Sofijino popotovanje ali čez Evropo z legvanom v prtljažniku

Zofki so po dveh letih iskanja našli nove skrbnike na Otoku. Kako je potekala njena selitev čez Rokavski preliv, razkrivamo v Nedelu.
Objavljeno
30. avgust 2014 19.31
Taja Topolovec
Taja Topolovec

Prejšnjo nedeljo je iz Ljubljane krenila nenavadna odprava. Kombi s podrtimi zadnjimi sedeži, v katerem je bilo 25 stopinj, je vozil zeleno legvanko Sofijo, varno nameščeno v mehkem transportnem boksu, proti njenemu novemu stalnemu domu v Veliki Britaniji.

Nazadnje je jedla v soboto popoldne, pred odhodom so jo skopali in zmasirali, njeno ekipo pa je skrbelo predvsem, ali bo norela po boksu, vendar se je vso pot počutila dobro in med postanki celo prigriznila nekaj zelenjave. Prespala je v enem izmed hotelov v francoskem Lensu, kjer so odobrili rezervacijo za »iguano«, in se v svojo novo domovino pripeljala pod Rokavskim prelivom.

Kakor vsakodnevna oskrba zelenega legvana, ki zahteva velike količine sveže zelenjave, dodatno UV-osvetlitev, zagotavljanje primerne vlažnosti prostorov, možnosti za plezanje, kopanje in dovolj gibanja za žival, ki odrasla v dolžino doseže približno meter in pol, tudi njen prevoz čez Evropo ni bil poceni. Njena začasna skrbnica Petra, ki je zanjo skrbela dve leti, potem ko jo je njena prejšnja lastnica predala v oskrbo Zavoda Kosovir, je bila pripravljena Zofi odpeljati v novi dom na svoje stroške. Vendar se je zbrala skupina prijateljev in navdušencev, ki je v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Ljubljana (DZZŽ) organizirala kampanjo pod sloganom Zofi – From homeless to princess (Od brezdomke do princese), katere namen je zbrati denar za stroške poti, hkrati pa ozaveščati, kaj pomeni imeti legvana, ki živi petnajst in več let, za hišnega ljubljenčka.

»Seveda si želimo zbrati potrebni denar za pokritje stroškov, že bencin bo stal med 700 in 800 evrov, prišteti pa je treba še 250 evrov za prehod pod Rokavskim prelivom in vinjete, a še pomembnejše je, da gre v svet sporočilo o zahtevnosti primerne oskrbe zelenih legvanov,« meni Sofijina ekipa. Nad dosedanjim odzivom na kampanjo so navdušeni, saj je Zofi, čeprav ni majhna in puhasta, očitno uspelo nagovoriti ljudi in tako odpreti debato o odgovorni oskrbi plazilcev v naših domovih.

Ne tako majhna zelena pošast, ki zleze pod kožo

»Pred meseci sva s Petro po dolgem času sedeli skupaj na kavi in beseda je nanesla na Zofi, na njun odnos, preureditev stanovanja, ki so jo morali zaradi nje izvesti, montažo novih oken, nezanimanje posvojiteljev za legvana in stroške, ki nastanejo vsak mesec. Začela sem jo zbadati, da jo bo po dveh letih gotovo čustveno pretreslo, če bo šla ta zelena pošast od nje v stalni dom, a mi je namenila tisti posebni 'a se ti hecaš' pogled, ki ga lahko razume samo nekdo, ki je že kdaj začasno namestil kakšno žival in ostal sam, do vratu pogreznjen v vso odgovornost,« o tem, kako vzklila zamisel o kampanji, pripoveduje Sara, ki skrbi za njen komunikacijski del. Začasna skrbnica je predlog z veseljem sprejela: »Čeprav jo imam neskončno rada in sem se po vseh težavah, ki sva jih dali skozi, res navezala nanjo, se boleče zavedam, da ima pri meni samo minimalne pogoje. Kljub temu da je to še vedno precej nad ravnjo oskrbe povprečnega slovenskega legvana, meni to nikakor ni dovolj.«

Seveda se nepoznavalcem kuščarjev zastavi vprašanje, zakaj peljati Sofijo na tako dolgo in drago pot čez Evropo, ko pa obstajajo dobre letalske povezave do Velike Britanije. »Zofi kot kuščar ne more potovati v potniški kabini,« pojasni njena ekipa. Edini poznan primer legvanov, ki so potovali tako, je dvanajst izredno ogroženih kopenskih legvanov, ki so jih zasegli pri tihotapljenju in jih v potniški kabini, dobro zaščitene pred mrazom, prepeljali nazaj na Karibske otoke, kjer so jih vrnili v naravo.

