Srce Balija utripa vse hitreje

Po poti Julie Roberts v indonezijsko mestece Ubud, kjer se prepletata skokovit napredek in tradicija.

Wed, 30.03.2016, 13:00

Po dveinpolurnem letu iz Singapurja me moderno in novo letališče v Denpasarju pričaka polno taksistov. Odkar je Julia Roberts v filmu Jej, moli, ljubi širšemu svetu predstavila Bali, turisti na mali indonezijski otok vsakodnevno priletijo z vsega sveta. Ob mojem zadnjem obisku pred tremi leti je bilo letališče majhno, malce zanikrno, a prijazno. Čeprav se je na prvi pogled veliko spremenilo, pa kmalu ugotovim, da so ljudje ostali enako ljubeznivi, v zraku pa je še vedno vonj po kadilih in rumenih plumerijah.

Pri izhodu me počaka Vajan. Pred sedmimi leti sem bila gostja na njegovi poroki. Ukvarja se z organizacijo prevozov. Zaradi povečanega števila turistov je to na Baliju postala ena najbolj iskanih storitev. V dobri uri skoraj adrenalinske vožnje do Ubuda mi pove, da življenje na otoku zadnja leta teče malce hitreje. »Veliko se gradi, vse več je hotelov, centre za jogo odpirajo na vsakih nekaj sto metrov, tudi ljudje od vsepovsod prihajajo v večjih skupinah. Dela ne zmanjka, toda ves čas moram biti na voljo in pripravljen ustreči željam gostov. Prav je, da se turizem dobro razvija, toda skrbi me, da gre vse prehitro. Toliko je novosti, cesta pa vseeno ostaja enako uničena,« se nasmehne in pokaže na velike luknje sredi cestišča.

»Oblasti si gradijo in prenavljajo le tiste poti, po katerih se vozi predsednik. Za vse drugo zmanjka denarja. Pa saj drugod po svetu ni zelo drugače, kajne?« malce cinično doda, potem pa skozi okno na glas pozdravi kolege taksiste, ki na visokem pločniku ob cesti čakajo stranke.


Izvoz domače obrti

Ubud, ki je bil nekdaj pomemben zaradi rastišč zdravilnih rastlin in zelišč, zdaj velja za kulturno in duhovno srce Balija. Tu resda ni peščenih plaž, s katerimi navdušuje zlasti južni in jugozahodni del otoka, toda mestece s trideset tisoč prebivalci obdajajo neskončne zelene riževe terase v osrčju gora, tropskih gozdov in skritih slapov s kristalno čisto vodo. Središče mesteca se je moderniziralo in maserke vabijo obiskovalce v masažne salone vsakih nekaj metrov. Povsod stojijo bančni avtomati, vrata so odprle menjalnice, restavracije, trgovinice in najrazličnejše druge poslovalnice, lično oprem­ljene s tradicionalnimi balijskimi izdelki.

Toda le nekaj minut vožnje s kolesom ali mopedom in streljaj od glavnih turističnih točk so vasice, v katerih življenje še vedno teče počasi. Tako kot nekoč tam cveti domača obrt. Umetelno izrezljane izdelke iz lesa, lepo izklesane Bude iz kamna, tradicionalne tkanine batik, poslikano pohištvo, srebrni nakit in keramiko izvažajo na Zahod. Rokodelci, slikarji in drugi umetniki znanje v obcestnih delavnicah in umetniških ateljejih prenašajo na svoje otroke in tako ohranjajo družinsko obrt že stoletja.


