Slovenski katapult prerojenega glasbila

 Igor Krivokapič je zamolčanemu helikonu zagotovil svetovni sloves, Jernej Oberžan skrbi, da ta ne usahne

pon, 22.02.2016, 18:00

Helikon je glasbilo, s katerim se da dobro korakati, celo jezditi in ga, kar je danes pomembno, postaviti za solistični inštrument. A nekoč je, zgolj zaradi neutemeljenega predsodka nekega kapelnika, skoraj utonilo v pozabo. Iz nje ga je obudil slovenski skladatelj in pedagog. Upravičeno domnevamo, da so vsi helikonisti tega sveta v tem trenutku naše gore list in so del ansambla – z izjemo Slovenca na študiju v Nemčiji, ki pa že stopa po profesionalni poti.

Za Igorja Krivokapiča, profesorja tube na ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet, je helikon strast, saj veste, to je tisto, kar človeka začne zaposlovati noč in dan ter povzroči uresničenje neke zamisli. Ta je bila obuditev inštrumenta, ki je bil še ne tako dolgo, recimo pred stotimi leti, nepogrešljiv v godbah, dokler se ni upokojil in obmiroval v kakšnem skladišču ali postal muzejski artefakt v obliki slike. Tudi sicer se zdi, da profesor o zgodovini tega spiralno krožno zavitega trobila ve povedati veliko več kot vse enciklopedije, po katerih smo brskali za potrebe tega zapisa. Celo na pri nas izkopanih situlah so upodobljena podobna glasbila, identične najdbe so potegnili iz danskih močvirij. Etruščani in Rimljani so med vojaškimi pohodi s cornuji (rogovi) in buccini signalizirali in ob njihovih prodornih zvokih sklenili zmagoslavne sprevode. Ker je bil helikon nekdaj značilne oblike črke G, si ga je konjenik lahko nadel čez rame, tako je imel roke proste, z eno je igral, z drugo držal uzdo.

Helikon se pod imenom tuba curva, latinsko krivulja, spet pojavi v času prve francoske republike, čez pol stoletja je omenjen v Rusiji, končno ga patentira dunajski izdelovalec Ignaz Stowasser. S svojim globokim zvokom postane nepogrešljiv na dunajskih praizvedbah tedaj revolucio­narnih in zelo zahtevnih Wagnerjevih oper, ve povedati Polhograjčan Krivokapič. »Tudi francoski operni skladatelji 19. stoletja, kot so Massenet, Gounod ali Halevy, so, bržkone očarani nad Wagnerjevo glasbo, pisali za francosko različico helikona, ki jo je izdelal oče saksofona Adolphe Sax in jo poimenoval sakstuba.«

Nato ga, od tega je 130 let, povsem zasenči sestra tuba, zaradi kritike slovitega ameriškega kapelnika Soussa, ko ta lepega dne arogantno izreče, da je helikonov zvok agresiven in moteč. To se zgodi, pravi sogovornik, če izvajalec ni dovolj dober in ne obvladuje glasbila. Da bi problem rešili, so odmevnik obrnili navzgor, kot ga ima tuba, zato se je slišal le odmev zvoka. Tako se je estetska sodba razvila v predsodek, ki je, prizna Igor, obvladoval tudi njega, in sicer vse dokler ni sam poprijel za to glasbilo. Prva priložnost je bilo povabilo pihalnega orkestra.

Zamolčani dvojček

Leto 1998 se v glasbeno zgodovino zapiše kot začetek helikonovega preporoda in za to smo zaslužni Slovenci. Po končanem magistrskem študiju tube in kompozicije na New England Conservatoryju v Bostonu in sedmih letih igranja v simfoničnem orkestru začne Igor poučevati tubo in sorod­na glasbila na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Zada si, da bo poskušal odkriti način, kako helikon spraviti do učenčevega srca, kajti kot zdaj vemo, je za to glasbilo veljalo nekaj predsodkov, najmanj tudi ta, da je zahtevno za poučevanje. V res­nici ima helikon plemenit, mehak, mogočen zvok, v primerjavi s tubo pa se precej lažje igra nanj, mu je rojilo po glavi in začel je opažati vzporednice med poučevanjem petja in obvladovanjem vokalne tehnike ter poučevanjem in igranjem trobil. »V obeh primerih tvoriš zvok s svojim telesom in zdrav razum mi je narekoval, da je treba telo osvoboditi vsakršnega nepotrebnega napora. Dihanja in tvorjenja zvoka z vibracijo ustnic naj ne bi spremljala napetost in stres.« Helikon bi se dalo obleči, je sklenil, v nasprotju s težko tubo, ki ima tudi do dvajset kilogramov. In ga je oblekel svojemu učencu Janezu Žnidaršiču, zdaj solo tubistu orkestra Slovenske filharmonije. Da ima čislana koncertna tuba dvojčka (glasbili sta grajeni enako, le da je eno oblikovano krožno, drugo pa ovalno ali celo oglato), ki jo po žlaht­nosti zvena morda celo prekaša, zdaj ni več skrivnost.

