Štefka si zasluži spomenik

Nedvomno ena bolj zaslužnih Ločank, ki je postavila temelje sodobnega zdravstva in se nenehno borila za dobro. In se še vedno.
Objavljeno
12. januar 2018 13.23
tlo križnar
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Nemogoče je v en zapis spraviti vse – knjiga bi bila ravno prav –, kar je počela in še počne upokojena pediatrinja Štefka Križnar, ki je pred mesecem dni dopolnila osemdeset let. Kljub visokemu jubileju je šele pred štirimi leti nehala delati v razvojni ambulanti v Škofji Loki. Tam je postavila temelje sodobnega zdravstva, uvedla pa tudi mednarodno odmevni način obravnave in register otrok z razvojnimi motnjami. Od nekdaj se bori za čistejše okolje in opozarja na krivice. Igra pa tudi (ustno) harmoniko, slika in se z veseljem udeležuje prijateljsko-kulturnih druženj.

»Saj ne vem, ali imam sploh kaj takega povedati, da bi to kogarkoli zanimalo,« je odgovorila na pobudo, da bi njeno bogato življenje predstavili v časopisu. Da ne? Prejemnica republiškega priznanja Zveze društev za pomoč duševno prizadetim, državnega priznanja orden zaslug za narod s srebrnim vencem, občinskega priznanja RK Škofja Loka (ŠL), zlatega grba občine ŠL, za povrhu, da ni vse tako zelo resno – in pri Križnarjevih nikoli ni bilo, ker so se vedno znali smejati – tudi priznanje tarokirski viteški red.

Ob tem, da je že kot mlada, najprej kot splošna zdravnica, nato pa kot pediatrinja modernizirala delo v loškem zdravstvenem domu v Škofji Loki, je namreč z možem Ivanom leta 1963 ustanovila še Društvo tarokistov ŠL, ki je še vedno zelo dejavno, zlasti ob druženjih na piknikih, kulturnih praznikih in praznovanjih obletnic. Takrat vedno zaigra tudi njihov ansambel Valat: »Činele, lončeni bas, harmonika, bariton, ropotulja za takt, sama igram orglice, ki sem jih dobila za 50. rojstni dan. To je res moj inštrument, vedno jih imam s seboj,« pove v dnevni sobi, pravi zakladnici spominov, in v dokaz odigra venček domačih.

Zdravnica naj bo

Igra tudi harmoniko, ki jo je dobila v dar ob dopolnjenih 60 letih. »Imel jo je že moj oče, nam je kar prav prišla med varovanjem mlajših otrok,« pove leta 1937 v Podobenu pri Poljanah prvorojena v družini Dolenec, ki se je pozneje okrepila še z dvanajstimi brati in sestrami. »Trije so sicer umrli že majhni, med vojno; najhuje je bilo s triletno sestrico Slavko. Zdravnik je povedal, da ima davico. Otroci smo, jokaje, sedeli okoli mame s sestrico v rokah, postajala je vedno bolj modrikasta, nazadnje se je zadušila v njenem naročju. Mama je takoj zatem rekla, kako bi bilo dobro, če bi šel kdo od nas za zdravnika, da bi lahko pomagal v takih primerih. Takrat še ni bilo cepljenja proti davici, bile so tudi koze in še marsikaj drugega, in nikoli pozneje nisem niti pomišljala, da ne bi cepila svojih otrok. Zato lahko ob vseh dandanašnjih pomislekih rečem samo, da je res škoda, če otrok ne dobi tega preventivnega varstva. Toliko hudih bolezni je, ki bi ga lahko stale življenja, če cepljenja ne bi bilo, zato se mi zdi vse to strašenje s stranskimi učinki popolnoma odveč.«

Čeprav je bilo doma toliko otrok, na žagi in kmetiji pa več kot dovolj dela, jih je oče spodbujal k šolanju. »Povedal nam je, da bo na kmetiji lahko ostal samo eden, drugi pa se bodo morali izučiti za poklic. In vseh deset otrok mu je uspelo izšolati. Bivanje med našim študijem – poiskal je prijatelje, da smo lahko živeli pri njih – je odplačal z lesom, mesninami, jajci ... Kar boš znal, bo tvoj kapital in boš mogoče bolje živel kot jaz, nam je govoril. Bil je sicer zelo razgledan in on je bil tisti, ki je nam, hčerkam, povedal, kaj in zakaj je menstruacija. Rekel je tudi, da si moramo za življenjskega sopotnika izbrati le tistega, ki ga imamo res radi, hkrati pa nam je vcepil spoštovanje do vsega in do vseh. Pogosto je poudarjal tudi, da če se nam bo v življenju zgodilo kaj hudega, bodo vrata doma vedno odprta. To ti zagotovo da neko notranjo moč.«

