Strah pred otroki ni racionalen

To, da so vsi begunci po vrsti teroristi, je po toliko letih ponavljanja zapisano v narodov DNK.

Sun, 28.02.2016, 08:00

Protesti se čedaljeostreje in bolj množično dogajajo na vseh koncih države, kjer je vlada predvidela morebitno nastanitev za begunce. Ki jih trenutno pri nas skoraj ni, poleg tega velika večina Slovencev ali vsaj tistih, ki najbolj protestirajo, nima bližnjih srečanj z njimi. A strah je neizmeren – za lastno varnost, varnost otrok, države ... O njegovem izvoru in predvidevanjih glede prihodnosti smo se pogovarjali z dr. Aleksandrom Zadelom, univ. dipl. psihologom, specialistom klinične psihologije.

Odkod izvira ves ta strah ljudi, ki smo mu priča? Je povezan z zgodovinskimi zgodbami, nepoznavanjem druge religije in kulture, morda izvira iz trenutnih okoliščin – ograje, sovražni govor, nenehno poudarjanje varnosti?


Ta strah je večplasten in ima več razsežnosti. Težko bi rekli, da je zgolj posledica zgodb ali idej iz preteklosti. Današnji strah pred begunci temelji že v dogodkih iz 11. septembra 2001, odkar se sistematično zastruplja odnos do vzhodnjakov. Prepričanje, da so potencialni teroristi, nasilni, tudi spolno, da se niso pripravljeni pokoriti …, je tako zdaj že zapisano v DNK zahodnih narodov. A to je zgolj ena razsežnost strahu. Bolj zanimivo zame kot psihologa je spoznanje, da je zahodni potrošniški del sveta popolnoma otopel pri doživljanju večdimenzionalnosti sveta in situacij. Že leta in leta sledimo potrošniški mantri imeti se dobro in udobno tukaj in zdaj, in to večinoma v materialnem smislu: da imamo svobodo, infrastrukturo, udobje … da smo vse to zgradili sami, da je to naše, naše! Potem pa pride nekdo, ki zbuja vtis, da je vse to lahko tudi njegovo, da bo dobil pravico do uporabe naših cest, zdravstva, socialne pomoči, skratka, da poseže v našo materialno blaginjo … Vendar se globoko v sebi v resnici zavedamo, da nič od tega ni naše, da imamo kredite, da situacija ni rožnata, da lahko vse to, kar za zdaj še imamo, izgine. In ti strahovi so veliki, z begunci pa smo dobili tarčo, v katero lahko usmerjamo svoje razočaranje in strahove. S tem ko so tukaj, so odveč, nas dražijo, prilivajo olje na ogenj naših strahov … kar govori tudi o strašni odtujenosti od samih sebe in družbe, o majavi identiteti, ki jo imamo o samih sebi. Naša identiteta je identiteta potrošnika. Videti je, da je največ, kar zmoremo kot Slovenci, navijanje za kakšnega našega športnika ali ekipo.

A z begunci pravzaprav sploh nimamo neposrednih izkušenj, slabih je bilo za prste ene roke, a to smo – ne glede na stopnjo izobrazbe ali položaj v družbi – očitno posplošili na vse, tudi ženske in otroke. Bi k manj nestrpnosti pomagalo, če bi o kulturi in miselnosti ljudi vedeli več, jih pobliže spoznali?

Po mojem ne bi bilo nič drugače. In primerjava, kako smo v času balkanskih vojn z več razumevanja in tolerance sprejemali begunce, niti ni ustrezna. To so bili naši sosedi, številni so imeli tukaj sorodnike … Sedanji begunci pa nas preprosto strašijo s to svojo močno identiteto, ki jih po našem zaznamuje: pripravljeni so pustiti vse, kar imajo, za sabo, oditi na tuje, za svojo vero so v vsakem trenutku pripravljeni celo žrtvovati svoje življenje … Za to, da v nekoga projiciraš strah, pravzaprav ne potrebuješ nobene izkušnje, saj nam naša večvrednost, ki jo čutimo v odnosu do tujcev, potrjuje, da se nikakor ne motimo.

Česa konkretno se bojimo, ko se bojimo sprejeti šest mladoletnih otrok brez staršev?

Kot sem že dejal, strah do otrok nima racionalne podlage, tukaj prevladujejo čustva, predsodki. Vsak lahko v trpečem otroku, ki ga vidi za ograjo, vseeno vidi potencialnega terorista ali posiljevalca … In si misli, da če bomo sprejeli te otroke, bomo kmalu tudi njihove sorodnike, kmalu jih bo petdeset, nato petsto, prevzeli nam bodo službe, kulturo, vsilili islam … Kot psiholog to lahko razumem, kar pa seveda ne pomeni, da se s tem tudi strinjam. Kot psiholog denimo razumem, zakaj neka ženska že 20 let živi z nasilnim alkoholikom, bomo pa, kot v primeru begunskih otrok, zaman iskali racionalno podlago za to. Ker je ni.

