Odpadni papir: od šolskega zabojnika do Kitajske

Odpadni papir je vse pomembnejša dobrina, zato mu cena na svetovnem trgu raste. Velik delež ga iz Evrope odpeljejo v Azijo.

sob, 11.11.2017, 13:00

Na suhem


Po nasvetih dr. Klemna Možine z naravoslovnotehniške fakultete je treba odpadni papir, ki ga zbiramo, ker ga želimo prodati, hraniti na suhem, nikakor ne v vlagi: »Voda zelo poslabša njegovo uporabno vred­nost.« Že doma je smiselno ločiti papir in karton, drugače to naredijo v sortirnicah podjetij, ki ju odkupujejo: »Karton je predvsem groba celuloza, lesovina, in gre v druge proizvode, ni ga mogoče uporabiti v proizvodnji papirja, ker so vlakna v njem pregroba, predebela, premalo obdelana.« Zato ga torej ločujejo od papirja.

 

Tudi v recikliranem sveža surovina

Tudi tako imenovanega recikliranega papirja ni mogoče izdelati le iz odpadnega, poudarja dr. Klemen Možina, ampak je vedno treba dodati tudi nekaj sveže surovine, kakovostnih celuloznih vlaken: »Drugače ne bi zdržal mehanskih obremenitev pri proizvodnji. Papirni stroji so vse hitrejši, gramature pa so vedno nižje. Odpadni papir, ki mu ne bi dodali svežih vlaken, bi se zato v proizvodnji trgal, ne bi zdržal vseh teh sil, hitrosti strojev. Vlakna iz odpadnega papirja so že zelo skrajšana, zato je treba dodati nekaj svežega veziva.« Papirni stroji, ki jih uporabljajo slovenski proizvajalci, zmorejo na minuto izdelati od 850 do 1000 metrov štiri metre široke papirja. Pri sosedih Avstrijcih so opremljeni s stroji, ki na minuto izdelajo okoli 2200 metrov papirja, širokega osem metrov.

Od septembra do novembra se osnovne šole, marsikje tudi vrtci in srednje šole, poženejo v jesensko zbiralno akcijo papirja. Zvečine so že razglasili razredne zmagovalce, ponekod bodo zabojnike polnili do konec novembra. Nekaterim staršem sicer ni všeč, da se šole ukvarjajo z zbiranjem odpada, a tako se vsako leto znova nabere na tone papirja. »Ne ukvarjam se s tem, ali je prav ali ne. Doma se kopičijo časopisi in reklame, na koncu zmanjka prostora, moramo jih pospraviti. Počakamo pač na zbiralno akcijo v šoli, nekaj sproti odnesemo v zabojnike,« pravi oče, ki na parkirišču pod blokom nalaga tovor v prtljažnik.

Nihče noče kupovati starih novic, papir, na katerem so natisnjene, pa je vse bolj dragocen: odpadni papir je na globalni ravni postal velik posel. Cena na svetovnem trgu se je lani zvišala za približno 7 odstotkov ali 10 evrov na tono. »Ta sekundarna surovina je iz različnih razlogov postala zelo iskana dobrina, k temu pripomorejo tudi tako imenovani zeleni lobiji,« ugotavlja dr. Klemen Možina z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na takšno gibanje kažejo tudi podatki Evropskega združenja papirne industrije CEPI: »Njene članice so lani za 5,6 odstotka povečale izvoz odpadnega papirja, od česar so skoraj 92 odstotkov prodale v Azijo.« Na rast povpraševanja močno vpliva Kitajska. Slovenski otroci, ki prinašajo odpadni papir v šole, se bržkone ne zavedajo, da so na začetku zelo pomembne verige, čeprav majhen kamenček v mozaiku.

Odpadni papir je denar

V manjšem slovenskem kraju je bilo pred meseci »na komunali« nekaj hude krvi, ker so zagnani otroci zaradi zbiralne akcije papirja vest­no počistili tudi zbiralnike, ki stojijo na štirih zbirnih mestih, od koder jih odvaža lokalna komunala. V čem pa je razlika, če so otroci papir najprej odpeljali v šolo, kjer ga je tako ali tako prevzelo podjetje, ki se ukvarja z zbiranjem in predelavo odpadnih surovin? Za komunalna podjetja, ki praznijo zabojnike po svoji dolžnosti, je odpadni papir vir prihodka – ko ga prodajo, tako delno pokrivajo stroške, ki nastajajo pri ravnanju z odpadki.