Cesarstvo Blaža in Jerneja

Petki leta 2001, v »cimru« trboveljskega godbenega doma: na prošnjo Delavske godbe Trbovlje začenja Igor enkrat na teden poučevati basovska trobila. V kotu ždi cesarski bas, izjemno široko in orjaško grajen kontrabasovski helikon znamke Červeny. »Glasbilo je bilo v presenetljivo dobrem stanju in nanj je začel presenetljivo dobro igrati učenec Blaž Umek. Ustvaril je zven, ki ga lahko opišemo kot toplino človeškega glasu z mogočnostjo zvoka orgel.« Čez pet let je Blaž odigral prvo izvedbo Koncerta za helikon in simfonični orkester, ki ga je zanj zložil skladatelj Tomaž Habe. Od takrat slovenski skladatelji pišejo glasbeno literaturo za od boga pozabljeno glasbilo. Blaž ima programa dovolj in koncertira kot solist ali ob spremljavi klavirja po slovenskih krajih. Na Jesenicah ga sliši mladi tubist Jernej Oberžan in postane Igorjev učenec. Čez pet let je že v Hannovru na Visoki šoli za glasbo, gledališče in medije, v razredu slovitega pedagoga tube Danca Jensa Bjorna Larssona, ki sicer poučuje tudi na Danskem in Švedskem.

»Jernej je brez dvoma naredil neverjetne stvari za to glasbilo,« pripoveduje Igor o svojem nekdanjem učencu, ki končuje magistrski študij. Ob brezpogojni podpori staršev in z izvrst­nima inštrumentoma, kontrabasovskim in basovskim, ki so ju naredili v Meltonu, je prepričal: zdaj zmaguje tudi na mednarodnih tekmovanjih, se predstavlja kot solist doma in v tujini – ZDA, Nemčiji, Latviji, Španiji, Srbiji in Italiji. Prvi je s helikonom nastopil kot solist pred Orkestrom slovenske policije, je tudi prvi, ki je profesionalno posnel koncert ob spremljavi poklicnega orkestra, in je nedvomno prvi, ki so ga s tem glasbilom sprejeli na visokošolski študij v enega najbolj uglednih razredov na svetu, poudari Igor Krivokapič. »Kot nadarjen in neverjetno predan glasbenik je v tisočih urah dela dosegel obvladovanje glasbila, ki mu omogoča biti prvi resnični umetnik helikona na svetu, in samo upajmo, da bo svojo umetnost uspeš­no predal svetu.«

Ovacije za naše helikonske otroke

Od jeseni 2014 naš sogovornik na ljubljanskem konservatoriju vodi prvi ansambel helikonov na svetu, njegovi člani so stari od deset do štirinajst let. Predlani junija so se na povabilo udeležili referenčnega mednarodnega umetniškega festivala IET v Atlanti in navdušili poslušalstvo, umetnike in strokovnjake. V prihodnjih letih, verjetno desetlet­jih, bo slovensko botrstvo helikonu zagotovo postalo svetovni projekt, je prepričan sogovornik, Slovenija pa ne bo več le posnemovalka z zamudo, ampak bo zelo verjetno obdržala prvenec. Ob vsem uspehu pa Igor, ko gleda nazaj, mora priznati: pravo bliž­nje srečanje s to za zdaj še eksotično in oddaljeno vrsto trobil je doživel šele, ko je kot pobudnik sodeloval pri nastanku novih, manjših glasbil, ki jih je zasnoval za svoj ansambel: »Šele takrat sem spoznal pomen in skrivnost helikonove polžasto zavite gradnje, ki je neposreden izris tako imenovane Fibonaccijeve krivulje. Ta pa je geometrijski prikaz najbolj popolnega razmerja v našem vesolju – zlatega reza. Ob tem takoj pomislim na notranjost našega slušnega organa ali pa na to, da je po zlatem rezu narejeno kar celotno človeško telo, cvetovi, vse mojstrovine arhitekture, po njem so postavljena mesta, v svetu glasbe pa izdelana kraljica glasbil – violina.«

