je vsakodnevna zapoved. Z ženo Ančko, s katero si delita tudi letnico rojstva, si končno privoščita jutranje poležavanje, ki jima ga je vse življenje kronično primanjkovalo. Točno ob 6. uri še v postelji prižge televizor in med vajami prisluhne ponovitvi Odmevov. Ali torej vaje napravi kar leže, na mehki postelji, sprašujem. Saj se telovadi večinoma v leže, mar ne, se ne pusti zmesti. Lahko da se pri tem jutranjem razvajanju vsakič spomni, kako se je vse leto med vojno prebujal v skednju, kajti z očetom partizanom sta tam spala, ker so ju Nemci na seznamu vodili za usmrtitev.

Potem si zmasira hrbet, hrbtenico pa sploh, olivno olje je najboljše, v njem pa namočene zlato rumene šentjanževke. Ko se obrije ter skrbno uredi, kot včasih, ko se je odpravil v Litijo na zasedanje občinskega odbora, spije obvezen čaj, nato kavo, nato sede na kolo. Po ravnini kolesariti ni problem, po nekaj kilometrih pa se vrne in ga zamenja z mopedom. Ali pa bo, ko bo cesta zaradi zmrzali in čofte neprimerna, prekolesaril 100 krogov po igrišču nekoliko nižje, kar je 5000 gibov, je izračunal.

Od rudnika

Ne bi mogli zgrešiti Kimovčeve hiše, ki nam je bila za navigacijo predstavljena kot tista v Zgornji Slivni, ki je tik ob gostilni Vrabec, nekoč njegovi gostilni – obe hiši imata tako rekoč skupno dvorišče, ki se razteza v nekakšno krožišče z drevesom v sredini, obloženo s kažipoti. Njegova vojna generacija je takoj po vojni bila boj za preživetje, življenje tu v hribu nikoli ni bilo lahko, sledi tega pa ostajajo tudi taki korenini, kot je Kimovec. Pri štiridesetih ga je najprej izdal hrbet; hrbtne mišice in vretenca je preizkušal že od mladega s težaškim delom, potem ko je družina s petimi otroki ostala brez glave družine, nato v rudniku premoga, kasneje v kamnolomu dočakal penzijo.

»Po vojni sta bili revščina in lakota, pa smo bili kljub temu zadovoljni, da je bilo le konec vojne,« ne more, da ne bi namignil na zdajšnje vsesplošno nezadovoljstvo. Ko se je vrnil iz delovne brigade Šmartno 1949, je poprijel za delo v rudniku v Zagorju. Za sedemnajstletnika je šest mesecev v žep pospravljal naravnost bajen zaslužek. »Fantje smo bili žilavi, imeli smo moči, da se ne da povedati. Če je voziček za premog zdrsel navzdol, si ga moral kar sam potisniti nazaj navzgor.« Jajčka, ki mu jih je mama spekla za zajtrk ob štirih zjutraj, pa kos kruha in košček salame so zadostovali do popoldneva, ko so ga doma počakala, poleg kosila, še kmečka opravila; na njivah pšenica, ječmen, ajda, krompir, repa, v štali pujski. Z lesom, ki je bil takrat največ vreden, so obnovili gospodarska poslopja. In postopno napredovali k večji blaginji. Pa še tele zgodbe o iznajdljivosti ne pozabi omeniti: »Preden sem šel služit vojaški rok, sem našparal zlato rezervo. Dva sva dneve in noči delala štile za krampe in lopate. Saj veste, kaj so to štili?« Lesa je imel dovolj ali pa se je naokoli razgledal za leskovim plevelom.

Doktor ve?

Če ga niso dotolkli vojna in vojska, rudnik in kamnolom, pa ga je novica, da ima raka na črevesju. Dvajset let bo tega, kar mu je doktor namignil, da mu po statistiki ostajata še dve leti, če bo sreča, pet. Ali doktor ve, kaj je rekel pred dvajsetimi? »O, ve! To je bil zame hud udarec. Ampak nisem se dal, kolesaril sem in zahajal v družbo. To je pomembno,« zaneseno odvrne, ne se zapreti pred svetom, ko pride taka bolezen.

