Splet te lahko vsrka kot črna luknja

Otroke pametne naprave spremljajo malodane od rojstva, a tisti, ki se v digitalni svet odpravijo brez vodstva odraslih, se lahko hitro ujamejo v past.
Objavljeno
09. marec 2018 14.39
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Dejstvo je, da so današnji otroci digitalni domorodci, saj jih pametne naprave spremljajo malodane od rojstva, in to dobesedno, saj jim starši, nenehno s telefoni v rokah, ne dajemo dobrega zgleda. Poleg tega pa le stežka sledimo digitalnim novostim, ki jih otroci osvojijo mimogrede. Žal pa se pri tem lahko ujamejo v pasti, kot so odvisnost od spleta, pretirano razkrivanje, izpostavljenost pornografskim vsebinam, kar jim lahko za vedno spremeni življenje. O tem in o priporočilih za krepitev uravnotežene uporabe spletnih vsebin med otroki, mladostniki in odraslimi so priznani strokovnjaki spregovorili na nacionalni konferenci o preprečevanju zasvojenosti s spletom.

Torkovo konferenco je s sofinanciranjem ministrstva za zdravje (MZ) organiziral Center pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, ki že sedmo leto izvaja preventivne in ambulantne programe pomoči osebam s težavami čezmerne uporabe in zasvojenosti s spletnimi vsebinami. V te programe se je doslej vključilo že najmanj 400 oseb in še veliko več staršev in drugih, ki so na svetovanja in v skupine za starše prišli občasno. Lani je bila povprečna starost vključenih v redne svetovalne obravnave 20 let, 86 odstotkov moškega spola; najmlajši svetovanec je imel enajst, najstarejši 58 let. Ambulanti delujeta v Ljubljani in Izoli, aprila pa jo bodo odprli tudi v Celju, je povedala logoutovka Špela Reš, univ. dipl. psihologinja.

»Vsebina, ki nam jo ponuja splet, je zasvojljiva, saj nam prinaša ugodje, hkrati pa nas nenehno drži v pričakovanju, pa naj gre za igrice, družabna omrežja, spletno nakupovanje, stave, pornografijo … Industrija spletnih aplikacij in iger dobro ve, kako sprogramirati produkt, da pritegne in potem tudi čim dlje zadrži uporabnika.« Zato se v tem svetu zlahka izgubljamo po ure in ure: »O čezmerni uporabi spleta govorimo, ko človek tam preživi res veliko časa in tako običajno preganja dolgčas, še vedno pa v življenju počne tudi kaj drugega. Ko pa izgubi občutek nadzora za čas in vsebino, opušča oziroma izgublja interes za druge dejavnosti, kot so druženje, treningi, učenje … izpušča obroke, ponoči vstaja, da lahko brska po telefonu ali igra igrice, mu niha razpoloženje, laže o času, prebitem na spletu, in močno – nasilno ali s samopoškodbami – reagira ob odvzemu naprave, to pa že sodi v kategorijo zasvojenosti. V Logoutu se srečujemo predvsem z zasvojenimi z igricami, letos pa narašča tudi število tistih, ki se ne morejo ločiti od spletnih vsebin na telefonu. Zlasti za zasvojenost od spletnih iger so bolj rizični posamezniki z nizko samopodobo, sramežljivi, vase zaprti in visoko inteligentni, predvsem fantje, hitreje potegne tudi osebe z motnjo pozornosti, hiperaktivnostjo in depresivnimi motnjami.«

Kakor je povedala, na zasvojenost poleg privlačnih in neskončnih vsebin vpliva tudi okolje, predvsem družina, zato imamo, kakor smo tisti dan slišali prav od vseh predavateljev, pri preventivi ključno vlogo starši. »Otrok pred drugim letom starosti ne bi smel imeti stika s pametnimi napravami. Ko ga enkrat ima, so nujna jasna, če se le da, tudi pisna pravila uporabe naprav: kdaj, koliko časa, posledice kršitev, nagrada, če se otrok dogovora drži. In naj odvzem naprave ne bo edina kazen za kateri koli otrokov prestopek! Poleg tega vsaj do 14. leta potrebuje nadzor starša, saj sam preprosto ne bo dal naprave od sebe. Smiselno je naložiti tudi aplikacije, ki beležijo čas, preživet na spletu, in vsebino, kot so Parental Control, Quality Time …« je poudarila Reševa.


