Slovenci imamo tudi jezik brez sklanjatve

Najširša javnost pozna Ljubico Podboršek kot tolmačko za slovenski znakovni jezi, ki ima drugačno slovnico kot slovenščina.
Objavljeno
09. marec 2018 16.37
Ljubica Podboršek iz Zveze društev gluhih,Ljubljana Slovenija 08.02.2018 [Portret]
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
Ljubica Podboršek s svojimi rokami že od malega povezuje zvok in tišino. S kretnjami pretvarja slovenščino v slovenski znakovni jezik, o katerem pravi: »To je moj materni jezik, dobila sem ga od svoje mame, ki je bila gluha, oče pa močno naglušen.« Leta 1980 je bila prva televizijska prevajalka iz slovenščine v slovenski znakovni jezik, že leta 1978 tudi prva sodna tolmačka za gluhe. V začetku tedna so (britanski) znakovni jezik obsijali žarometi filmske industrije in vsaj za kratek čas vzbudili veliko zanimanja za govorico gluhih: med izbranci, ki so dobili oskarja, je bil namreč kratki film o štirilet­ni gluhi deklici Tihi otrok (The silent child). Naša sogovornica pozna veliko takšnih zgodb.

Leta 1980 je začela v oddaji Prisluhnimo tišini kot prva v Sloveniji govorjeno slovenščino na televiziji pretvarjati v kretnje, ki jih razumejo gluhi in naglušni. Odtlej ni zapustila malih zaslonov in je torej že več deset­letij dobra znanka občinstva nacionalne televizije. Mali gledalci so si njen obraz zapomnili skupaj z radovednim Tačkom iz serije izobraževalnih oddaj, ko je prek njenih rok bevskal poučne zgodbe tudi otrokom, ki niso slišali glasu slovitega lutkarja Naceta Simončiča. Znakovnega jezika je učila gluhe mlade in odrasle učence in druge, ki so se zaradi različnih razlogov želeli naučiti kretanja. S sodelavci je pisala učbenike in slovarje. Najširša slovenska javnost jo pozna kot tolmačko za gluhe v osrednji informativni oddaji TVS Dnevnik.


Po podatkih Zveze društev gluhih in naglušnih je 1500 prebivalcev Slovenije gluhih, med njimi jih približno 1000 uporablja slovenski znakovni jezik. Od leta 2002 velja zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki ureja temeljne pravice gluhih. Z odločbo, s katero dokažejo, da so gluhi, lahko vsi uveljavijo pravico do ugodnosti, ki jo gluhim zagotavlja ministrstvo za delo. Pripada jim 270 evrov, ki jih lahko porabijo za nakup tehnične opreme – računalnikov, mobilnih telefonov in drugega.

Ali takšni dogodki, kot je oskar za kratki film o gluhi deklic, ob katerem je znakovni jezik tako izpostavljen v medijih, kaj pripomorejo k ozaveščanju javnosti o življenju gluhih ljudi?

Za kratek čas gotovo, nekaj dni se je veliko govorilo o zahvali igralke v britanskem znakovnem jeziku. Drugače pa znakovni jezik, kretanje, lahko vidimo tudi v filmu Oblika vode, ki je bil prav tako nagrajen z oskarjem.

V zvezi s Tihim otrokom so mediji poročali o zahvali v britanskem znakovnem jeziku.

Seveda, igralka je govorila angleško in uporabila kretnje britanskega znakovnega jezika. Države z različnimi jeziki imajo tudi svoje znakovne jezike. Obstajajo pa podobnosti med posamez­nimi kretnjami, tako da gluhi nimajo težav pri razumevanju, ne glede na to, za kateri nacionalni jezik gre, recimo kretnje za jesti, piti, spati ... Tudi znak za kavo je pri vseh jezikih enak: z rokama naredimo kretnjo, kot da bi mleli zrnje v mlinčku. O vsakdanjih rečeh se je s kretnjami mogoče sporazumeti ne glede na jezik. Imamo pa tudi mednarodni znakovni jezik, ki so ga zasnovali Američani, zato je v njem precej kretenj, ki jih uporabljajo v ameriškem znakovnem jeziku.

Odraščali ste s slovenskim znakovnim jezikom in slovenščino. Vaša mati je bila gluha, oče pa zelo naglušen, vi, ki slišite, ste bili pogosto njuna povezava s slišnim svetom, kakor poveste o svojem otroštvu.