Oče Jože je bil tudi eden redkih, ki je zgradil kopalnico že pred vojno. »In potem so se nekateri partizani k nam hodili kopat! Prinesli so uši in še marsikaj drugega (smeh).« Leta 1944 je začela hoditi v ilegalno partizansko osnovno šolo v Podobenu, nadaljevala v osnovni šoli v Poljanah in gimnaziji v Škofji Loki, kjer je spoznala tudi svojega zdajšnjega moža Ivana. Le pet let starejši od nje je bil tam profesor športne vzgoje in še danes, po skoraj 60 letih skupnega življenja, se dokazuje, da je prav tak življenjski sopotnik, o kakršnem je govoril Štefkin oče. Ravno proti koncu pogovora, ki je trajal skoraj tri ure, se je 85-letni Ivan vrnil z aktivnega sprehoda. »Ati, kar k meni se usedi, saj sva vedno takole vkup!«

Potem pokaže še fotografije družin njunih sinov, vnukov, sorodnikov … »Ivan je v času, ko sem delala specializacijo iz pediatrije – to je pomenilo štiri leta dela na kliniki in dežuranje v loškem zdravstvenem domu, kjer smo bili le trije zdravniki –, res prevzel levji delež skrbi za sinova. Pogosto sta kar sama prosila, naj ju da on spat: oče nama vedno prebere pravljico, mama pa nima časa, sta govorila.«


Ustna harmonika – to je Štefkin inštrument. Foto Tomi Lombar/Delo

Težki začetki


Skoraj pet let je bila splošna zdravnica. »Ko sem končala študij, še nikakor nisem bila pripravljena za delo v praksi. Dobesedno lovila sem se. Takrat še ni bilo vozil in niti nismo pričakovali, da bi ljudje hodili k nam v dolino, zato smo na obiske odhajali z avtobusi in peš ... Nimam volje, da bi brala knjige Milene Miklavčič o dogajanju po loških dolinah; tega sem dovolj videla na svoje oči. Pogosto sem nakurila svojce, ki so zelo slabo, ali sploh ne, skrbeli za bolne ali prizadete družinske člane. Dogajalo se je vse mogoče, a pravzaprav se nisi mogel obrniti nikamor po pomoč, zadev, kot so družinsko ali (spolno) nasilje nad otrokom, se sploh ni reševalo.

»Nekoč sem hotela potolažiti zelo bolno gospo. Rekla sem ji, naj se spomni na kak lep trenutek v življenju. Pa je rekla: 'Saj ne vem, če je kaj bilo.' Kaj pa rojstvo otroka, sem jo spodbujala. 'Ah, kaj, takrat je imel moj mož deklo pri sebi, še jesti mi nista prinesla!' Kaj boš človeku rekel na to? Čez dan sicer racionalno delaš, ponoči pa tuhtaš, kaj bi lahko naredil. Takega bremena ne moreš kar pustiti v službi, te spremlja ...«

A vseeno, po specializaciji za pediatrinjo je delo, kot poudari, postalo eno samo veselje. »In če delaš, kar imaš rad, si v tem tudi dober. Takrat pediatrov sploh še ni bilo, prva sem bila, ki se je specializirala za to, in potem sem preventivno pokrivala obe, Selško in Poljansko dolino.« Ob tem je uvajala nove dispanzerske oblike in metode dela, vključno s cepljenjem otrok, sistematskimi pregledi, uvedla je tudi poseben MOB-stolček za pravočasno odkrivanje obolenj sečil pri otrocih.

»Za vsakega otroka sem imela poleg zdravstvenih kartotek še svoj kartonček z zapisanimi posebnostmi, vsako leto sem naredila analizo, da sem uvidela, katere zdravstvene strokovnjake bi še potrebovali za delo z otroki s srčnimi težavami, epilepsijo, astmatiki, z motnjami v razvoju ...« Posebno skrb je namenjala zlasti slednjim in na tem področju v sodelovanju s Pediatrično kliniko v Ljubljani, predvsem z zakoncema Veličković (Dr. Milivoj Veličković Perat in Tatjana Dolenc Veličković), uvedla nov način dela.