Vsebina, ki nam jo ponuja splet, je zasvojljiva, saj nam prinaša ugodje, hkrati pa nas nenehno drži v pričakovanju. Foto Shutterstock

Zdravi otroci ven!

Doc. dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, doktorica znanosti s področja otroške nevrologije, je pojasnila, da so otroški možgani pač nezreli, in pozneje ko pridejo v stik z vsebinami, ki stimulirajo sistem za nagrajevanje v možganih, bolje je, saj ti postajajo vse bolj robustni. Je pa poudarila, da v tem času še vedno ni dovolj dokazov, da bi lahko govorili o digitalnem heroinu, »pač pa se bo to potrdilo ali ovrglo v prihodnosti. Za zdaj je potrjeno, da pretirana uporaba spleta vodi do spremenjenih povezav v naših možganih, je pa dejstvo, da glavna težava naših otrok še ni odvisnost od spleta, ampak zasedênost, motnje spanja, abdominalna debelost, povišan krvni tlak in holesterol, čez dvajset let pa se bo to odrazilo tudi v kardio-metabolnih posledicah.« Poudarila je sicer, kako zelo uporabne so nove tehnologije pri otrocih s primanjkljaji v telesnem ali duševnem razvoju, tudi za odrasle po preživeti kapi, saj izkoriščajo nevroplastičnost možganov, ki so vedno pripravljeni za (novo) učenje govornih, vidnih, slušnih, gibalnih, tudi socialnih … veščin.

»A za zdrave otroke je edini pravi poligon za vsesplošni razvoj igra na prostem. Ker če so notri, obdani z zasloni, jim zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe lahko začne primanjkovati vitamina D, pogoste so težave z vidom, če nenehno sledijo algoritmom programov, to prej ali slej prežene vso njihovo kreativnost, zaradi močnih, multisenzoričnih dražljajev se pojavljajo motnje pozornosti. Pa vendarle: sodobna tehnologija je tukaj, otroci naj jo uporabljajo, a nadzorovano. Ker so digitalni domorodci, jim namreč manjka analognih vsebin. Analogni svet lahko v primerjavi z bleščečim, glasnim, vznemirljivim digitalnim hitro izgubi bitko in starši s tem težko tekmujejo, vendarle pa si morajo prizadevati, da prosti čas čim bolj napolnijo z vsebino, in to tako privlačno, da si bo otrok želel biti del 'našega' sveta.« Zlasti igrice so zastavljene tako, da nenehno nagrajujejo, in po podatkih različnih mednarodnih raziskav ima od dva do 30 odstotkov gejmerjev resne simptome odvisnosti. »Igrice namreč dajejo občutek kompetentnosti, učinkovitosti, avtonomije, uspeha, tudi povezanosti, če igrajo skupinsko.«

Da se le vrneš v igro …

»Privlačno pri igricah je predvsem to, da je v središču igralec, da sam sprejema odločitve. Žanrov, vrst, podvrst … pa je toliko, da zagotovo prav vsak nekaj najde zase. Obstaja, na primer, igrica, pri kateri se greš spletno zmenkovanje z golobi …« je brezmejnost ponudbe ponazoril logoutovec Bor Lucijan Turek, mag. kemije, sicer pa poznavalec gejmerske in internetne industrije. »V začetku so bile igre bolj preproste, usmerjene v posameznika in so ga vlekle z (ne)materialnim nagrajevanjem, potem se je fokus premaknil na skupine, kar pa je problem, saj zaradi občutka pripadnosti in odgovornosti, pa tudi velikih vložkov – ne le časa, lahko tudi denarja – težje rečeš, da ne boš več igral, saj skupine nočeš pustiti na cedilu. Potem so tu aplikacije, ki te z (zvočnimi) obvestili nenehno pozivajo, da se vrni, obljubljajo nagrade, presenečenja … Ponavadi imaš tudi več 'življenj', da se le vrneš v igro …«