Na otroštvo imam najlepše spomine, imela sem čudovite starše. Vedno poudarjam, da je slovenski znakovni jezik zame materni jezik. Vedno pa sem bila obkrožena tudi s slovenskim jezikom. Moji starši so tudi govorili. Mama je imela veliko sorodnikov, ki so prihajali k nam. V njeni družini je bilo dvanajst otrok, le mama ni slišala. Večkrat sem razmišljala o tem, ali je znakovni jezik lahko materni za otroka, ki sliši. Po svojih izkušnjah lahko rečem da, za otroke gluhih staršev je kretanje brez dvoma prvi jezik, slovenščina pa vzporedni, ki smo se ga naučili iz okolice, od sorod­nikov in drugih. Moji starši so se med sabo pogovarjali v tišini, s kretnjami, opazovala sem ju in se še sama mimogrede naučila. Slovenščine pa tudi.

Kaj je prva beseda, prva kretnja za otroka, ki se z mamo pogovarja v znakovnem jeziku?

Najbrž prav tako mama, morda papa. Moja mama, ki je bila povsem gluha, je bila doma iz Homca pri Kamniku. Rodila se je leta 1914. Ljubljana je leta 1900 dobila gluhonemnico. Moja mama je bila stara že osem let, ko je prišla v zavod v Ljubljano – leto prej je niso sprejeli, ker je bilo otrok že preveč. Logopedi v zavodu so otroke učili tudi izgovarjave. Za mojo mamo je bila vedno zelo pomembna artikulacija, vedno se je zelo trudila za najboljšo. Prvi zlog, ki se ga je naučila v zavodu, je bil pa. Po štirih mesecih je za božič prvič prišla domov, in ko je izgovorila zlog pa, je vsa družina jokala, ker so sploh prvič slišali, da je nekaj izrekla. Odtlej se je za gluhe otroke in tudi za odrasle veliko spremenilo. Doma sem od malega tolmačila iz znakovnega jezika v slovenščino. Na to sem bila zelo ponosna. Res je vse moje življenje prepleteno z gluhimi in naglušnimi, njihovimi potrebami, prizadevanjem za njihove pravice. Vse življenje sem vpeta v znakovni jezik, kretanje, to me še vedno zelo veseli. S tega vlaka pač ne morem izstopiti, vedno je treba še nekaj narediti. Za družino pa tudi ne sme zmanjkati časa. Z možem imava sina in hčer ter sedem vnukov, starih od petindvajset let do deset mesecev.

Ste svojo družino naučili znakovnega jezika?

K nam domov so vseskozi prihajali gluhi ljudje. Med vnuki in vnukinjami se zdaj nekateri zelo zanimajo za znakovni jezik in želijo, da jih učim. To je tudi meni v veselje. Otrok se tako pač uči še enega jezika, mladi možgani pa so zelo dojemljivi za učenje. Mož se je naučil nekaj kretenj, ni pa se veliko izpopolnjeval, tudi zato, ker so moji starši zelo dobro govorili.

Kako je zgrajen slovenski znakovni jezik, če ga primerjamo s slovenščino, kaj je osnovna enota?

Pri znakovnem jeziku je osnova znak ali kretnja, raje uporabljamo izraz kretnja. To dopolnimo s pogledom, z mimiko, s katero tudi lahko veliko povemo, podkrepimo, in s telesnim gibanjem oziroma gibanjem v prostoru. To je osnova vsakega znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik ima svoje kretnje za določene pojme, tako kot znakovni jeziki drugih držav. Kretnja je primerljiva z besedo v slovenskem jeziku. Gluhi in tolmači uporabljamo tudi črke, ki jih oblikujemo s prsti. V Sloveniji uporabljamo enoročno abecedo, obstaja tudi dvoročna. Vendar prstna abeceda ni sestavina znakovnega jezika, ampak pripomoček za razumevanje slovenščine. Črkujemo recimo imena, čeprav znotraj skupnosti gluhih zanje uporabljamo tudi kretnje. Kretenj se je treba naučiti, to je vaja. Opisne si je lažje zapomniti, z abstraktnimi je težje. Pomembno je tudi odgledovanje, branje z ustnic, ki je prav tako v pomoč pri razumevanju govora.