»V Ljubljani so leta 1973 začeli evidentirati oziroma voditi register motenj v gibalnem in duševnem razvoju otrok, z željo, da bi vse pediatre po Sloveniji usposobili za delo s takimi otroki. Za tako imenovano Bobathovo metodo sem se, kot edina loška pediatrinja, usposobila tudi sama. Nato sem s pomočjo zdravnikov na terenu, ki so mi sporočali podrobnosti o težavah otrok, začela vzpostavljati register otrok z motnjami v razvoju v obeh loških dolinah, pozneje so mi odobrili še razvojno ambulanto. Tudi porodnišnice so začele prijavljati novorojenčke z motnjami v razvoju, prav tako patronažne sestre, ki prve pridejo v stik z novorojenčki. Te otroke smo nemudoma vključili v program, kar je ključnega pomena za čim bolj normalen nadaljnji razvoj, in preverili, ali in kakšno strokovno pomoč potrebujejo. Otroke z gibalnimi nepravilnostmi in ohromitvami smo vključili v razvojno nevrofizioterapijo, pri kateri sodelujejo tudi starši.«

Navdušila odposlanko ZN

Je danes motenj več ali manj kot včasih? »Dobra preventiva in ozaveščenost pomenita večje število odkritih takih otrok. Včasih so za vsakega s pomanjkljivostmi rekli, da ima rahitis, pa ni bilo tako. Je pa res, da je zaradi današnjega načina življenja, premalo gibanja, tega več. Tudi odpornost mladih ljudi je zelo nizka. Slaba prehrana, alkohol, tobak, droge … vsi ti dejavniki zagotovo niso v prid zdravemu razvoju otroka,« zatrjuje. V Loki je bilo takrat, kot je dejala, tristo od približno petsto evidentiranih otrok rizičnih »in z njimi je bilo treba veliko delati. Ker je bilo največ gibalno oviranih, smo potrebovali fizioterapevte, veliko smo jih usposobili kar sami. Enkrat na mesec smo se dobivali vsi zaposleni v ZD, da smo se seznanjali z novostmi, sodelavce sem spodbujala, da so hodili na usposabljanja, izsledke pa so potem predstavili še nam, da smo vsi pridobili novo znanje.«

Sistem, ki ga je vzpostavila po modelu zakoncev Veličković – z njima in nevrofizioterapevti se, kot tudi s sodelavci iz loškega ZD, še vedno vsako leto prijateljsko srečujejo –, je takrat predstavila tudi odposlanki Združenih narodov. »Pokazali smo ji, kako poteka zgodnje diagnosticiranje v porodnišnici in nato obravnava otroka v ambulanti, obiskali smo razvojni vrtec in varstveno-delovni center, bivalnih skupnosti pa takrat še ni bilo. Povsem je bila navdušena in ta model je pozneje postal učni model OZN za države v razvoju, presenetilo pa jo je tudi naše lepo mesto, ki smo ji ga res lepo predstavili s sodelavci. To mi je napisala tudi v pismu. Hranim ga v eni od spominskih knjig …«

Teh ima gospa ogromno, pravi arhiv zvezkov, in s kupa vzame tistega, v katerem je tudi zloženka z nasveti za pomoč pri dihalnih motnjah. »V naših koncih smo imeli res veliko astmatikov, a takrat ni bilo drugega, kot da smo jim injicirali zdravilo, da so sploh lahko zadihali. To je bilo zame nesprejemljivo, na to sem vseskozi opozarjala na javnih zdravniških srečanjih. Ker smo nujno potrebovali respirator, denarja pa ni bilo, smo šli po podjetjih in nabrali denar. Celo pokojnega Ivana Krambergerja sem prosila, ali lahko kaj pristavi. Podobno smo nabrali sredstva za MOB-stolčke.«

V sodelovanju z meteorološkim zavodom je opravila večletno raziskavo, zakaj je pri njih toliko obstruktivnih obolenj dihal. »Ugotovili smo, da kadar je bil zrak onesnažen zaradi industrije, je bilo tega največ.« Takrat so izdali tudi informativno zloženko in jo razdeljevali skupaj z informacijami o nevarnostih sevanja iz bližnjega rudnika urana v Gorenji vasi, zaradi česar je imela kar nekaj težav.

