Stari herbariji so lahko naši učitelji

Iz herbarija v Prirodoslovnem muzeju Slovenije izvemo, da je na Malem Polju rasla pritlikava breza, ki je v Sloveniji izumrla.
Objavljeno
10. junij 2018 15.00
Posodobljeno
08. junij 2018 17.27
Špela Pungaršek: »Te zoisove vijolice je v 19. stoletju nabral Karel Dežman.«
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
»Izkopati morate vso rastlino, s korenino vred, izberite tak­šno, ki ni poškodovana, objedena,« našteva kustosinja Špela Pungaršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS), ko jo sprašujemo za nasvet, kako izdelati ljubiteljski herbarij, ki bo ohranil prijetne spomine na sprehode med travniki. Visoke trave in pisano cvetje med njimi v tem času hitro izginjajo pod kosilnicami, tako da je treba že kar pohiteti, če si želite še letos narediti svojo prvo zbirko posušenih rastlin. Morda si boste zastavili cilj, da jo boste dopolnjevali vse leto in junija ob letu sklenili krog.

Na družbenih omrežjih se v tem času pojavijo prošnje staršev, ki prosijo za nasvet, kako naj v nekaj dneh doma izdelajo herbarij, ker se je njihov šolar tik pred zdajci spomnil, da mora pred koncem šolskega leta pri pouku biologije oddati zbirko posušenih rastlin na listih papirja – nič velikega, le nekaj primerkov. Kar zanimivo je, česa vse se domislijo mame, ko je treba na hitro spraviti vlago iz zelenja: likanje med papirjem, kaloriferji, sušenje v pečici pri nizki temperaturi. Starši se spomnijo, da so pred deset­letji med knjigami tudi sami »prešali« cvetje in listje, in če je šolski herbarij ostal med starimi zvezki, je res prijet­no obujati spomine, kje je pred štirimi, petimi desetletji raslo največ šmarnic, modre travniške kadulje, pogačice, rmana, šipka. Morda tam zdaj poganjajo le še hiše ali pa je travnik izginil pod cesto. Ko gredo botaniki v naravo po rastline, se ne zanašajo na dober spomin, ampak si že na rastišču zapišejo osnovne podatke, kje so rastlino našli in na kakšnem rastišču, ki ga tudi natančneje opišejo, pravi Špela Pungaršek: »Lego na terenu danes določimo kar s koordinatami GPS.« Po nekaj letih bo tudi ljubiteljski botanik bržkone vesel, če bo ob posušeni rastlini pisalo, kdaj in kje jo je utrgal.


Po rastline pravi čas


Herbarij bo dolgo v veselje zbiratelju in njegovi družini, če se bo ravnal po preizkušenih nasvetih, ki niso zahtevni, nekaj truda pa bo le treba vložiti. »Pomembno je, da naberemo rastline v času, ko cvetijo ali plodijo, odvisno, kaj je zanje pomemben določevalni znak. Botaniki gremo na nahajališča s plastičnimi vrečkami. Rastlino izgrebemo iz tal celo, tako da ima tudi koreninski sistem. Najbolje je, če so na njej hkrati cvetovi in plodovi. Shranimo jo v plastično vrečico in zavežemo, da se v njej ohrani vlaga in na poti ne oveni,« pove Špela Pungaršek. Sušenje rastlin za herbarij običajno traja kakšen teden ali dva, če niso zelo mesnate, ki v tem času najbrž ne bodo suhe, poleti pa se vse sušijo hitreje: »Rastline položimo med časopisni papir, potem jih obtežimo – doma običajno s skladovnico knjig. Čim večkrat je treba zamenjati časopisni papir, da rastlina res lepo ohrani barve in tudi zato, da na vlagi ne splesni. Začetnik naj raje ne izbere zelo mesnatih rastlin, ki se dolgo sušijo. Je pa mogoče posušiti vsako rastlino. Čebulico nekateri prerežejo, lahko pa pustimo celo. Pomagamo si s kaloriferjem.« V prirodoslovnem muzeju za herbarijske mape uporabljajo poseben arhivski papir, tako da ne poškoduje cvetlic. V mapi iz prepognjene pole bodo bolje zavarovane kot na enojnih listih papirja.

