Vrhunci tedna: Slovenski Trump brez praske

Teflonskega Karla lahko odstreliš z bazuko, ne s praznim patronom.

sob, 05.03.2016, 21:00
Karl Erjavec je dobesedno starosta sedanje vlade. Vodil je tri različne resorje v petih različnih vladah.

Begunska kriza je zdaj daleč, tam nekje pri Gevgeliji. To je bilo Juge dni ime, ki je vsakemu naborniku iz Slovenije zamrz­nilo kri v žilah, če je pomenilo, kje bo nosil vojaško suknjo. To je bil sinonim za kraj bogu daleč za hrbtom. Zdaj ni več tako. Zdaj je to kraj, kjer se je balkanska naveza z Avstrijo na čelu odločila, da bo vzela stvari v svoje roke in tisoče beguncev ustavila z ograjo, solzivcem in še čim, če bo treba. Čimerkoli.

A premik nevralgične točke prehoda s Šentilja tisoč in še nekaj kilometrov južneje ni pomiril slovenskih strahov. Tudi če jih je, pa je razpihovanje strahu pred begunci preveč obetavna tema, da bi jo nekateri kar tako potisnili na stran.

V primežu tranzicije

Desnica je v Sloveniji razen enih izgubila vse volitve po osamosvojitvi. Od vseh vlad je bila čisto desna samo ena, polletna vlada Andreja Bajuka.

Desnica je potem vodila še dve vladi. Na čelu obeh je bil osrednji desni akter od osamosvojitve naprej, Janez Janša. Njegovi demokrati so največja stranka tega pola postali šele leta 2000, po fiasku krščanskodemokratsko-ljudskega tabora, kar je po desetletju in pol že precej pozabljeno dejstvo, vendar je bil Janša temeljni lik desnice že prej. Leta 2000 ga je zgolj uradno zabetoniral. Do takrat samo očitani avtoritarni slog je udejanjil v mandatu po letu 2004, med katerim si partnerji, ob dveh ostankih krščanskodemokratsko-ljudskega tabora še upokojenski, načeloma levi Desus, niso upali niti pisniti. Kljub odličnim gospodarskim izidom je na volitvah 2008 zaradi drsenja v vedno hujšo avtoritarnost izgubil in pristal v opoziciji.

Leta 2014 je desnica doživela najhujši volilni poraz. Hujšega kot leta 2000, ko se je pred volitvami zgodila ponesrečena združitev in hitra razdružitev krščanskodemokratsko-ljudskega pola politike. Takrat so desne stranke – če odštejemo avtsajdersko Slovensko nacionalno stranko, sicer trdoživ, vendar povsem zasebni projekt Zmaga Jelinčiča – dobile 31 mandatov. Predlani so jih 26. Toliko kot leta 2011 samo Janševi demokrati. Iz državnega zbora je predlani izpadla Slovenska ljudska stranka, stalnica slovenske politike po osamosvojitvi.

Kaj se torej dogaja z desnico? Predvsem to, da je ostala ujetnica tranzicije. Levi politični pol je doživel vrsto preturbacij. V njem ni opaziti nobenih starih obrazov več. Preturbacije na levici so šle tako daleč, da se je pojavila celo povsem nova levica, neobremenjena z jugoslovansko verzijo socializma. Dva od njenih šestih poslancev sta bila ob razpadu Jugoslavije v vrtcu, eden pa na začetku osnovne šole. Edini relikt tranzicije v Sloveniji je ostal Janez Janša.

Kljub temu se ga na desni nočejo otresti. To bi desnici v normalnih razmerah zagotavljalo životarjenje, v najboljšem primeru stopicanje na mestu. Vendar smo konec preteklega leta stopili v novo obdobje, ki ni in ne bo normalno.