Mi, ki slišimo, si morda napačno predstavljamo, da se bo človek, ki je gluh, z nami preprosto pogovarjal tako, da si bomo pač pisali sporočila na papir, ker ne znamo znakovnega jezika. Ali je res tako preprosto? To smo videli v starih ameriških filmih.

Ne, sploh ne. Otrok, ki je gluh in ne uporablja polžkovega vsadka, se sicer uči slovenščine, ampak njemu znaki za glasove, črke ne pomenijo tega, kar nam, ki slišimo in smo jih zaznavali od rojstva. Gluhi otrok se jih mora naučiti. Znakovni jezik nima sklanjatve, nima spreganja in še več drugih stvari, ki jih slovenščina ima. Slovnica je drugačna. Če beremo pisavo gluhega, ki nima polžkovega vsadka in ne pozna različnih končnic, bo stavek napisal še kar pravilno, ampak nekatere besede v prvem sklonu. Njegovi učitelji so s tem zadovoljni, ker je zanje zelo pomembno, da razume, kaj je napisal. Naučiti se mora tudi poimenovanja spolov, ki ga v znakovnem jeziku ni. Sklanjatve so za gluhe zelo težavne. Pri dvojini je recimo midva mogoče pokazati tudi s kretnjo. Ko pa pridemo do dvojine za ženske, midve, ne razumejo, zakaj je v slovenščini tu drugače, zakaj ne midva – dokler se ne naučijo. Zapisovanje slovenskega jezika je za gluhe res zelo zahtevna naloga, zelo naporna. Poleg tega jim je nerodno napisati stavek, ker vedo, da bodo naredili napake.

In enako zahtevno je za gluhe branje slovenskega jezika?

Berejo, tega se naučijo, ampak ni nujno, da razumejo vse besede. Da, za gluhe je branje slovenščine zahtevno. Upoštevati morate, da to ni njihov jezik, vsega se morajo naučiti. Ko sem na zavodu za gluhe in naglušne tudi sama učila, sem otroke včasih prosila, naj med branjem tudi kretajo, da bi videla, ali razumejo, kar je napisano. Ko so neko besedo črkovali, sem vedela, da je ne razumejo, ker je niso znali izraziti s kretnjo. Takih besed se morajo pač naučiti. Za gluhe sta tako pisanje kot branje slovenskega jezika res zahtevno delo.

Našla sem podatek, da je zdaj v slovarju slovenskega znakovnega jezika že približno deset tisoč besed, ali to še velja?

Najbrž jih je zdaj že nekaj več, vsekakor čez deset tisoč. V centru za razvoj slovenskega znakovnega jezika pri zvezi gluhih in naglušnih delam v skupini, ki pripravlja veliki slovar slovenskega znakovnega jezika. V prvem slovarju, ki smo ga izdelali, je bilo okoli 660 kretenj, najbolj osnovnih znakov, potem smo jih postopno povečali na okoli dva tisoč. To ne pomeni, da je bil slovenski znakovni jezik prej tako siromašen, samo slovar ni bil tako obsežen, niso bile vse kretnje vključene vanj. Predstavljajte si, da je ob vsaki kretnji tudi fotografija. Sedanji slovar slovenskega znakovnega jezika, v katerem je torej že čez deset tisoč kretenj, je na voljo le v elektronski obliki, tako obsežnih zbirk tudi v tujini nimajo na papirju. Vse kretnje so prikazane na videoposnetku, uporabljene so tudi v stavkih. Zelo rada sodelujem v tej skupini, v kateri so mlajši in starejši gluhi ljudje z različnih koncev Slovenije. Naše razprave so res zanimive. Včasih v skupini pokažem kretnjo, ki so jo uporab­ljali že moji starši, mlajši pa mi rečejo, kaj je to, je ne poznajo. V slovarju želimo ohraniti tudi starejše kretnje, ki jih mlada generacija morda ne pozna, a bi bilo škoda, da bi izginile. To je bogastvo našega znakovnega jezika. V skupini se sestajamo enkrat na teden. Hkrati obnav­ljamo slovarje, ki jih že imamo. Dela je res veliko.

Katera kretnja je zdaj med mladimi že slabo poznana?