Na prvi pogled

V lepoto otoka in izjemni umetniški in rokodelski talent domačinov se je v petdesetih letih dvajsetega stoletja zaljubil slikar Don Antonio Blanco. Na kosu zemlje vrh hriba v Ubudu, ki mu ga je podaril tedanji kralj Ubuda, si je umetnik postavil dom in v njem atelje. Očarala ga je znamenita balijska plesalka Ni Ketut Ronji, ki je pozneje postala njegova žena. »Oboževal jo je in upodobil na večini slik. Vsako sliko je opremil s posebnim okvirjem, ki ga je skiciral, nato pa so ga po njegovi zamisli izdelali rokodelci,« mi na kratko zgodbo špansko-ameriškega umetnika, rojenega na Filipinih, razloži Ketut Augustin, ki me popelje po galeriji. »Veliko je potoval po svetu in se srečeval z največjimi umetniki svojega časa. V svojih kolekcijah so imeli Blancove slike igralka Ingrid Bergman, indonezijska predsednika Sukarno in Suharto, kamboški kralj in pop zvezd­nik Michael Jackson.

Zdaj mu pravijo balijski Dali, postavljajo ga tudi ob bok Picassu. Za svoje delo je prejel številne mednarodne nagrade. Je največji umetnik, ki je kdaj živel na Baliju,« doda. V zahvalo tamkajšnjim prebivalcem je Blanco na velikem vrtu postavil galerijski prostor, ki ga krasi velikanska skulptura, vse svoje življenje pa Ubud hvalil, kamorkoli je potoval. »Moj oče je bil morda res ekcentričen slikar. Vedno je imel nenavadne ideje. Toda tukajšnje domačine je zelo spoštoval. Ni me učil, kako slikati. Umetnost imam preprosto v krvi,« se očeta spominja Marco Blanco, eden od Antonijevih štirih otrok, ki je podedoval žilico za slikanje. Kakor veleva tradicija, je kot najstarejši sin ostal v rodnem kraju in zdaj upravlja muzej, Blanco Renaissance Mu­seum, v katerem je na ogled več kot 300 Blancovih umetnin.

Animizem in hinduizem

In ne le umetnost. Tudi tradicija je še vedno sestavni del vsakodnevnega življenja na Baliju. Čeprav so večinoma hindujci, se balijski hinduizem razlikuje od tistega iz Indije. Združil se je z animizmom, domačini pa še danes častijo ne le hindujske bogove, temveč tudi animistične duhove in demone. Menda verjamejo, da prvi živijo v gorah in prinašajo lepo prihodnost, medtem ko drugi živijo v morju in nimajo dobrih namenov. Prav zato ima vsaka hiša svoj tempelj ali oltar, videti pa jih je mogoče tudi sredi riževih polj, ob cesti in (skoraj povsod) drugod. Na njih vsak dan darujejo bogovom iz zelenih riževih listov spletene košarice, v katere položijo cvetove, piškote in bonbone, ter molijo in prižigajo kadila. »Tako močno molimo, da nam duhovi niti dežja ne prinesejo. Mi ga pa že nestrp­no čakamo,« z nasmehom pripomni Vajan in doda, da so bogovi letošnjo deževno dobo precej odložili.

»Osnovni smisel našega darovanja je zahvala za vse, kar so bogovi dali ljudem. Tako jim pokažemo spoštovanje. Če darujemo, pomirimo demone. Bogovi pa nam prinesejo zdravje in blaginjo. Hvaležni smo jim za vse dobro,« mi prijazno razlaga Vajan. »Tukaj imamo napredne telefone, internet, radi poslušamo sodobno glasbo in spremljamo novice po svetu. Smo v koraku s časom, a verovanje je še vedno velik del naše kulture. Rojstvo, poroka, pogreb, čaščenje polne lune in drugi pomembni dogodki so obredi, ki se jih vedno udeležujejo vse generacije.«

Zdrav duh in telo

Vedno več centrov za jogo in meditacijo v Ubudu in velikih letoviščih na obrobju privablja ljubitelje te vzhodnjaške telesne, duševne in duhovne prakse. Nič ne preseneča, da ravno Ubud slovi po izjemni moči zdravljenja. Tradicionalni zdravilci izvajajo očiščevalne in obnovitvene ceremonije s sveto vodo, osiveli duhovniki, oblečeni v belo, pa so prav posebej spoštovani. Mnogi zahod­njaki se vračajo na ta mirni kraj že več let, nekateri celo več desetletij.