Je pa poudaril, kar je tudi sam pogrešal kot gejmer. »Če vzamemo za primer igro, v kateri se strelja sovražnike: tisti, ki to opazuje, vidi le nasilje, streljanje, neumnost, zapravljanje časa. Za igralca pa to lahko pomeni tekmovanje, dokazovanje, napredovanje, sodelovanje, če jih igra več. Zato je smotrno, da starši poskušajo vsaj malo razumeti, kakšno igrico igra njihov otrok, pokazati empatijo otrokovega doživljanja in ne vsega že vnaprej diskreditirati in mu tako sporočati, da zaradi tega ni v redu.«


Zlasti igrice so zastavljene tako, da nenehno nagrajujejo, in po podatkih različnih mednarodnih raziskav ima od dva do 30 odstotkov gejmerjev resne simptome odvisnosti. Foto Dejan Javornik

Debata je nujna


Približati se otroku, sprejeti povabilo v njihov svet, je poudarila tudi Reševa in spodbudila k funkcionalni uporabi spleta. »Pokažite otroku, kako se lahko dela glasba, videi, seznanite ga z osnovami programiranja, če jih poznate …« K temu poziva tudi Martina Peštaj, univ. dipl. psihologinja, ki je urednica otroškega in mladinskega programa na TVS. »Ker če televizijo in splet ustrezno uporabljamo, lahko vsebine navdihujejo, učijo in zabavajo,« je prepričana. Ključni vprašanji sta, kot je dejala, kaj si želijo gledati otroci in kaj mi, starši, želimo, da gledajo. »Na to je težko odgovoriti, je pa dejstvo, da če otroku vsebine predstavimo na všečen in uporaben način, jih bo zagrabil. Vedno 'zmagajo' aplikacije in oddaje, ki imajo vsebino,« je poudarila Peštajeva.

A kdaj mu omogočiti dostop do spletnih vsebin? »Ko otrok pokaže zanimanje za zanje, moramo pa biti ob tem z njim, ga voditi mi, starši.« Veliko staršev čas, ko je otrok pred TV ali s telefonom, izkoristi za dnevne opravke, Peštajeva pa opozarja na velik pomen skupnega gledanja in skupnih dejavnosti. »To je neprecenljivo za naš odnos z otrokom. Ker kar dolgo potrebuje našo bližino, in veliko bomo naredili, če prisedemo k njemu na kavč, mu s tem, ko vemo, kaj gleda, kaj igra, damo potrditev tudi na tem področju, ob tem pa nevtraliziramo tudi morebitna negativna sporočila, ki jih dobi na zaslonu, kar je hkrati dobra priložnost za vpeljavo pogovora o tabujih.« Glede primernosti vsebin meni, da so za dve- do šestletnike primerne vsebine, ki ne spodbujajo čustva strahu, hkrati pa spodbujajo empatijo in druženje, »odlično je, če oddaje ob tem spodbujajo tudi fizično aktivnost, kot so ples, gibanje, risanje …«

Pri starejših, med 6. do 12. letom starosti, pa je pozornost že aktivno usmerjena, so zelo ustvarjalni, vedno večji je vpliv vrstnikov, zato se porajajo želje po lastnem telefonu, igricah, kot jih igrajo prijatelji … »Težava pri šolarjih je, da se izgubljajo med površnimi spletnimi aktivnostmi, kupom informacij, s čimer izgubljajo stik sami s seboj, pozabljajo na odgovorno rabo spleta. Zato so na tem mestu res smotrne debate s starši o varni uporabi orodij, o obnašanju online, ki naj bo takšno kot offline. Prav tako je pametno, da skupaj preverijo, ali je igrica, ki si jo želi naložiti, primerna za njegova leta, za njegove trenutne miselne in fizične spretnosti …, kar omogočata, na primer, Common Sense Media ali Age-by-Age Guide. Če otrok razume, zakaj so omejitve, jih bo tudi lažje sprejel in počakal, da bo dovolj star.« Priporoča, skratka, kakovostne vsebine, družinske posvete, kjer lahko vsak predlaga, kritizira, se pogaja in oblikuje družinska pravila, »močno pa odsvetujem, da so otroci pred napravami tik pred spanjem ali da jih imajo celo v svoji sobi. In: delajte to, kar govorite. Vaš otrok vas opazuje.«