Priložnosti za nekaj zaslužka, ki ga zbirajo bodisi za lastne potrebe bodisi za širše dobrodelne akcije, v odpadnem papirju ne vidi le velik del slovenskega šolskega sistema, ampak tudi številna dobrodelna društva, ki si tako zagotavljajo vir za različne oblike humanitarne pomoči – za otroke, družine v socialni stiski, begunce, zavetišča za živali ... Zato se je med njimi dvignil pravi vihar proti ministrstvu za okolje, ko je aprila letos objavilo osnutek uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov. Ravnatelji šol in predstavniki humanitarnih organizacij so hitro razumeli, da bi jim nova uredba preprečila zbiranje starega papirja, zamaškov ali plastike za humanitarne namene. Ministrstvo za okolje je moralo stopiti korak nazaj – po burnih odzivih je osnutek popravilo tako, da uredba zbiranje in prodajo odpadnih komunalnih odpadkov še vedno omogoča. Zbiralne akcije po šolah nemoteno potekajo naprej.

Denar se valja po tleh, si v brado mrmra možakar, ko pobira svežnje papirja okoli prepolnega zabojnika na tako imenovanem ekološkem otoku. Škatlo iz kartona, privezano na prtljažnik nekam skrivenčenega kolesa, nazadnje do roba napolni s kupa na zabojniku. Kdo ve, kako bi se končalo, če bi ga zalotili upravniki ekološkega otočja, kamor prebivalstvo prinaša papir, steklo in plastično embalažo. Javno podjetje Snaga, recimo, v papirni brošuri, ki jo brezplačno deli na širokem območju, kjer opravlja javno gospodarsko službo zbiranja, odvoza in rokovanja z odpadki, spodbuja občane, naj čuječno opazujejo svoje zabojnike in prijavijo kraje papirja iz njih. Snaga je največje slovensko komunalno podjetje, storitve oprav­lja za 390 tisoč prebivalcev Ljubljane in desetih primestnih občin. Po pojasnilih podjetja z odpadki zaslužijo »zelo malo«, saj steklo, plastično embalažo in karton brezplačno predajo embalažnim družbam, za nevarne in gradbene odpadke morajo zbirnim centrom plačati: »Po tržnih cenah prodamo le papir, kovino in akumulatorje, s prihodki pa znižujemo stroške na položnici, ki jo plačujemo uporabniki. Za nadaljnjo obdelavo papirja, ki ga zberemo v zabojnikih Snage Ljubljana, poskrbijo njegovi odjemalci – podjetja Komteks, Kostak, Salomon in Surovina.«

Otroci na zbiralnih akcijah v šolah zberejo na stotine ton odpadndga papirja, za tono dobijo okoli 70 evrov. Foto Shutterstock

Tone na ramenih šolarjev

Prav osnovne šole so v Sloveniji takoj za komunalnimi podjetji gotovo najširše razpredena organizirana mreža, prek katerih običajno dvakrat na leto, spomladi in jeseni, poteka zbiranje odpadnega papirja – brez pomišljanja lahko rečemo, da gre za tradicionalno dejavnost, ki traja več desetletij. Zbirnega podatka o tonah papirja in kartona, ki ga na kup znosijo šolarji, nimamo, za boljšo predstavo si lahko pomagamo s podatki, ki jih šole objav­ljajo na svojih spletnih straneh. V osnovni šoli Mengeš so recimo v preteklem šolskem letu v treh zbiralnih akcijah zbrali 90 ton odpad­nega papirja. Na osnovni šoli F. S. Finžgarja v Lescah so letos septembra na kup znosili 30,92 tone in za papir dobili 3710,40 evra. V pred­dvorski osnovni šoli Matije Valjavca so šolarji maja zbrali 21,4 tone starega papirja in poldrugo tono kartona. Na petrazredni podružnici v Št. Juriju so mravljice prinesle pet ton dragocene odpadne surovine ... Kakor poroča večina šol, so v preteklem šolskem letu za tono papirja dobili po 70 evrov – le na eni so omenjali 100 evrov plačila.


Nekaj nam o ogromnih količinah, ki jih preložijo na šolah, povedo podatki družbe Simbio, ki izvaja javno gospodarsko službo zbiranja in odvoza odpadkov ter ravnanja z njimi. Družba že več let pripravlja tekmovanje v zbiranju papirja za osnovne šole in vrtce, zadnja leta so pritegnili tudi nekaj srednješolcev. Kot je mogoče zvedeti o obsežni zbiralni akciji, so učenci več kot uspešni: »V šolskem letu 2016/17 je v tradicionalnem zbiranju odpadnega papirja sodelovalo 28 osnovnih šol, 10 podružničnih, štiri srednje in sedem vrtcev. Skupaj so zbrali 650 ton odpadnega papirja, kar je 47 ton več kot prejšnje šolsko leto in kar 103 tone več kot leta 2015. Na prvem mestu po količini zbranega papirja na učenca je med osnovnimi šolami nepremag­ljiva osnovna šola Hudinja, med podružničnimi osnovnimi šolami pa je zmagala podružnična osnovna šola Socka.« V Hudinji je učenec prinesel povprečno 310 kilogramov papirja, vsi skupaj 149 ton. Po pojasnilih družbe Simbio šolam, ki se vključijo v akcijo, za papirni odpad plačajo po 70 evrov na tono, ne glede na to, ali je v zbiralniku papir ali manj kakovostni karton, »tudi ko so tržne cene nižje, saj gre pri zbiranju odpadnega papirja v šolah in vrtcih prvenstveno za ozaveščanje mladih«. Drugače pa je družba lani pri vseh virih zbrala 2450 ton odpadnega papirja in kartona, 10 odstotkov več kot leto prej: večji del pri pogodbenih strankah in na ekoloških otokih.