»Film Jej, moli in ljubi je v Ubud privabil številna samska dekleta. Ženske, ki iščejo duhovnost, si včasih želijo najti tudi ljubezen svojega živ­ljenja. Tako nekako, kot jo je našla glavna junakinja filma. Ljubiteljice joge iščejo Ketuta Lijerja, da bi jim napovedal prihodnost,« razkrije Vajaanova žena Indra, ki dela v enem od holističnih centrov. S telesno vadbo je povezana tudi hrana. Indonezijska kuhinja je izvrstna. Prepoznavna je po bogatih začimbah in raznovrstnosti. Osnovno živilo je riž, ki ga pridelujejo na neskončnih riževih poljih in je postal pomembno izvozno blago. Krožnik je vedno poln zelenjave, rib ali mesa.

RW ali pasje meso

Na žalost tudi pasjega. V nekaterih restavracijah ga še vedno strežejo. Na menijih je označeno s črkama RW. Prav zato je Janice Girandi pred osmimi leti ustanovila društvo za zaščito in dobro počutje živali BAWA. »Združenje že več kot osem let pomaga živalim, ki so jih ljudje zapustili ali pa so se znašle v stiski. Z našo pomočjo so zaprli tudi nekaj restavracij, v katerih so stregli pasje meso,« na kratko razloži Dini Prativisari, ki se je z Jave preselila na Bali, da bi kot prostovoljka pomagala pomoči potrebnim živalim.

»Vseh 24 ur na dan jim v društvu zagotavljamo pomoč. Oskrbimo jih s hrano, jim damo zavetišče, jih veterinarsko pregledamo, cepimo in pogosto tudi rehabilitiramo. Pod našim okriljem pomagamo psom z ulice, delfinom, kačam ali opicam ...« nadaljuje 32-letnica, ki je svojo službo na radiu pred letom in pol zamenjala za delo z živalmi. Doda, da so ji posebno pri srcu psi. »Igram se z njimi. Čeprav so potepuški, me vsak dan pričakajo pred centrom, da jim odprem vrata in jih nahranim. Vzljubili so me,« z nasmeškom pove Dini.

Med peklom in rajem

In čeprav se raj na Zemlji, kakor so Bali poimenovali tuji popotniki, pospešeno razvija in odpira svetu, pa je tradicija v nekaterih porah družbe še vedno močna. V nasprotju z drugimi indonezijskimi otoki tu velja za sramotno, če se ženske ločijo ali ne morejo imeti otrok. Postanejo izobčenke. In Sari Pollen je ena od njih. »Družina se me je odrekla, prijatelji so me zapustili, izgubila sem tudi hčer. Po zakonu mora namreč odraščati v moževi družini. To je bilo zelo hudo obdobje mojega življenja. Padla sem v depresijo, hotela umreti, toda na srečo sem se izvlekla in se nekako znova rodila,« prizna Sari.

Svoje življenje je posvetila ženskam, ki so se znašle v podobnem položaju kot sama pred enajstimi leti. Ustanovila je PKP Women's Centre za pomoč ženskam, ki potrebujejo podporo, vodi pa tudi Sari Hati, šolo za otroke in mladostnike z duševnimi in telesnimi motnjami v razvoju. »Svoje dneve in večere namenjam ljudem, ki me potrebujejo. Ljudi, s katerimi delam, poskušam motivirati. S sodelavci pripravljamo delavnice in dejavnosti, ki ženske spodbudijo k druženju in pridobivanju novega znanja,« pove Sari, ki pozitivno gleda v prihodnost. »Čeprav je težko, saj nimamo dovolj financ, zato sem vesela kakršnekoli pomoči in donacije, ki jo dobimo od ljudi. Veliko je tudi prostovoljcev in to mi daje upanje za naprej.«

Prijavi sovražni govor