Slepa že, manjvredna nikdar

Sabina Dermota hodi v hribe, smuča, kolesari, vesla v kajaku, drsa, teče, je avtorica priročnika. Od rojstva slepa. Samo v veletrgovino ji s štirinožnim Baronom ni uspelo priti.

ned, 03.12.2017, 16:00

 

Z možem Milošem in psom vodnikom Baronom so se odpravili v trgovino Harvey Norman. Do vrat je šlo, skoznja ne. S psom že ne. Šok.

Črnučanka je, zaposlena na Arsu 27 let, šteje jih 22 več. Ne vidi od rojstva, zaradi dedne genske okvare, »po definiciji sem čisto slepa, včasih sem videla obrise, zdaj še to ne«. Osnovno šolo je Sabina Dermota obiskovala v zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, šla na srednjo zdravstveno, želela si je postati fizioterapevtka, pa so ji rekli, da slepi to ne bo mogoče, vpisala je pravo, nekaj časa študirala, nato se je zaposlila na Agenciji za okolje, tam je dokumentalistka, telefonistka. Poročena je z Milošem, imata sina Jana in hčer Niko. Nihče nima težav z vidom.

Sabina je energična, kljub vseživljenjski slepoti, pravi, je »vedno imela toliko prijateljev, da slepota ni bila ovira, najdem si stvari, ki jih lahko počnem«. Z nekom. Prikrajšana je bila, se tako počutila, v puberteti, »ni bilo žurov, sram me je bilo«. Oče jo je spodbujal v vsem, kar je želela znati, vedeti, videti. Da, slepi velikokrat uporabijo glagol videti, tudi sam sem se ob dogovarjanju za pogovor po telefonu poslovil: »Se vidiva!« S tem se Sabina ne obremenjuje, saj ne nazadnje slepi vidijo, le da »ne gre za fizični vid«.

Večinoma ni občutila, da bi bilo z njo kaj narobe, edine velike težave so bile one male, »kako bom otroka oblekla, da ne bosta preveč pisana, kako ju bom našla v vrtcu ...«.

Razumevanje

Kaj je zanjo torej hudo v življenju? »Če ne bi imela razumevanja, prijateljev, najbližjih, če ne bi imela socialnega življenja.« Če bi bila prepuščena nemoči, nemoč je nerazumevanje njene specifike. Če jo ljudje razumejo, ji pomagajo, da doseže, kar si želi. In »ne želim si nerealnih stvari«.

Torej nam ne ostane drugega kot naštevanje, po najljubšosti, realnih zadev, ki se jih loteva nevideča Sabina Dermota.

Na vrhu, kje pa drugje, je plezanje v skali, recimo »na Storžič skozi Žrelo, na Mangart, Raduho, Vrtačo ...«. Nato ji misli odvijugajo k smučanju, »zaradi hitrosti, ko najdevam svoje meje, hitrost in strmina me privlačita«. Tudi z avtom si hiter, ve, ampak tam hitrosti ne čuti. Pleza po feratah sama, sledeč glasu in svojemu (o)tipu, po poteh se drži za palico ali nahrbtnik sohodca. Smuča z roko v roki z vodnikom, največkrat z vodnico Živo. Kolesarjenje v tandemu – želela si je na Franjo, se še ni izpolnilo, »drugo leto bom šla ...«, (si) obljubi nekoliko tiše. Drsanje, »otroci smo drsali v krogu v Tivoliju«, vedno si je želela, da bi imela nekoč zase prazno drsališče, ga je imela, spet »hitrost, ko začutiš, da se bližaš ogradi, in zadnji hip odviješ«.

Potem je tu tek, kolateralno, posledično, »za kondicijo, ni mi v užitek, a moram biti pripravljena za druge športe«. Teče na dobrodelnih prireditvah, največ ji pomeni tek Wings for life, največ je tekla polovični maraton, njena želja je, saj veste.

Od piparjev do ...

Ko hodi, pove, ima v glavi GPS, »vem, kako se kam pride«. Med pogovorom so njene oči uprte vame. Poleg Franje ima za prihodnje leto še en cilj – Triglav. Gore nosi v genih, »moj pradedek je bil pipar, Ivan Korenčan«, piparji so bili planinci, ki so bili obvezani s seboj, ne samo v hribe, vedno vzeti pipo. Korenčan se je s svojo Jelico poročil na Kredarici, zavezal ju je Jakob Aljaž, obstaja njuna fotografija, Sabina se je medlo spomni. Spomni se je zelo dobro, samo komaj kaj je razločila, najbolj bel šopek v nevestinih rokah. O Sabini so pred nekaj leti posneli dokumentarec. »Na smučeh sem bila zadnji dan sezone, veslala po Soči.« No, tudi z jadralnim padalom je že letela. Tako kot večina nepoklic(a)nih, v tandemu.

Iz Črnuč so od nekdaj v mesto hodili peš, Sabina bi šla zlahka na avtobus, pa največkrat vzame pot pod noge, z labradorcem Baronom ob sebi. Prej je hodila z možem, psa, vodnika slepih, ima šest let in pol. Na psa vodnika se čaka dolgo, lahko tudi tri leta, Sabina je imela srečo, dobila ga je izredno hitro, ker »je bil izšolan za gospodično, ki se mu je odpovedala«. In bistvo, če psa vodnika slepi ima, je treba vedeti, kako z njim ravnati.