Čigava drevesa ohranjajo?

Šole spodbujajo učence, naj zbirajo odpadni papir in tako pomagajo ohranjati gozd: »Vsaka zbrana tona reši 17 dreves.« Po pojasnilih papirnice Vipap Videm Krško vsaka tona recikliranega papirja pomeni prihranek približno treh kubičnih metrov lesa. Družba je med slovenskimi papirnicami največji porabnik odpadnega papirja: »Osnovno surovino pri proizvodnji papirja, star papir, pridobivamo s trgov Slovenije, Hrvaške, Italije, Avstrije, Madžarske, Francije, Slovaške, Češke in Srbije. Za izdelavo recikliranih vlaken dnevno porabimo približno 600 ton starega papirja, kar pomeni, da vsak dan v naravi ohranimo 1800 kubičnih metrov lesa.«

Toda za čigava drevesa in gozd v resnici skrbijo slovenski šolarji, ko zavzeto zbirajo odpadni papir, in uporabniki sekundarne surovine? »Najprej moram reči, da strokovnjaki za papir ne slišimo radi, da odpadni papir ohranja gozdove, interpretacija je pogosto napačna. Papirna industrija namreč za pridelavo celuloze ne uporablja lepih, gladkih dreves, kot recimo pohištvena ali avtomobilska, ampak predvsem odpadni les, veje in vse drugo, kar za druge ni uporabno, recimo po žledolomih in podobno,« pravi dr. Klemen Možina z naravoslovnotehniške fakultete. Trgovina z odpadnim papirjem poteka danes na globalni ravni, zato v izvozu končajo tudi veliki deleži slovenskega odpada, dodaja sogovornik: »Odpadni papir je kot sekundarna surovina dobrina, ki jo uporabniki danes kupujejo na borzah. Ponud­niki ga prodajajo tja, kjer zanj dosežejo boljšo ceno, morda v Italijo. Tona mešanih odpadkov papirja prinese okoli 200 evrov. Vipap, ki ga omenjate, kot glavni predelovalec odpadnega papirja v Sloveniji sekundarno surovino uvaža, tudi zato, ker je pri nas ne dobi dovolj ali ni primerne kakovosti za njegovo proizvodnjo.« Tudi v Evropi so veliki kupci odpadnega papirja Kitajci, ki ob izredno veliki populaciji prebivalstva doma nimajo naravnih virov: »Absurdno je, da na primer Španija in Portugalska, ki sta največji pridelovalki evkaliptusa v Evropi, ta les izvažata na Kitajsko, kjer iz njega izdelajo celulozo in jo izvozijo nazaj v Evropo.« Če upoštevamo, koliko energije zahteva tak transport, lahko rečemo, da se vsa ekološka načela pri recikliranju papirja tako razvodenijo.

Osem centov za kilogram

Med velikimi odjemalci starega papirja je družba Dinos, kjer iz odpada pripravljajo papirni vložek, ki ga prodajajo papirni industriji. Ljubljančani in tudi okoličani dobro poznajo lokacijo podjetja na Šlandrovi ulici v Črnučah, kamor vse več meščanov odnaša v zavojčke zvezane časopise in reklamne letake. »Povedali so mi, da za tono časopisnega papirja plačajo 80 evrov, to pomeni osem centov za kilogram,« pravi meščanka, ki redno odhaja v Črnuče. Koliko kilogramov odnese, da se ji pot sploh splača? »Ja, pa se kar nabere. Poberem vse reklame v bloku, ki jih drugi stanovalci že pri nabiralniku odvržejo v koš. Mesec ima 30 dni,« odgovarja v smehu, nič ji ni nerodno, da si do kakšnega evra pomaga s starim papirjem, doda, zakaj le. Zbiralci, ki redno odhajajo na Dinos, vedo, da morajo s sabo prinesti osebno izkaznico in davčno številko. Po pojasnilih davčne uprave lahko posameznik z odpadnim papirjem na leto zasluži do 1000 evrov, ne da bi plačal dohodnino. Družba, ki papir prevzame, mora voditi evidenco po davčnih številkah in enkrat na leto tudi obvestiti prinosnike, koliko jim je izplačala v dohodninskem letu.

Prijavi sovražni govor