Ni razumevanja, ni znanja

Svoj pogled na »pametovanje« odraslih so predstavili tudi mladi, natančneje predstavnica Dijaške organizacije Slovenije Lucija Karnelutti. »Mladi smo v življenju pogosto preslišani, na spletu pa lahko povemo svoje mnenje, komentiramo, se pokažemo …« je dejala. »Da ne govorim o tem, v kako veliko pomoč nam je splet pri izobraževanju: zelo hitro lahko pridemo v stik s profesorji, dostopna so učna gradiva, webinarji (spletni seminarji, op. p.). Splet ima neomejene možnosti za razvijanje kreativnosti, številni tako pridejo tudi do prve zaposlitve, saj so prav na spletu odkrili oglas …«

»Žal pa ima to tudi svojo slabo stran: po raziskavi Espad iz leta 2015 je več kot dvajset odstotkov od skoraj 3500 anketiranih slovenskih dijakov že igralo spletne igre na srečo, vsak lahko objavi vse, številni ure in ure zapravijo na napravah, poleg tega si nekateri sploh ne delajo več zapiskov v šoli, ker menijo, da je vse dostopno na spletu. Zelo pogost je tudi cyber bullying, torej neprimerni komentarji, grožnje in izsiljevanje, poleg tega splet slika nekega idealnega človeka in daje vedeti, da vse drugo ni dovolj kul, kar utegne vplivati na samopodobo mladega človeka. Skratka, splet je lahko res problematičen, ker nas hitro posrka vase kot kakšna črna luknja, iz katere je težko priti.«

Ob tem je poudarila, da jim izobraževalni sistem ni nikakor v pomoč. »V šoli se nič ne učimo o medijih oziroma njihovem vplivanju na nas.« Se je pa v smehu spomnila, da jim je o digitalijah nekoč razlagal »starejši gospod«. Med vrsticami je bilo razbrati, da bi lahko kvečjemu dijaki česa naučili njega … »Smo generacija, ki je odraščala s telefoni. In če se ne moremo videti v živo, nam zadošča že pisno sporočilo,« je pomenljivo odgovorila na vprašanje, ali mladi menijo, da jih starejši razumejo.

Kar je težko razumeti, kot je povedal Aljoša Bagola, kreativni direktor agencije Pristop (kjer so naredili tudi akcijo Ne objavi, kar te lahko gnjavi), je vse to ustvarjanje »prazne vsebine. V 48 urah menda na spletu ustvarimo več vsebine, kot jo je človeštvo v obdobju od leta 0 do 2001. A če pogledamo, za kaj gre … Ljudje smo očitno res fascinirani z mački, kot je soditi po neštevilnih objavljenih fotografijah, tudi fotografiranje hrane, preden jo pojemo. In to počnemo zgolj zato, ker lahko, ker je udobno, saj nam vzame par klikov. A na tem mestu bi se morali resno vprašati, zakaj, za vraga, to počnemo!« Pa se ne, ampak zvesto sledimo zgledu Kim Kardashian, »največkrat fotografirani ženski na svetu – no, tri četrtine fotografij je naredila kar sama –, ki je ugrabila tehnologijo iz Silicijeve doline in z njo vplivala na spremembo obnašanja ljudi, preusmerila njihov fokus drugam: zdaj vsi snemajo selfije, s čimer se ljudje dobesedno razprodajajo«. A kot pravi, je pri vsem tem ključna vzgoja. »Otroke je treba naučiti misliti s svojo glavo, v šoli pa bi bila nujna medijska vzgoja, da bi se naučili kritičnega vrednotenja medijskih vsebin – novic, resničnostnih šovov, oglasov …«


Veliko staršev čas, ko je otrok pred TV ali s telefonom, izkoristi za dnevne opravke, Peštajeva pa opozarja na velik pomen skupnega gledanja in skupnih dejavnosti. Foto Shutterstock