»Naredili smo obsežno terensko anketo o rakavih obolenjih, ki jih je bilo na območju občine Škofja Loka res veliko, a so nam odgovorni oporekali na vse načine, skratka, država takrat ni hotela slišati nič o tem. Liste z opisanimi glavnimi nevarnosti urana za zdravje smo delili po obeh dolinah, tudi pred cerkvijo z dovoljenjem župnikov. A potem se je vodstvo rudnika Žirovski Vrh pritožilo na komisijo za medicinsko etiko. Po dveh letih so sklenili, da je prav, da opozarjam pred nevarnostmi za zdravje, da pa deljenje zloženk ni bilo ravno po predpisih,« pove v smehu. »Nisem se zavzemala za zaprtje rudnika, ampak samo za boljšo zaščito delavcev in okolja. Ni se namreč vedelo, kam gre vsa tista voda od izpiranja rude in podobno, sevanje pa je nevarno, nič se ga ne čuti, le pozneje se lahko razvije smrtonosno obolenje …«


Mož Ivan jo je nenehno podpiral, pa naj je bilo to v njenih prizadevanjih za okolje, ali pa s skrbjo za njuna sinova, ko je bila zaradi zdravniškega poklica pogosto odsotna. A so danes kljub temu zelo povezana družina. Foto Tomi Lombar

Brez podpore družine bi bilo težko

Vedno je bila in je na okopih, ko gre za ekologijo. »Nekoč mi je župan rekel, da se, kadarkoli me vidi, začne spraševati, kaj je spet narobe (smeh). A človek ne more samo gledati, kako se uničuje in svinja, zdravniki pa potem pri otrocih poskušamo popravljati, kar se da. Naloga nas odraslih je, da se postavimo za otroka, sam se ne more!« Nasprotovala je sekanju dreves kar vsevprek, opozarjala na pesticide, ki se spirajo v podtalnico. S poljansko obvoznico so končno dosegli, da se je promet premaknil iz mesta. Je tudi med pobudniki za kolesarsko pot po Poljanski dolini, kjer je zdaj kolesariti zelo nevarno.

»Družina je pri tem, ko se boriš, zelo pomembna. Imela sem podatke, a družba ni naklonjena kritikom. Šele doma sem, predvsem pri možu, pogosto dobila potrditev, da delam prav. In se potem lažje javno izpostavila.« No, pa mož Ivan še zdaleč ni bil samo opazovalec; z ženo sta zagotovo dva bolj zaslužnih Ločanov. »Zmotilo naju je, na primer, da če je bil otrok bolan, poškodovan ali invaliden, v šoli ni telovadil. Ravno takrat se je na visoki šoli za telesno kulturo (današnja fakulteta za šport) odprla smer korektivna gimnastika, mož, športni pedagog, se je udeležil izobraževanja in leta 1976 smo začeli znotraj loške šole izvajati ustrezno telesno vzgojo za te otroke. Žal je to v šolski zakonodaji le priporočeno, ni pa obvezno in se ne izvaja po vseh šolah. Prizadevala sva si tudi za šolo v naravi, katere cilj je bil vse učence naučiti plavanja: preden se je to uveljavilo, je namreč pri nas na leto utonilo za razred otrok. Ker je bil mož takrat že zaposlen na zavodu za šolstvo, je lahko vzpostavil sodelovanje med zavodom za zdravstveno varstvo in strokovno službo za področje športne vzgoje, da se je odpravilo neznanje plavanja.« Mimogrede, Ivan Križnar je bil tudi idejni pobudnik in aktivni sodelavec nedavno odprte stalne muzejske zbirke Šport na Loškem, tako celovite, kot je nima noben kraj v Sloveniji, poleg tega je napisal tudi več knjig o loških krajih in zgodovini.

