Slepo, prelepo črevo

Gorenja Trebuša: Iskre življenja sredi umirajoče vasi

Tue, 23.02.2016, 16:00

Kdor pride v Gorenjo Trebušo, pride po mir ali živet otroški sen, kot 44-letni Franc Ličer. Kdor od tam odide, odide zaradi preveč miru.

Če se od prilogaških Kalc, kjer se začenja, peljemo po cestni žili, imenovani keltika, čutimo, vemo, da je prenovljena, da je postala precej širše okno v svet Posočja, kamor jo sili. Pa vendar so kraji, skozi katere se zadira, ateist težko reče, da bogu za hrbtom, nekoliko odročnejši pa zagotovo. Zlasti onim, ki vsakodnevno potujejo le po štiripasovnicah, največ nekaj deset kilometrov tja in enako nazaj. Ali pač še to ne.

Potem pa pridrviš v Dolenjo Trebušo, pa s keltike čez Idrijco, po kateri dolina nosi ime, potem pa »približno sedem kilometrov« navkreber, pa ne pretirano, »ko pridete do kapelice na levi, je desno naša hiša«, me usmerja Franc Ličer iz Gorenje Trebuše, ki ima danes 44 let, včeraj jih pa še ni imel. Je predsednik KS Gorenja Trebuša – vanjo sodijo zaselki Krtovšče, Razazija in Prvenski vrh – »uradno pa le Gorenja Trebuša«. Raztresena vas, ki se vleče približno 12 kilomet­rov, »od 300 metrov nadmorske višine do približno 900«. Krajevne table ne moreš zgrešiti. Ker je ni.

Franc Ličer ta raj pozna od malega, z družinico zadnja leta gori uživa svoj mir. Vas ima, pove, »130 hiš, večinoma ruševin, v Gorenji Trebuši stalno živi približno 60 ljudi«. Plus vikendaši, pa sorodniki nekdanjih lastnikov.

Nekoč je bila manjša kmetija, pri Prajzu, »tu sta živela moj stric in teta, jaz kot otrok pri njiju, zelo zgodaj sem ostal brez staršev, oče mi je umrl, mati bila hudo bolna, ni mogla skrbeti zame«. Umrla je lani.

Osnovno šolo je gulil v Idriji, sred­njo gozdarsko končal v Postojni, študij gozdarstva v Ljubljani pa je zaradi pomanjkanja prekinil, še za avtobus, kaj, študentski dom ni imel, in ga dokončal ob delu. »Že kot otrok sem se navezal na te kraje, rad imel kmetijo, živali, zato sem tudi postal gozdar.« So davno tega z drugega brega oprezali in rekli: »Pri Prajzu pa kosilnica sama hodi,« tako majhen je bil uprav­ljavec Franc.

Potres

Delal je v Tolminu, kmetija je odmirala, leta 1998 je rušilni potres poškodoval še ono, kar je komaj stalo. Stric je umrl pet let prej, teta še živi, v domu starejših v Podbrdu. Bila je dilema, na eni strani srce, na drugi razum, na prvi ustaljenost spodaj, v dolini, na drugi ... »Na istem mestu, kjer je bila kmetija, sem začel graditi hiško, vse vložil, prihranke, sprotni zaslužek, no, vsaj zemlja je bila.« Vselil se je po štirih letih, leta 2002, »nato še dograjeval«. Bi rekel, da je lišpal, saj je hiška luštna na zunaj, znotraj pa okusno topla, ne kaže, da ima desetletje.

Med gradnjo je živel v opuščeni stavbi zadružnega doma, tisoč kvad­ratnih metrov za enega človeka, »spal sem v nekdanji učilnici«. V zadružni hiši je bila nekoč šola, trgovina, tudi tovarnica.

Od leta 2005 Franc gori živi z ženo Matejo, imata dva otročka, triletno Melanijo ter leto in pol rosnega Andraža. Med dušami v Gorenji Trebuši, koliko je mladih, se odseljujejo? »Mladih je zelo malo, ne morejo odhajati, ker jih ni.« Ličer se zelo resno sprašuje, kako bo pri njih čez dvajset let, v številnih hišah živi le en, starejši človek. Včasih je bila trgovina, zdaj je najbližja, majhna, v Mostu na Soči, tri gostilne, zdaj sta dve, »odprti glede na povpraševanje«, po naročilu, kajne. Ljudje, stari okoli 50 let, se bodisi na domači grudi ukvarjajo z gozdarstvom, kmetijstvom ali pa imajo službo največkrat v Tolminu, dlje redko, se ne bi splačalo.

Meja

»Smo slepo črevo, na robu tolminske, goriške, idrijske občine, do povsod je daleč.« Včasih so gravitirali na Goriško. Na meji med Alpami in Dinaridi, pa med Tolminskim, Idrijsko-Cerkljanskim hribovjem in Trnovsko planoto. Bile bi možnosti za turizem, je prepričan Ličer, »a turisti dandanes zahtevajo stvari, ki so nam denarno nedosegljive«. Namigne, kako je pri njih očitno možnost, »da človek živi tudi od svetega duha«.