Gre seveda za begunsko krizo. Vedno bolj radikalna SDS je v njej zavohala zadnjo priložnost, da vstane iz stagnacije in krene na pota stare slave, se pravi na oblast. Ob njej ksenofobne zastave vihti SLS, ki ne tvega ničesar, potem ko je z novim vodstvom očitno izgubila še zadnjo trohico politične pameti. Bolj obotavljiva se zdi Nova Slovenija, vendar najbrž bolj zaradi tega, ker je njena voditeljica, podeželska učiteljica Ljudmila Novak, dobrohotna mama, ki ji niti pristna groza zaradi neustav­ljivega muslimanskega cunamija ne more povsem zaledeneti srca ob pogledu na premraženo in lačno deco z velikimi temnimi očmi.

Platforma je pripravljena. Desnica, predvsem SDS, ima svoje medije, ob tiskanih revijah in velikem vplivu na nacionalno radiotelevizijsko hišo prihaja spletno-radijsko-televizijski projekt, ima alternativno združenje branilcev očetnjave – Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve – in razumniško podstat, Zbor za republiko. Morda se bo temu komplotu pridružila še nova stranka, v katero naj bi na krilih zmage antiroza gibanja na referendumu pred lanskim božičem somišljenike zbral Aleš Primc.

Ponedeljkova okrogla miza v Celju, kjer so se pod okriljem Zbora za republiko zbrali Janša, Novakova in predsednik SLS Marko Zidanšek, je pokazala, da desnica še ima voljo za skupen nastop. Trenutek ji je z begunsko krizo naklonjen. Vendar se zdi sedanja koalicija dovolj trdna, da bo kljub protestom zaradi njene neučinkovitosti – ti zaradi preveč odprtega oziroma zaprtega odnosa do beguncev prihajajo z desne in leve – vsaj nekaj časa še vzdržala. Če bi desnica že zmagala na volitvah, pa bi sestavljanje desne naveze oviral predvsem nauk, kaj partnerje s tega političnega pola čaka v koaliciji z Janšo. Prosto po Marku Štrovsu jih nareže kot salamo.

Mafijski sindikalist

Afera, v katero se je ta teden razvila že kar pozabljena epizoda, ko so ministra za javno upravo in podpredsednika vlade Borisa Koprivnikarja lani novembra, po začetku stavke, ustavili policisti in mu dali pihati – torej so preverjali, ali je spil več, kot dovoli zakon –, je dobila povsem nov zasuk. Policija je namreč že opravila preiskavo dogodka in ugotovila, da je bil postopek zakonit, da torej policisti ministra niso namerno vzeli na piko.

Toda v torek je neki anonimni žvižgač medijem razkril dopisovanje po facebooku, ki dokazuje, da so se policisti res dogovarjali o tem, da bodo Koprivnikarja, po domače, zašili. Minister se je na razkritje odzval preudarno in zatrdil, da se z zadevo ne namerava več ukvarjati. Policija je spet odprla preiskavo, na piedestal moraliziranja in ogorčenja pa so namesto Koprivnikarja stopili mediji, predvsem vedno bolj rumeni informativni televizijski programi.

Seveda ni lepo, da se policisti spravijo na ministra. Ali kogarkoli drugega, če smo ravno pri tem. Zanimive so pri, recimo tako, zadevi Pihanje tri stvari. Prvič, kdo je žvižgač? Znano je, da le redkokdaj kdo kaj pove zaradi pristnega ogorčenja, ampak predvsem zaradi lastnih koristi. Zato ne bi bilo nič čudnega, če bi zadevo v javnost spravil kdo od zunaj. Policisti stavkajo že štiri mesece in pogajanja z vlado zdaj najbrž prihajajo v odločilno fazo, zato ima marsikdo še kako tehtne vzroke, da bi oslabil položaj enega glavnih sindikalnih pogajalcev.

Drugič, kako naivni morajo biti policisti, da o takih zadevah, če se že dogovarjajo o njih, čvekajo po družabnih omrežjih? Čeprav gre za zaprto skupino, je to dejansko pogovor na odprtem polju. Upam, da policisti ne mislijo, da kriminalci komunicirajo podobno in da jih bodo dobili na tak način.