Mojstri lastne pozitive


Psihološko komponento »razprodaje«, ki jo je omenil Bagola, je pojasnila Špela Selak, mag. psihologije, doktorska kandidatka in raziskovalka na področju vedenja v spletnih okoljih. »V kontekstu omrežja smo kot neka blagovna znamka, ki jo ustvarjamo in negujemo, pri čemer smo odlični v tem, da drugim predstavljamo pozitivne novice iz svojega življenja. In hitro dobimo povratno informacijo z všečki, komentarji, s čimer na instant način zadovoljimo svoje potrebe in si napihujemo ego, zlasti ker se lahko hkrati primerjamo z drugimi, ki morebiti niso tako 'srečni', kot smo mi. In to ima lahko dve različni posledici: da slednje še bolj pahnemo v obup ali slabšo samopodobo, lahko pa sramežljiva in vase zaprta oseba ravno na ta način prebije svoj zid, kompenzira primanjkljaje z aktivno vlogo na omrežjih. In ker to dobro dene, se oseba vrača, preživi v tem svetu vedno več časa, kar že lahko privede do čezmerne rabe.«

Kdaj smo tako daleč, da lahko govorimo o zasvojenosti? Ko se pojavljajo simptomi, tradicionalno povezanimi z drogami, alkoholom ... »Da potrebujemo vedno več uporabe za enako stopnjo zadovoljstva, mislimo samo še na to, prihajamo v konflikt sami s seboj, z ljudmi okoli sebe, doživljamo abstinenčno krizo, če ne dobimo svoje 'doze'.« Čeprav še ni enotnega diagnostičnega okvira, vpliv uporabe spleta na ljudi vsekakor je, pravi, saj je čedalje več ljudi nenehno povezanih. »Po vsem svetu naj bi bilo več kot tri milijarde uporabnikov družbenih omrežij, ki tam v povprečju preživijo dve uri na dan, ta čas pa se iz leta v leto povečuje. Kako to vpliva na posameznika, je odvisno tudi od osebnih značilnosti in okoliščin: nekateri se zaradi tega lažje spoprijemajo z vsakodnevnimi težavami, drugi se bojijo, da ne bi česa zamudili, tretji v digitalnem svetu iščejo izkušnjo dobrega počutja in takojšnje zadovoljitve,« je strnila Selakova.

Že najstniki imajo težave z erekcijo

Ravno slednje je cilj tistih, ki na spletu iščejo pornografijo. Podobno kot se pri prejetem všečku ali novem sporočilu v možganih dvigne raven dopamina (nevrotransmitor, zaradi katerega smo dejavni, živahni in dobre volje, op. p.), se tudi pri ogledovanju eksplicitnih vsebin. Če se to pogosto in nenehno ponavlja, intenzivnost pa povečuje – in to digitalni svet nedvomno omogoča –, lahko povzroči oslabljeno delovanje dopaminskega kroga, kar ima zelo slabe posledice, je poudaril Peter Topić, psihoterapevt, specializiran za področje zasvojenosti s seksualnostjo, na Inštitutu za zasvojenosti in travme. »Privede lahko do težav z erekcijo – kratke, šibke ali celo disfunkcije, do nenavadnih spolnih apetitov, tega, da nam partner postane povsem nezanimiv, saj digitalni svet prinaša toliko več močnejših dražljajev.«

Tisti, ki prihajajo iz družin z odvisniki, so v večji nevarnosti, da jih potegne v to, prav tako travmatizirani ljudje, poleg tega živimo v visoko seksualizirani družbi, v kateri so tudi otroci izpostavljeni številnim takim dražljajem. »Zato ne čakajmo, da bomo te teme načeli, ko bo otrok star 16, ampak je treba začeti že pri desetih oziroma v vsaki taki situaciji, ko opazimo, da otroka pusti zmedenega. In spolnosti nikdar ne povezujmo s sramom, ampak jo normalizirajmo, postavimo v kontekst odraslosti!«