Beseda tovariš se v slovenskem znakovnem jeziku skoraj ne uporablja več. Kretnjo zanjo imamo, ampak mladi je ne poznajo. Vseeno jo bomo vključili v veliki slovar, da ne bo šla v pozabo. Pogovarjali smo se, da je tovariš po pomenu bližje kolegu kot prijatelj, saj ni nujno, da je kolega tudi prijatelj. Naši tolmači so uporabljali kretnjo prijatelj, ko so morali najti znak za kolega, ampak to ni dobro. V slovarje vključimo standardizirane kretnje, dodamo pa tudi različice, ki so značilne za posamezna narečja. V skupini se dogovarjamo o novih kret­njah, ki jih bodo potem uporabljali tudi tolmači, na primer pri televizijskih oddajah. Ko iščemo kretnje za nove besede, pogledamo tudi razlage besed v slovarju slovenskega knjižnega jezika, vidimo, da je neka beseda že v slovarju znakovnega jezika, potem pa jo malo spremenimo in tako dobimo novo kret­njo za tujko ali privzeto besedo. Tako smo na novo vključili že veliko besed.

Na katerih področjih se pojavlja največ potreb po novih kretnjah, ali je to računalništvo?

Tudi v računalništvu, a ta je tudi učni predmet na zavodu za gluhe in naglušne, tako da so se tam dijaki z učitelji že dogovorili, katere kretnje bodo uporabljali za posamezne računalniške besede, seznam so dali tudi nam. Večkrat smo iskali primerne kretnje za področje bančništva in financ. Tudi sama se moram posebej pripraviti na tolmačenje informativne oddaje Dnevnik, če vem, da bodo v njej finančne teme, da me ne bi presenetile in bi ostala brez primerne kretnje. Posamezni finančni izrazi so zapleteni, posebno če nisi strokovnjak za to področje, najprej moraš preveriti, kaj sploh pomenijo. Včasih je težko najti že slovenski izraz, potem pa moraš najti še ustrezno kretnjo. Tolmači si v skrajnem primeru pomagamo tako, da besedo črkujemo s prstno abecedo, če ni kretnje zanjo, vedno pa se potem sprašujem, ali me bodo gluhi razumeli, če že kot tolmač ne morem najti kretnje za besedo. Najtežje je tolmačiti besede, ki jih v vsakodnevnem pogovoru ne uporabljamo, in abstraktne izraze. Veliko smo se recimo ukvarjali z arbitražo, implementacijo, operacijami ...

Danes porodnišnice s presejalnimi testi preverjajo sluh pri novorojenčkih, zato že v nežni starosti ugotovijo, kako je s sluhom. Če je le mogoče, gluhi otroci dobijo polžkov vsadek. Ali to pomeni, da znakovni jezik uporablja vse manj mladih?

Znakovni jezik gotovo ne bo izginil. Gluhost in naglušnost nista le prirojeni, ampak tudi pridobljeni v poznejših letih. Posebno slišeči starši gluhih otrok so si zelo prizadevali, da bi bili njihovi otroci integrirani v običajne šole, da se ne bi izobraževali v zavodih za gluhe, kar je po svoje razumljivo. V Sloveniji so namreč le trije centri za gluhe in naglušne – v Ljubljani, Mariboru in Portorožu. Lahko si predstavljate, kako težko je majhnega otroka poslati od doma v zavod, kjer ostane od ponedeljka do petka. Če je le mogoče, jih starši raje vsak dan pripeljejo k pouku ali prevoz organizirajo drugače. Polžkovi vsadki veliko pripomorejo, da se otrok zelo dobro znajde v okolju, ki sliši, ne obnese se pri vseh, pri večini pa. Strokovnjaki priporočajo, naj ga otroci dobijo čim prej, da se sproti naučijo zaznavati vse šume iz okolja.

Na področju znakovnega jezika, kretanja, ste v Sloveniji marsikaj naredili prvi. Skupaj s prijateljico Meri Möderndorfer, ki je oglušela kot otrok, sta leta 1984 napisali prvi priročnik za učenje kretalnega, znakovnega jezika Govorica rok. Bili ste prva televizijska »prevajalka« iz slovenskega v znakovni jezik ... V registru pri ministrstvu za pravosodje ste vpisani kot sodna tolmačka za znakovni jezik. Tudi tam ste bili prvi.