 



Verjetno pa poskušate zlorabljeno žensko nekako pripeljati na drugo pot. Kaj pa bi rekli ljudem, ki zdaj tako goreče protestirajo ali širijo sovražni govor, da bi se te strasti vseeno polegle?

Trenutno smo v fazi, ko prevladujejo čustva, in takrat se oži prostor za razum. Gre za akutno stanje v Sloveniji, ki je kot cedilo, pušča na številnih mestih, vse to pa za zdaj rešujemo z gasilskimi akcijami. Zelo veliko smo sposobni storiti, o tem ni dvoma, a to na dolgi rok ni rešitev. Manjka strateški, dolgoročni načrt organizacije te države, pri čemer BDP še zdaleč ne bi smel biti edini kriterij. In namesto da se pogovarjamo o tem, da bi šele dvoodstotni delež BDP za vojsko, zagotovil njeno optimalno delovanje in zatorej zagotavljanje varnosti, bi morali hkrati razpravljati o odstotku BDP več za šolstvo; da bomo dvignili raven kulture in izobrazbe, da se situacija, kakršni smo priča danes, ne bo čez nekaj let ponovila. Zaenkrat žal ni videti dobre perspektive oziroma projektov države v to smer: dokler bomo zadeve reševali z gasilskimi akcijami, tega ne moremo niti pričakovati, vse bo ostalo, kakor je, še naprej se bomo spraševali, koliko denarja potrebujemo za to in za ono, namesto da bi se ustavili in razmislili ter dojeli pomen duhovne komponente življenja.

Zdi se, da so vsi dosedanji ukrepi države, na mikroravni pa lokalni protesti usmerjeni v upanje, da se nam z begunci na naših tleh sploh ne bo treba ukvarjati, ker jih ne bomo spustili v državo, v mesta?

Upanje ni strategija, nanj se lahko opiramo le takrat, ko smo povsem obupani. Dejstvo je, da bodo begunci k nam vsekakor prišli, zato je misliti ali upati drugače metanje peska v oči. To, čemur smo priča, je le majhen del preseljevanja, ki se dogaja že stoletja skoraj brez prestanka. Misliti, da bo Evropa ostala neki prazen bazen, je popolna utopija. V tem trenutku manjka jedro intelektualcev, kot se je na primer ustvarilo okoli Nove revije v 80. letih, ki bi podalo neke smernice, kako bi morali razmišljati, nakazalo pot za dvig družbene zavesti. Ta vprašanja so seveda zelo pereča, vlada o njih ne more oziroma si ne upa preveč odkrito razpravljati, ker lahko s tem izgubi pomembne politične točke. A kako slabo je trenutno stanje, kaže dejstvo, da se ob vprašanju namestitve šestih otrok država v temeljih strese. Podobno, kot se je zgodilo pri organizaciji nogometne tekme.

Katera je potem prava pot, da vsaj poskusimo nekako zaživeti ob navzočnosti prišlekov, če se jim že ne moremo izogniti?


Najprej bi opozoril na dejstvo, da razmere pri nas vseeno niso tako grozljive, kot je videti v tem trenutku. So izbruhi sovražnosti, velike netolerance, a se marsikaj potencira v politične namene, za nabiranje točk, nagajanje vladi. Pretekle izkušnje kažejo, da smo Slovenci lahko zelo solidarni, hitro priskočimo na pomoč, zavihamo rokave … V situaciji, v kakršni smo – gospodarska in begunska kriza, teroristični napadi … –, pa je takšne strahove mogoče še bolj zlorabiti. Veliko vlogo imate tudi mediji, ki vam prav pridejo takšne ekscesne zgodbe, dvigovanje prahu, ljudje berejo in poslušajo, ponotranjajo … Žal se premalo osredotočamo na medsebojno razumevanje, pomen duhovnosti, kar je nekdaj zaznamovalo človeštvo … Za rešitev, skratka, ni recepta, vsaj instantnega ne. To bo nedvomno dolgotrajen proces. Če toliko let ponavljaš, da iz tistega konca sveta prihajajo zgolj barbari, se to mora nekam vtisniti. Zato bi vsaj toliko časa, če ne še veliko dlje, verjetno trajal tudi nasprotni proces. A za kaj takega bi morali začeti pri temeljih, spremeniti tudi šolske učbenike, za kar pa po mojem v zahodnem svetu ni interesa. Vsaj za zdaj ne.