Tretjič, kričavi rumeni informativci so vse skupaj hoteli prikazati kot sindikalno mafijsko zaroto, vodjo Sindikata policistov Slovenije Zorana Petroviča pa skoraj kot slovensko različico ameriškega sindikalista Jimmyja Hoffe, znanega po izvrstnih povezavah z mafijo. Kdor si sindikalno delovanje predstavlja tako, da vodja sindikata ukazuje članom, nima pojma o sindikatih. Tak osebek lahko potem trobezlja, da Dušan Semolič vodi državo. Takemu osebku ni pomoči.

Teflon še drži

Slovenski zunanji minister Karl Erjavec ima trdo kožo. Teflonsko kožo. Kot nekakšen slovenski Donald Trump lahko nesramno duhoviči, pove karkoli in naredi karkoli, pa se ga nič ne prime. Kar pa ne pomeni, da so bili očitki, s katerimi se ga je v interpelaciji – o njej so v sredo več kot pol dneva razpravljali v državnem zboru – lotila Nova Slovenija ob pomoči demokratov, upravičeni. Da bi se ga lahko od njih kaj prijelo.

Očitki niso bili upravičeni. Bili so prazni. In še vnaprej je bilo jasno, da glasov za odstavitev ne bo dovolj. A NSi ima dobre razloge, da napada Erjavca. Predsednik Desusa je stranko popeljal na novo raven. Od nepomembnega koalicijskega priveska, ki mu Janez Drnovšek nekoč ni namenil niti drobtinic z vladne mize, torej kakšnega nepomembnega ministrstva, do pomembnega partnerja leta 2004. Po zadnjih volitvah leta 2014 je Desus postal še pomembnejši; zaradi nizke udeležbe in najbolj discipliniranih volivcev, upokojencev, je postal tretja najmočnejša stranka, dobil je desetino glasov, deset poslancev in drugi najmočnejši položaj v koaliciji.

Prav vedno bolj številčni in disciplinirani upokojeni volivci so tisto, po čemer se cedijo sline NSi. Če odstranijo Karla, tvorca vzpona Desusa, bi jih veliko lažje polovili v svojo mrežo. Vendar bi odstranitev Karla v sedanjih okoliščinah zlahka pomenila tudi konec koalicije in nove volitve. Ki si jih vladajoča Stranka modernega centra zaradi skromne podpore nikakor ne more privoščiti. Zato potrebuje Desus, torej Karla Erjavca. Tudi če bi imel na glavi veliko več masla, kot so mu ga tja naložili iz NSi, je njegov položaj varen.

Poleg glasovne aritmetike je dejstvo, da je Erjavec dobesedno starosta sedanje vlade. Razen njega, Dušana Mramorja, Dejana Židana in Anje Kopač Mrak nima nihče od drugih trinajstih članov vlade, s premierom Cerarjem na čelu, nobenih vladnih izkušenj. In celo izkušnje tistih, ki so bili v vladi, so v primerjavi z Erjavčevimi minimalne. Minister je tako rekoč od leta 2004 – razen v zadnjem obdobju vlade Boruta Pahorja, ko se je odstavitvi izognil z odstopom z mesta okoljskega ministra –, vodil je tri različne resorje v petih različnih vladah. Na mestu zunanjega ministra je štiri leta, dlje od vseh dosedanjih zunanjih ministrov, razen seveda rekorderja Dimitrija Rupla.

Stranko vodi od leta 2005, veliko dlje od vseh drugih predsednikov državnozborskih strank, spet le z eno izjemo, Janšo in njegovim očitno neomejenim mandatom na čelu SDS. Ministrski in vodstveni mandat v stranki je Erjavec začel v času največje prosperitete v samostojni Sloveniji, previharil veliko recesijo in je zdaj na čelu najprestižnejšega ministrstva, podpredsednik vlade, močnejši, kot je bil kdaj prej. NSi bi za to, da ga bi sklatila, potrebovala bazuko, ne pa prazen interpelacijski patron.

Povezane novice

Erjavec prestal interpelacijo NSi in SDS
3. marec ob 07:12
Zunanjega ministra je podprlo 51 poslancev, proti pa jih je glasovalo 20. Erjavec: »Dan v parlamentu je bil izgubljen.« ...
Prijavi sovražni govor