Kakor je dejal, je zasvojenost s seksom manj problematična kot zasvojenost s pornografijo, saj je v prvo vseeno vključena realna oseba, medtem ko uporabnik pornografije sploh ne čuti nujno potrebe, da bi videno iskal tudi v realnosti: digitalne vsebine so namreč tako intenzivne, da možgani pozneje pri tem sploh več ne sodelujejo. Za erektilno disfunkcijo zdaj trpijo že nekateri 15-letniki, sicer pa se v okoljih, kjer so te vsebine lahko dostopne, ta težava pojavlja pri najmanj tretjini moških. Stopnja spolne disfunkcije je sicer odvisna, je povedal Topić, predvsem od tega, kako zgodaj je človek prišel v stik s pornografijo; po nekaterih podatkih se to danes zgodi že pri otrokovih enajstih, po raziskavi iz leta 2013 celo že pri šest- do osemletnikih.

»Te vsebine se zelo globoko zapišejo, mladostniki pa želijo izživeti, kar so videli.« In to je zato le redko podobno temu, kar dojemamo kot ljubljenje, saj imajo tako dekleta kot fantje zaradi internetne pornografije izkrivljeno predstavo. »Aplikacij in družbenih omrežij, prek katerih lahko mladi pridejo v stik s tveganimi vsebinami, je čedalje več, droga, skratka, postaja še bolj dostopna,« je posvaril Topić. Če ne veste, kako začeti pogovor na to temo z mladostnikom, Topić toplo priporoča knjigo How to Talk to Your Teen about Cybersex and Pornography in the Digital Age.


Otrok ob vstopanju v digitalni svet potrebuje vodstvo staršev, zato bodimo ob njem, nadzorujmo vsebino in čas, ki ga prebije z napravo. Foto Shutterstrock

V prihodnost usmerjeni


Tina Bončina
, dr. med., psihoterapevtka, Zavod Psihofiza, ki vodi podporna skupinska srečanja za starše in partnerje, je povedala, da si starši, ki iščejo pomoč pri njih, »ponavadi zaželijo, da bi bilo tako kot prej, da bi bil otrok spet priden – to seveda pomeni, da se obnaša po pričakovanjih staršev –, da ne bi imel težav, bi se popravil v šoli … A pot iz zasvojenosti je dolga, starši pa potrebujejo veliko podpore, saj so večkrat tik pred tem, da bi preprosto dvignili roke od vsega.« Tako terapevti zelo pogosto slišijo izjave, kot »on je krasen otrok, ampak ta telefon …«, še večkrat pa: »Tukaj ga imate, naredite nekaj, jaz ne morem nič.« Bončinova je poudarila, da je treba začeti prav tu: najprej soočijo pričakovanja, kakšno družino si želijo starši in kakšno otrok. »Pogosto se pokaže, da so pričakovanja zelo podobna, in na tej podlagi je mogoče postaviti nove cilje – da bi se spet vzpostavila komunikacija, obnovilo sodelovanje, da bi otroci zrasli v samostojne ljudi …–, pa tudi omejitve: kaj je treba v družini opustiti, kaj spodbuditi. Terapija je, skratka, usmerjena v prihodnost; preteklost čistimo zgolj toliko, da lažje pridemo do boljše prihodnosti.«

Treba je narediti uvid v družinsko življenje: ali znamo pohvaliti ali kritizirati, s kakšnim tonom komuniciramo – otroci se odzivajo predvsem na to. Ali znamo aktivno poslušati, reči ne, dajati jasna sporočila, reševati konflikte? V Logoutu staršem pomagajo, da se znebijo strahov, jih naučijo e-kompetenc, spoznajo se s čustvovanjem mladostnikov, spodbujajo iskanje skupnih online in offline aktivnosti. »To so lahko športne aktivnosti ali pa družabne igre, karkoli, kar prežene dolgčas in nas tako ne pelje v skušnjavo, da bi spet malo pobrskali po telefonu. Rizične situacije so tudi počitnice, slabo vreme, prepiranje, po katerem se gremo potolažit v digitalni svet. A poudarjam: če rečemo, da je nekaj težko, to hkrati pomeni, da je mogoče. Vedno obstaja izhod!«