Ko se sprehodimo do vhoda v muzej, komaj opazno, a vendarle šepa. A to ni od menjave kolkov pred leti – obe operaciji je odlično prestal –, ampak zaradi izrabe v kolenu, pove brez svetobolja. Kimovčev muzej starožitnosti, kot piše nad vhodom, je nekaj, česar preprosto ne pričakuješ, zato je treba najprej malo postati in osupniti, potem vstopiti: sistematično razpostavljena kmečka orodja in stroji pripovedujejo zgodbe o starih obrteh, nekdanjem poljedelstvu, sadjarstvu, gospodarjenju v gozdu ... Lahko da smo že pozabili, kaj je to hiša v hiši ali kako prijazno je videti počrnela kuhinja z ognjiščem in lonci za enolončnice naših prababic. Ljudska kultura, etnološko premišljanje in njegova strast do etnološke zapuščine si podajajo roke.

Les za srce

Ga bosta z ženo kar sama kupila, defibrilator, je zavrnil predsednico Krajevne skupnosti Vače, ko je ta predlagala prispevek. Po infarktu pred tremi leti se bo počutil varnejšega. »Aparat, ki bi bil na razpolago na Vačah, je za nas preprosto predaleč, tistih četrt ure je lahko usodnih.« Naj vaščani vedo, da bo to tudi zanje, ji je še naročil, nato pa odredil posekati 50 kubikov lesa, s čimer je iztržil tretjinski prispevek k celotni vsoti dveh tisočakov, preostalo sta z ženo primaknila v denarju. »Mladi krajani so se zbrali in po dolgem času sem jih spet videl skupaj v akciji. Les so posekali in spravili. Sreča je bila, da so jo vsi odnesli brez poškodb.«


Jože Kimovec je že za mladega obveljal za primernega za litijski občinski odbor. »Imel sem pomisleke, češ, kaj čem jaz, ko pa nimam dovolj šol. Bil sem zaskrbljen, ker nisem imel daru retorike, mulec brez izkušenj.« Navsezadnje se je izkazalo, da se prav dobro znajde, ko je bilo treba pridobiti takrat sicer skromna občinska sredstva in organizirati udarniške akcije. Tako so v vasi dobili vodovod, za katerega, to poudari, je vodna skupnost primaknila denar le za priklop. Sam je dal polletni zaslužek v kamnolomu. Podobno so na vasi dobili osem kilometrov asfalta, okrepili električno in si zagotovili telefonsko napeljavo. »Je že bilo tako, da sem bil v špici za napredek, tečen za švindlarje, za ta pridne pa dober. Tistih, ki nagajajo pri takih projektih, se je bilo treba zlosati. Marsikaj je šlo kar na šverc, vse pa na horuk.«

Otrok nista imela z ženo, zato pa je bil kraj njun otrok, ki sta ga vzgajala. »Krajani so me vedno prepričevali, naj pomagam, češ, tebi uspe. Ampak, veste, jaz sem bil cele dneve v hosti, žena je garala v gostilni. Ko sem se zvečer vrnil, so me vabili, prisedi, a prisedel sem najraje k takim, ki bi lahko prispevali h kakšni izboljšavi. Kuvert nisem dal nikoli, malico in liter vina pa sem rad prinesel na mizo. Gostoljubje povzroči, da se ljudje v srcu čutijo dolžne. In tako so mi bila odprta vrata marsikje,« pripoveduje prvi predsednik odbora za Geoss. Natančno se spomni, kako se je začelo leta 1981 govoriti, da naj bi bilo središče Slovenije tu blizu. »Sestavili smo odbor, naslednje leto pa že postavili spomenik.« In spet spomni, da je znal zarobantiti in povzdigniti glas. Morda ga bo tudi pri večerni partiji šnopsa, v lastni gostilni, s katero si Kimovčeva hiša deli dvorišče in ki sta jo z ženo vodila trideset let. Doma pa ga bo čakal zarostan močnik, ta po kartanju najbolj zapaše.

Prijavi sovražni govor