V muzeju posušenih rastlin na podlago ne lepijo, le položijo jih med papir, šolarjem pa sogovornica svetuje, naj jih pritrdijo z ozkimi papirnimi trakovi, ki jih prilepijo z navadnim lepilom: »Lepilni trak se sčasoma odlepi. Samolepilne etikete niso primerne.« Na biotehniški fakulteti, kjer je diplomirala iz biologije, se je v drugem letniku pri sistematski botaniki naučila, kako izbrati primerne rastline na rastišču, jih posušiti in pripraviti za herbarij, v katerem je moralo biti vsaj 100 različnih vrst: »Imeli pa smo tudi seznam zavarovanih rastlin, ki jih nismo smeli nabrati, niti za herbarij – česar v naravi ni dovoljeno nabirati, tudi v posušeni zbirki ne bi smelo biti.« Njen diplomski herbarij hranijo v veliki zbirki na biotehniški fakulteti, ki jo vseskozi dopolnjujejo z novimi mapami. Tam imajo prav sušilnico za rastline. Obsežne zbirke imajo tudi druge ustanove. V Biološkem inštitutu Jovana Hadžija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti imajo na primer zbirko dvanajst tisoč pol s cvetnicami in praprotnicami, polovico si je mogoče ogledati na njihovi spletni strani.


image
FOTO Uroš Hočevar Blagajev volčin iz eksikatne zbirke.
 


Najstarejši v Sloveniji


Domači herbarij nam bo v veliko veselje, čeprav najbrž ne bo izpolnil meril, ki jih imajo zanje botaniki: »To je zbirka posušenih in sistematično urejenih rastlin. Izraz izvira iz latinske besede herba, rastlina. Namenjeni so učenju in raziskovanju.« V depojih prirodoslovnega muzeja je 50 tisoč pol s posušenimi rastlinami: »V naših shrambah so najstarejši in zgodovinsko najpomembnejši herbariji s slovenskega ozemlja. Naša najstarejša znana zbirka je iz leta 1696. To je herbarij, ki ga je uredil zdravnik Janez Krstnik Flysser iz Ljutomera. Vezan je kot knjiga z usnjenimi platnicami. V njem je na 204 straneh skoraj 1000 rastlin, ob njih so latinska imena, najdišča pa žal niso zapisana.« Herbariji so občut­ljivi na svetlobo in vlago, zato v depojih ležijo na policah v zaprtih lesenih omarah pri temperaturi od 18 do 20 stopinj, morda do 22, vlažnost zraka pa se mora gibati med 45 in 55 odstotki, največ do 60. Visoka vlaga bi lahko že omogočila razvoj plesni. V tako nadzorovanih razmerah hranijo poleg najstarejše, Flysserjeve, še več drugih dragocenih zbirk iz 18. in 19. stoletja, recimo herbarij ustanovitelja ljubljanskega Botaničnega vrta Franca Hladnika, zbirko prvega kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani Henrika Freyerja ter pole idrijskega zdravnika, naravoslovca in etnologa Balthasarja Hacqueta. V njihovih omarah je tudi zapuščina brata barona Žige Zoisa, Karla Zoisa, za katerim je ostalo 2100 pol posušenih rastlin.