Res je, bila sem prva uradna tolmačka za slovenski znakovni jezik. Že prej sem tolmačila vse mogoče. Oče je bil funkcionar na zvezi gluhih in naglušnih, hodila sem z njim tolmačit, če so morali na občino ali na vlado in ob drugih priložnostih. Dolgo sem bila edina za različne seminarje. Že v Jugoslaviji sem tolmačila vsepovsod. Zdaj pa nas je tolmačev iz slovenščine v slovenski znakovni jezik in obratno že 50, tako da nekako pomagamo vsem, ki nas potrebujejo. Včasih se zgodi, da mora kdo malo počakati, ampak to ni pogosto.

Po katerih opravkih greste tolmači z gluhimi in naglušnimi?

Tolmačimo res v vseh življenjskih situa­cijah – pri rojstvih, porokah, pogrebih, verskih obredih, v vseh javnih ustanovah, v zdravstvenih ustanovah, na sodiščih, izletih, na kratko, povsod. Omenila sem že študente in dijake, ki nujno potrebujejo pomoč tolmača. Sama sem bila tudi pri dveh porodih, ker sem spremljala porodnici. Bilo je zelo lepo. Porodnica mora razumeti navodila babice, ta pa mora tudi vedeti, kaj ji želi povedati.

Tolmači nismo specializirani za posamezna področja, ker ni dovolj potreb za takšno sepicalizacijo. Je pa med nami v združenju tolmačev tudi profesorica zdravstvne vzgoje, ki prevzame veliko medicinskih tolmačenj, recimo pri zdravnikih. Gluhi ji zaupajo, da bo razumela, kaj želijo povedati zdravniku, in kaj bo on povedal njim. Ne more pa biti na razpolago vsem, ki želijo. Prav pri obiskih zdravnikov se gluhi zdaj veliko bolj poslužujejo tolmačev. Včasih so bili do njihove pomoči nekoliko zadržani, ker so gre pri zdravstvenih opravkih vendarle za zelo osebne podatke, zdaj pa so te zadržke nekako premagali.

Ali so vsi tolmači iz družin, v katerih so bili gluhi starši ali drugi družinski člani, tako da so se znakovnega jezika naučili doma?

Ne, so tudi taki, ki takšnih izkušenj nimajo. Če ima človek voljo in veselje do znakovnega jezika, se ga tudi nauči, tako so med nami zelo uspešni tolmači in tolmačke, ki v otroštvu niso bili v stiku z znakovnim jezikom. V večini pa so res ženske, kakor ugotavljate. Za njihovo izobraževanje skrbi združenje tolmačev. Včasih je bil program izobraževanja enoleten, zdaj je dvoleten. Učenje ni lahko, zahteva veliko vaje, ponavljanja. Za vpis v šolo za tolmače je potrebna najmanj izobrazba pete stop­nje, smer izobrazbe pa ni pomembna. Zelo pomaga predznanje znakovnega jezika, ki ga lahko pridobijo na tečajih. Včasih sem bila kar presenečena, da so na tečaje prihajali ljudje iz tako različnih poklicev, tudi zdravniki in duhovniki, prav tako prijatelji in sodelavci gluhih. Če se začneš znakovnega jezika učiti kot odrasla oseba, potrebuješ kar veliko vaje, pri otroku gre hitreje.

Že skoraj štirideset let sodelujete s Televizijo Slovenija kot tolmačka pri različnih oddajah vseh zvrsti, tudi pri osrednji informativni oddaji Dnevnik. Ko opazujemo vaše kretnje, je videti, da morate večkrat zelo hiteti, da dohajate govorce.

Včasih res težko dohajaš govorce. Novinarji, ki poročajo, so vsi zelo omejeni z minutažo, zato v času, ki jim je na voljo, govorijo hitro. Potem se pojavljajo različna tuja imena, recimo zdaj, ko so bile v Italiji volitve. Za nekatera imena so kretnje dogovorjene, za vse ne. Če smo časovno zelo omejeni, pokažemo samo prvi črki imena in priimka, pogosto s kretnjo povemo le funkcijo, recimo predsednik Slovenije.

Za tolmača je takšna oddaja torej zelo naporna. Kako se počutite, ko se Dnevnik izteče?

Če vem, da mi je kolikor toliko uspelo, sem kar zadovoljna. Včasih se zgodi kakšen lapsus, Slovaška in Hrvaška se sliši zelo podobno, to se mi je zgodilo nedolgo tega, tako da sem izbrala napačno kretnjo. Sam nase si jezen, ampak nimaš časa, da bi se popravil. Koncentracija pri takšni oddaji je zelo močna.