Sabina je takoj začela razmišljati o priročniku za uporabnike psov vodnikov, namenjenem slepim in njihovim družinskim članom in drugim. »Ker se o tem področju premalo ve.« Priročnik bo govoril o šolanju psov, postopku pridobitve, učnem procesu ...

Sama je morala znanje odnosa med slepim in psom hitro usvojiti, »to ni družinski cucek«. Daje mu vse, ne gre za to, da le on dela zanjo, ampak ima tudi svoje pasje življenje, svobodo. Pes vodnik ni bela palica, Sabina opaža, kako veliko uporabnikov se tega ne zaveda dovolj. V družini je Baron enakovreden, pove Sabina, a nikakor nadomestilo za otroka, ima svoje dostojanstvo, ne pogovarjajo se z njim kot z majhnim otrokom, »ti, ti, kaj si pa naredil«, to so stvari, ki Sabino zelo motijo. »Ker smo pse naredili odvisne od nas, moramo poskrbeti, da poznajo svoje meje in imajo možnost živeti svoje pasje življenje, ne pa jih počlovečiti.« Besedno zvezo pasje življenje je treba brati dobesedno.

Priročnika se je lotila sama, nato pa se je povezala s kinologinjo Alenko Zanut, »idealno sodelujeva, uporabnica in strokovnjakinja, želela sem si, da bi bil priročnik dostopen v javnih knjižnicah«. A denarja ni bilo, Zveza slepih in slabovidnih ji obljubi pomoč, »saj bi dali«, potem pa ...

Gremo, Harvey

... se onega letošnjega septembrskga petka Sabina z možem Milošem – medklic, kot je ona navdušena nad športi, je on strasten radioamater, tako sta se tudi spoznala – in vodnikom Baronom odpravijo v trgovino Harvey Norman. Do vrat je šlo, skoznja ne. S psom že ne. Šok. »Pes vodnik ima zakonsko pravico biti s teboj povsod, razen kjer zanj ni dobro.« Ko bi Sabina drsala, je ne bi čakal dve uri, ležeč na ledu. »Jaz sem smela naprej, cuckom je tudi dovoljeno,« labradorcu ne. Jih vpraša, morajo tudi invalidi pustiti voziček pred vrati? Ji argumentirajo, da bi bil lahko kateri od kupcev alergičen na pasjo dlako in podobno. »Od psa do mene je tiste trenutke tekla izredno močna energija, nisem mogla, smela popustiti.« Besna, šokirana se obrne in obljubi, da zgodbe ni konec. Dopis o dogodku pošlje varuhinji človekovih pravic in incident objavi na facebooku.

Eksplozija, čez tisoč komentarjev, delitve, branja, večina facebookarjev je na Sabinini strani. V nedeljo zjutraj jo pokličejo iz Harvey Normana, v imenu direktorice, in ji ponudijo v opravičilo vrednostni bon. Kaj mislite, ga je vzela?

»Čeprav so verjetno hoteli dobro, je bila to zame druga žalitev.«

Sabina pravi, da ni bila zavrnjena, ker je slepa, ampak ker je bila oni trenutek drugorazredna. Ni želela maščevanja, želela je »ozaveščanje. Če je stvar šla tako daleč, se ne more kar tako nehati.« Pove, kako ji je padla v glavo genialna ideja, kar se ji, se posmeji, ne dogaja pogosto, »kaj pa, če se z njimi dogovorim za pomoč pri izdaji priročnika«. Saj nekje globoko jo je glodalo, da je predlog morda malo izsiljevalski, ampak, doda, »ne gre zame, gre za določeno družbeno skupino«, ne nazadnje, omeni, bo strošek priročnika tako rekoč zanemarljiv v primeri s kaznijo, ki bi trgovino lahko doletela zaradi prepovedi vstopa. Bilo je, na eni strani, »malo globokega dihanja«, a so se dogovorili. Želela je študirati pravo, zdaj pa »sem postala pasja odvetnica«.

Pri priročniku gre najprej za pse, da bodo slepi znali ravnati z njimi, ker »če pes vse življenje dela zate, moraš tudi ti njemu nekaj dati«. Še to, tudi če se s trgovino ne bi dogovorila za pomoč, bi priročnik izdala, nekako že. Knjižica bo izšla letos ali drugo leto, no, okoli novega leta.

Dokler ni imela Barona, »nisem vedela, kako je, ko vse lahko počneš sam«. Prevedeno, z Baronovo pomočjo. Povsod je s Sabino, na avtobusu, »v gledališču leži ob mojih nogah, na pilatesu me čaka«, na koncerte ne gresta, ker bi bilo zanj morda prehrupno, »moja psiha se ob njem sprosti, osvobodi me«. Načneva nekaj o drugi knjigi, pa ... naj počaka.

Družina? Sabina se nanjo stoodstotno zanese, sama pa poskuša popolnoma normalno živeti. Kot da ne vidi – z drugimi čutili. Je članica komisije za dodeljevanje psov vodnikov slepih pri ZZZS. Piše in objavlja članke.

Še enkrat, onega septembrskega dne ni bil hakelj v tem, da je Sabina slepa, ampak manjvredna, tega pa si nikjer ne bi smeli dovoliti. Ne nazadnje, pravi, ni toliko problematično, kako se družba vede do slepih, ampak da se slepi ne vključujejo v vsakdanje življenje. Sabina se običajnosti ne priključuje, ampak je del nje. Daleč nad povprečjem. Kdor tega ne vidi, je ...

Prijavi sovražni govor