»S Karlom Zoisom je povezana zanimiva zgodba. S češkim botanikom Franzem Wilhelmom Sieberjem je bil dogovorjen, da bo ta zanj iskal zanimive rastline pod Triglavom. Sieber je izkoristil Zoisovo gostoljubje, dal je tudi zapisovati svoje obede na njegov račun, nazadnje pa ni izpolnil obljube. Lepše rastline je odnesel s seboj v Prago, Zoisu pa pustil manj zanimive, ki jih je ta že poznal,« pripoveduje Špela Pungaršek. Zois je imel svoje nabiralce rastlin in tudi ljudi, ki so zanj menjali papir, ko jih je sušil. Znano je, da je Sieber svoje pole prodajal in v časopisih že vnaprej napovedal, da bo šel na potovanje okoli sveta. Povabil je interesente, naj se mu oglasijo, da bo nabral določene rastline, če jih želijo kupiti, ko se vrne. V 18. in 19. stoletju so bili herbariji med premožnejšim prebivalstvom že kar moderni. Kupovali so jih pri botanikih, dali pa so si jih tudi izdelati z rastlinami s svojih okrasnih vrtov, tako da so se lahko pohvalili z njimi.

Iz poznejšega obdobja so v muzejski zbirki herbariji botaničarke Angele Piskernik, ki je bila v prirodoslovnem muzeju nekaj časa tudi v službi. Leta 1912, ko je svoje znanje izpopolnjevala na morski zoološki postaji v Trstu, je nabirala tudi alge, jih posušila in shranila. »Zame pa je nekako najpomembnejši Hac­quetov herbarij, ker ugotavljamo, da so v njem tudi tipske pole. To so mape z rastlinami, po katerih je bila potem poimenovana vrsta, nova vrsta. Tak je recimo triglavski svišč, ki ga je Hacquet konec 18. stoletja nabral na pobočjih Triglava. Prav tipske pole dajejo vrednost herbariju. Žal so jih slovenski botaniki v času Avstro-Ogrske pošiljali v prirodoslovni muzej na Dunaj, kjer so tudi ostale, zato jih mi nimamo. Tako je bilo tudi z blagajevim volčinom, ki ga je nabral Henrik Freyer, potem ko ga je neki kmet našel na Gori pri Polhovem Gradcu. Ker ga ni poznal, ga je nesel pokazat grofu Blagaju, ta pa je za nasvet vprašal svojega botaničnega prijatelja, tedanjega deželnega kustosa Frayerja, a tudi njemu ni bil znan. Domneval pa je, da gre za novo vrsto, in ga je poimenoval po prijatelju,« pravi sogovornica, ki pozna še veliko takšnih botaničnih zgodb iz oddaljene preteklosti.


Nekaterih pri nas ni več


V Prirodoslovnem muzeju Slovenije se je Špela Pungaršek osredotočila prav na stare herbarije. Ker jim zanje že zdaj primanjkuje prostora, malokdaj dobijo v hišo nove primerke in tudi lastne, nove zbirke skoraj ne povečujejo z novimi rastlinami: »Sama sem šla nabrat samo kakšne rastline, za katere so bila ugotovljena nova nahajališča. Na primer, izdelala sem herbarijsko polo s triglavskim dimkom, ki je bil prej znan samo iz Julijskih Alp, jaz pa sem ga našla tudi v Karavankah in ga nabrala za muzej. Drugače pa rastline raje izročimo univerzitetnemu herbariju pri bio­tehniški fakulteti, kjer imajo tudi nove zbirke.« Nekaterih rastlin ni več na nahajališčih, ki so vpisana v starih herbarijih, pravi sogovornica in nam tako odgovori na vprašanje, česa se lahko danes naučimo iz njih: »Iz herbarijev, v katerih so ustrezni podatki, tudi nahajališča, izvemo, kje so bile rastline v preteklosti razširjene, zato lahko preverimo, ali jih tam še najdemo. Poznamo nekaj rastlin, ki so na območju Slovenije izumrle. To recimo velja za pritlikavo brezo, ki je v preteklosti uspevala na Malem Polju, s te lokacije imamo herbarijsko polo. Danes te vrste v Sloveniji ni več, pri nas je izumrla. Frayer pa je recimo alpsko možino nabral na Golici, ampak tam samoraslo ne uspeva več, le še na Črni prsti in na Poreznu. Herbarijska pola torej dokazuje, da je bila ta rastlina na našem ozemlju včasih bolj razširjena kot danes.«