»Zofi gre lahko na letalo le v škatli v tovornem delu, v celoti obdana s termooblogo. Potem lahko upaš, da se med potjo ne bo zadušila, da je ne bodo preveč tresli, kje pozabili ali morda naložili na napačno letalo. Takšna pot bi trajala približno štiri ure od zaprtja do ponovnega odprtja škatle, a kaj, če se kje zaplete? Tako kot večini legvanov se tudi Zofi skoraj zmeša, če jo zapreš v kletko. Začne noreti in se zaletavati v stene in mrežo, ne, takšna poti ne bi bila primerna zanjo,« je prepričana njena začasna skrbnica. Ob vsem stresu, ki ga lahko povzroči potovanje, je pomembno tudi, da temperatura okolja ne sme pasti pod 17 stopinj, saj so tako nizke temperature za legvana življenjsko ogrožujoče, prav tako je treba skrbeti za vlaženje, kar pri prevozu v transportnem delu letala ni mogoče.

Posedovanje zelenega legvana moramo uradno prijaviti Agenciji RS za okolje, in sicer v tridesetih dneh po začetku lastništva, dokument CITES pa za zelene legvane ni potreben. Vsa dokumentacija je bila za Zofi že urejena, za prehod meje pa je potrebovala še potrdilo lečečega veterinarja, da je zdrava. »Menjava lastnika nato poteka enako, kot če bi lastnika men­jal pes, ob menjavi doma se uredi tudi prepis v njenih dokumentih,« pojasni njena ekipa. Pot z avtomobilom so načrtovali tako, da je bila čim krajša. Med državami Evropske unije velja prost pretok blaga in ljudi, zato lahko legvan prosto potuje, za vnos plazilcev v Veliko Britanijo pa sta mogoči dve poti, pojasnijo, skozi predor pod Rokavskim prelivom ali čez letališče Heathrow.

Kje bo Zofkin stalni dom?

Posvojiteljev, ki bi bili zainteresirani in imeli razmere za dolgotrajno oskrbo eksotičnih živali, ki jih prejšnji skrbniki ne želijo več imeti pri sebi, je malo. Marsikdo zato pomisli na namestitev neželenih lastniških eksotov v živalskem vrtu, vendar Sofijina začasna skrbnica pojasni: »Odvečnih eksotičnih živali je pri nas veliko in institucije, kot je živalski vrt, ne morejo vzeti vseh, saj morajo vsaki od njih omogočiti ustrezne razmere. Tudi oni imajo omejene vire, kajti za vse živali potrebujejo prostor, osebje in hrano. Ob tem morajo biti vse živali v nacionalnem ZOO znanega izvora, kar pa Zofi ni bila. Ravno zato, ker je z eksoti takšen problem, ki ga nihče sistematično ne pomaga reševati, smo ustanovili Zavod Kosovir in Zofi je bila ena prvih živali, ki so prišle prek zavoda v mojo oskrbo.« Novega doma v kateri izmed slovenskih ustanov, ki nameščajo eksotične živali, ji namensko niso iskali, prepričani pa so, da bi ustanove pri tako širokem in dolgotrajnem oglaševanju legvana znale najti pot do njih, če bi imele potrebo in možnosti za oskrbo dodatne živali.

Posvojitelj Sofije, ki ga je njena začasna skrbnica spoznala na delavnici o eksotičnih živalih v Angliji, ima v oskrbi že enega samca in dve samici. Zofi zdaj z njimi počasi in pod nadzorom združujejo. Njen novi skrbnik je velik poznavalec in ljubitelj eksotov, ki so v njegovo skrbništvo večinoma prišli po tem, ko so prejšnjim skrbnikom zrasli čez glavo. »Njegove živali mu pomagajo pri delavnicah, s katerimi ozavešča o odgovornem skrbništvu po šolah in drugod. V oskrbi ima večje število ptic, kuščarjev, kač in pajkov, legvani pa imajo pri njem urejen namenski prostor in živo zelenje, po katerem lahko plezajo,« opisujejo razmere, v katerih bo odslej, po dveh letih iskanja doma zanjo, živela princeska Sofija.