Podobno aktivna sta (bila) družinsko. »S prijatelji smo imeli vsi zelo odgovorne poklice, zato smo si v prostem času načrtno organizirali pohode, druženje ob kartah – moški so igrali tarok, ženske remi –, pa tudi ob praznikih in kulturnih prireditvah: novo leto, 8. februar, 8. marec, dan mučencev, 1. maj na izlet, poleti piknik z igrami v naravi, avgusta teden dni planinarjenja. To se je končalo šele pred tremi leti, otroke so zamenjali vnuki … In ne morete si predstavljati, koliko energije dajo druženja v tako dobri družbi!«

Sicer pa je bila družina Križnar ves čas zavezana odbojki: sinova Tomaž in Janez sta jo igrala, zdaj tudi vnuka Žan in Taša (ki tako kot babica lepo riše), Ivan je bil predsednik odbojkarskega društva, Štefka klubska zdravnica. »Pogosto smo igrali z zamejskimi Slovenci iz Trsta, vsako leto so prišli v Loko za teden dni. Lani je minilo 40 let odbojkarskega društva, pa smo se spet zbrali na slavnostni proslavi. Ob tej priložnosti je sin Tomaž napisal bilten o zgodovini odbojke v Škofji Loki 1977–2017. Skratka, vsako leto se nam kaj dogaja.« Pred časom, ob 40-letnici ustanovitve Društva tarokistov, so izdali celo knjigo Tarok nas je povezal (avtor je Ivan Križnar).

Potem so tu še srečanja z nekdanjimi sodelavci. Šestdeset let od ustanovitve infekcijske klinike. Letos bo 50-letnica Društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, »treba bo narediti zbornik in pripraviti program«. Ob tem pokaže fotografije z razstave njenih slik ob 50-letnici ZD Škofja Loka. »Risati, predvsem cvetje, sem začela šele v zadnjih letih službe: leta 1999 bi se morala upokojiti, a se nisem. Naredila sem nekaj tečajev, se udeležila nekaj slikarskih kolonij. To sem rada počela že od nekdaj, a nisem nikdar utegnila. Sem pa kradla čas; če se je le pokazal trenutek, sem dala list na mizo in risala. Nikoli pa nisem imela časa za peko. Nisem vedela, ali bom doma uro ali dve; ko sem dobila klic na pomoč, sem se pač morala odzvati ...«

Lepi in manj lepi spomini

A med obiskom postreže s kolačem, dvema vrstama, in domačim čajem. »Prvič v življenju razpolagam s svojim časom in zdaj tudi pečem,« zadovoljno pravi. »Hujših težav z zdravjem nimam, po operaciji mrežnice na obeh očesih spet dobro vidim. Edino od leta 2013, ko me je zbil avto in sem doživela pretres možganov, moja glava ob spremembi vremena postane težka. Sicer pa kar dobro funkcioniram pri teh letih – veliko hodim, um dela – in to je res veliko vredno!«

Preden se s fotografom odpraviva, prinese še en zvezek. »Prosim, podpišita se mi v spomin!« Skrbno napiše datum in namen najinega obiska, mož posname še našo skupno fotografijo. Spominov, lepih in manj lepih, je na kupe. Nezaceljena rana je zagotovo smrt njenega brata Jureta; najprej je za posledicami prometne nesreče umrla njena sestra, potem, tudi zaradi hudih krvavitev v glavi, še brat. »Bil je gradbeni tehnik, sicer pa tekač. S štirimi prijatelji so šli v ZDA na večkratni maraton, a so se vrnili brez Jureta. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je res zgodilo, je pa oblika poškodbe kazala na hud udarec v glavo, ne padec, kot so zatrjevali njegovi sotekači. In to skrivnost so za vedno obdržali zase, saj so že vsi umrli.«

Jure je bil mesec dni v bolnišnici v ZDA, potem so ga po njenem velikem trudu in dopisovanju s tamkajšnjimi zdravniki, tukajšnjim in ameriškim ministrstvom za zunanje zadeve, vendarle, nepokretnega, dobili nazaj domov. Po mesecu in pol je zaradi nesrečnih okoliščin umrl. Prinese zvezek, v katerem ima nalepljena prav vsa pisma, ki jih je prejela ali poslala v zvezi z Juretom, sožalna pisma, dokumente … »Smrt v najožjem družinskem krogu me je res zaznamovala, šele takrat sem se je prvič začela zavedati v vsej razsežnosti.« In ob tem pomislila tudi na lastno minljivost, pravi. A se hitro oglasi mož Ivan. »No, no, pa ja ne bomo o teh težkih temah?« Toplo se mu nasmehne: »Življenje je pač pestro z dobrim in slabim. Ampak mislim, da smo ga mi kar lepo zagrabili tam, kjer je bilo treba, kajne, ati?«