Včasih slišimo, kako je v raju živahno, v trebušnem je rajsko, rajsko mirno. Narava se sama hvali, s strugo in slapovi Gačnika, »imamo žvepleni izvir, le dva sta v Sloveniji«, v okolici je nekaj manjših podzemnih jam, pa opuščeni rudniški rov Rakova grapa, značilen za 19. stoletje, slišim, »so želeli kopati živo srebro, pa je bila ruda prerevna«, seveda so krožile tudi legende o nahajališču zlata. Ličer opom­ni še na slapove v grapi Pršjak. Tu je tudi rastišče blagajevega volčina, »pa eno redkih naravnih rastišč črnega bora, tu, v trebuških Govcih, je avtohton«. Na kulturnodediščinski veji pa cerkev sv, Frančiška Ksaverija z župniščem, Riževski mlin, Krtova domačija, domačija na Brdu, pa vse bolj živa ekološka kmetija NašRaj, skupina treh domačij, Gačnik, Medved in Logar.

Gozdar Franc službuje v Tolminu, »veliko sem po terenu«, skrbi za zelo velik rajon. Otroka z ženo vozita v Tolmin, do tam je 27 kilometrov, tudi v osnovno šolo bosta tja hodila. »V Dolenji Trebuši so štirje razredi, a le kdo ju bo pobral ob 14. uri?« Avtobus v Gorenjo Trebušo ne zmore. Že zdaj ga skrbi, kako bo šlo, prevozi otrok, no – bo že.

Kajti, bila je dilema, »zdaj sem tu«. Zakaj? »Ker sem malo neumen. Žal mi ni, rad imam naravo, pa da se umaknem. Ženi je bilo na začetku čudno, ni sosedov, hiš, ni avtomobilov.« S Francem rezonirava, da v Ljubljani avta ne opaziš, ker jih je toliko, tu pa, ko prihrumi, »vsi buljijo, tako zelo, da bi se prišlek najraje ustavil in z domačini kakšno rekel«.

Del vasi, Frančev, ima internet, »to nam je zrihtal goriški Telekom, ko je še bil, teve mi dela, centrala je v zadružnem domu, signal nese 2,5 kilometra naokoli.«

Slavljenec pove, kako se način dela na kmetiji spreminja, »nekoč je bila krava cenjena kot človek«. Zdaj ni več tako. Franc Ličer se je vrgel v vzrejo škotske govedi, ima 18 glav, seveda, kot pravi, tudi pri Prajzu je ekološko, »sem na točki, ko bi moral izraziteje zastaviti«. In kaj ima od govedi? »Za meso so,« pa dopolni, »prodajam žive živali.« Cilj je, da bi se s tem lahko preživljal, potreboval bi vsaj 50 glav odraslih živali, skupaj sto, gorenjetrebuška projekcija: »Eden naj kmetuje, drugi se preživlja s turizmom, tretji z gozdom.«

Škotsko

A, pove Franc, »državni razpisi za razvoj podeželja so narejeni za velike kmetije, da bodo veliki kmetje še večji, mali pa propadli. Če bi vsi v Gorenji Trebuši dali skupaj vse živali in površine, ne bi zadostili kriterijem za pomoč pri nakupu recimo traktorja. Ličer je doslej vozil 40 let starega rusa, zdaj je v Italiji kupil novega, no, drugega rabljenega.

Za živali kosi opuščene površine, postavil je preprost hlev, škotsko govedo je zelo odporno, le v skrajnih primerih se zateče v zavetje, nemalokrat, ko začne snežiti, obtiči na travniku in čaka, da ga belina prekrije.

Omenili smo svetega duha. No, župnika v Gorenji Trebuši že zelo dolgo ni, mašo imajo le ob praznikih, župnišče je Cerkev prodala družini z več otroki. »Najprej sem se zaradi te prodaje jezil, ker sem se ob potresu zelo zavzel in dosegel, da sta bila cerkev in župnišče obnovljena.« Ampak ko pomisli na alternativo, je – ne najde. Ne nazadnje, družina s številnim naraščajem, iz roda v rod ...

Škotsko govedo ne nosi kril, Franc zaenkrat tudi še ne, pač pa, govedo kajpak, zelo dolge lase, dlako, ki mu leze prek oči. To je strokovno zapažanje priljubljanske srajce, ki negotovo hodi po močnatih površinah, da ne bi na mino, govejek, stopila in v dolino odsmrdela, pazeč še, da se ne prismodi na kačjem pastirčku, polnem električne energije.

Poln energije se zdi tudi Franc Ličer. Občudovanja vreden, ker živi svoje sanje. Na samem, s svojimi najbližjimi. Že ko se človek preseli iz Ljubljane v kako satelitsko vasišče brez trgovine, pošte, fitnesa, se počuti antarktično. Če bi prišel v Gorenjo Trebušo, bi obnemel. Iz tega ali pač onega razloga. Lepo je, za lepoto pa je treba potrpeti. So meščani, ki sem pridejo po mir, pa kmalu spoznajo, da se od dveh zasajenih solatnih glavičev ne da preživeti. In da je mir, enako kot hrup, nevzdržen. So pa tudi malo – drugačni. Mir z vami.

Prijavi sovražni govor