Po skici za vedno

A za zgodbo nastanka novih helikonov se je treba prestaviti v leto 2004, ko sta Blaž Umek in Igor Krivokapič na mednarodni konferenci ITEC (International Tuba and Euphonium Conference) v Budimpešti v koncertni dvorani Lisztove akademije predstavila glasbilo, za katero so prej mislili, da je le še za v muzejsko vitrino. »Odziv je bil navdušujoč in začeli smo lobirati pri izdelovalcih, da bi to mogočno glasbilo spet začeli izdelovati. Sadove je obrodila naveza z Gerhardom Meinlom, lastnikom tovarne, kjer nastajajo vrhunske tube znamk Melton/Meinl-Weston in B&S. Čeprav pomembni gospod ni videl ekonomskega računa, je popustil zaradi nedvomne očaranosti nad zvokom cesarskega basa, zamisel pa je podprl še glavni razvojni inženir Ferdinand Kleinschmidt, potem ko mu je Igor skiciral, kako si glasbila predstavlja. Tako se je rodila kar celotna družina helikonov, od najmanjšega sopranskega do orjaškega kontrabasovskega.

Opazno slavni

Leta 2008 se Jernej Oberžan na mednarodnem strokovnem forumu tube in evfonija na konferenci ITEC v Cincinnatiju (Ohio) na kontrabasovskem helikonu odmevno predstavi s svojim izpopolnjenim inštrumentom ter sodobnim izvirnim slovenskim sporedom. Šest let pozneje pa na najvišjem strokovnem forumu tube in evfonija v Bloomingtonu (Indiana, ZDA) porušijo dotedanje meje mogočega. Igorjeva sinova, 11-letni Vidor na sopranskem helikonu in 12-letni Bratko na tenorskem helikonu, odigrata izvirne slovenske skladbe. Ta nastop jim prinese omenjeno vabilo na mednarodni festival I.E.T. v Atlanti, kjer se ansambel helikonov KGBL predstavi prvič. Otroci, mlajši od 15 let, igrajo izvirne slovenske skladbe in priredbe slovenskih del in na sedmih nastopih v devetih dneh jih občinstvo kar trikrat počasti s stoječimi ovacijami.

Koliko aktivnosti doma in na mednarodnem prizorišču se je zvrstilo v zadnjih letih, na tem mestu ne bi mogli našteti. A načrti za naprej so tu. Maja odhajajo na 12. festival slovanske glasbe v Moskvo, kjer jih čakajo štirje koncerti, julija v avstrijski Schladming, kjer bodo nastopili na prireditvi Dolga noč festivala MidEurope, ki je posvečena evropskim pihalnim zasedbam. Oktobra v Ljubljani pričakujejo škotskega dirigenta in tubista Jamesa Gourlaya. Načrtujejo vsaj tri celovečerne koncerte pod njegovim vodstvom.

Pravkar se tudi dogovarjajo za gostovanje prihodnje leto po Beneluksu, ki je zdaj eno od središč sodobnega evropskega gibanja pihalnih orkestrov. »V prihodnjih dveh letih načrtujemo razširitev izvirnega sporeda za helikone in nadaljevanje poučevanja teh glasbil na višjih stopnjah glasbenega izobraževanja, s čimer želimo tudi slovensko glasbeno šolstvo postaviti na zemljevid kulturnih prostorov, kjer so mogoči izvirni ustvarjalni presežki in kjer se lahko razvije nova in samostojna pot v umetnosti,« sklene Igor Krivokapič, čigar strast do helikonov in njihovega zvoka še po dveh desetletjih nikakor ne pojema.

Prijavi sovražni govor