V zadnjem delu stavbe, ki si jo delita Prirodoslovni in Narodni muzej Slovenije, se za visokimi dvoranami, kjer je razstavljena naša prirodoslovna dediščina, vzpenjajo lesene stopnice iz starih časov, od sobe do sobice, kjer delajo skrbniki dragocenih zbirk, dokler ne pridemo že prav visoko v mogočni stavbi, kjer je strop veliko nižji kot spodaj v dvoranah. Naša spremljevalka Špela Pungaršnik v belih bombažnih rokavicah previdno razpre herbarijsko mapo, tako da se razkrije pola, na kateri so v kupčkih nalepljene posušene rastlinice: »To so zoisove vijolice, ki jih je v 19. stoletju nabral naravoslovec Karel Dežman. To pa je blagajev volčin iz eksikatne, posušene zbirke, kakršne so v 19. stoletju ponujali različni izdajatelji. Ta je iz zbirke Nemška posušena flora, Flora Germanica exsiccata.« V teh zbirkah je bilo naprodaj več enakih centurij, herbarijev s po sto polami posušenih rastlin. V nemški zbirki je bilo 26 centurij, torej 2600 pol. Desetina rastlin je bila s slovenskega ozemlja, je mogoče zvedeti v muzeju. Posebnost teh zbirk je bila, da so bile opremljene s tiskanimi podrobnostmi.

Tudi domači herbarij nam bo dolgo v veselje, če se bomo ravnali po nasvetih, ki smo jih slišali v muzeju – mlade generacije ga bodo lahko prevzele od starejših in ga dopolnile. Morda bodo vnuki ugotav­ljali, da na bližnjem travniku ni več cvetja, ki so ga v herbarij vložili stari starši. Posušeno cvetje na papirnih polah lahko napadejo žuželke, a domačih umetnin kljub temu ne bomo varovali s strupi, kot so jih botaniki v preteklih stoletjih, ki so papir zastrupljali s kemikalijami, tudi s svincem in arzenikom. »Tudi za naše herbarije so največja nadloga majhni hrošči, ki se hranijo s posušenimi rastlinami, čeprav so te že zelo stare, prav to jim ustreza. Najraje imajo kakšne košarnice,« pravi Špela Pungaršnik. Zato dajo vse pole, ki jih na novo odlagajo v shrambo, najprej v karanteno. Položijo jih v plastične vrečke in za dva tedna globoko zamrznejo pri minus 18 stopinjah. Potem jih za en dan vrnejo na sobno temperaturo in znova globoko zamrznejo: »Nekaterim žuželkam zelo nizke temperature ustrezajo in se šele takrat razvijejo, zato jih damo v zamrzovalnik dvakrat. Šele potem jih shranimo v omare. Enkrat na leto omare na stežaj odpremo in zaplinimo.« No, zamrzovalnike imamo tudi doma.

image
FOTO Jure Eržen Flysserjev herbarij je star 322 let.
 


Le redko na svetlobi


Pole posušenih rastlin iz muzejske zbirke so preveč krhke in občutljive na svetlobo, da bi bile na ogled v razstavnih prostorih, zato jih tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije le izjemoma prinesejo iz shrambe. Tako so 26. maja pred javnost za eno uro na ogled postavili 322 let star Flysserjev herbarij in to je bila res redka priložnost za ogled – morda bo naslednja drugo leto okoli 18. maja, ki je mednarodni dan očarljivih rastlin. Za ogled zbirk običajno prosijo botaniki v različne raziskovalne namene. Zanimajo jih značilnosti vrste, predvsem pa tipske pole, po katerih so bile vrste opisane. »Če se nekdo ukvarja s Hacquetom, mu bomo pokazali njegov herbarij, a bom jaz zraven. Če nekoga zanimajo nahajališča rastline iz zbirke, mu ta podatek lahko sporočim jaz. Pol se vedno dotikamo le z rokavicami,« pojasni kustosinja Špela Pungaršek.