Strah pred vzhodnjaki je Evropejcem položen že v zibko

Nasprotujoče si informacije, zavajanje, strah, zmeda. Dosedanji modeli integracije niso bili uspešni.

Sun, 21.02.2016, 10:00
Nihče ne more spremeniti prepričanja drugega človeka, če tega človek sam ne želi. (Dr. Rajko Muršič)

Od oktobra 2015 do danes je našo državo prečkalo skoraj pol milijona prebežnikov. Pri nas jih je ostalo 45, letos januarja se jim jih je pridružilo še devet na podlagi podeljene mednarodne zaščite. Včeraj se je zaradi mogočega odprtja namestitvenega centra v prostorih nekdanjega Baumaxa v Šenčurju zbralo 2500 jeznih in prestrašenih krajanov.

Dogodku v Šenčurju je na družbenem omrežju podporo izrazilo pet tisoč ljudi. Organizatorji so že tako razvneta čustva krajanov podpihovali z izmišljeno informacijo, da bo vlada vsakemu beguncu, ki bo zaprosil za mednarodno zaščito, namenila 800 evrov, temu pa dodali primerjavo s slovenskim upokojencem, ki po 40 letih dela prejme 443 evrov pokojnine. Drži, da je v parlamentarni obravnavi nov zakon, a ta enkratno finančno pomoč v višini 288,81 evra za tiste, ki so jim že podelili status begunca ali subsidiarne zaščite, odpravlja. Tisti, ki zaprosijo za azil, na mesec prejemajo 18 evrov žepnine, država pa za njihovo dnevno oskrbo – prenočišče, osebno nego in hrano – v azilnem domu nameni 12,26 evra.

V Sloveniji imamo en azilni dom. V njem toliko časa, dokler se ne odloči o prošnji za podelitev mednarodne zaščite, prebivajo 203 osebe, postopek pa v povprečju traja 99 dni. Če jim vlogo zavrnejo, se lahko prosilci pritožijo na sprejeto odločitev. Če je prošnja dokončno zavrnjena na vseh ravneh, osebi navadno določijo rok, v katerem mora zapustiti državo, drugače jo oblasti pridržijo in prisilno vrnejo v državo izvora.

Vlada je že večkrat pojasnila, da potrebuje dodatni prostor za namestitveni center, kjer pa se tujci zadržujejo zgolj od 12 do 24 ur oziroma do odhoda v ciljno državo ali nazaj v prvo varno državo, iz katere so prišli. Center bi lahko uredili v prostorih nekdanje trgovine Baumax v Šenčurju ali v Kidričevem, a temu ostro nasprotujejo ne le ljudje, ampak tudi lokalna politika, ki se je v boju proti beguncem poenotila. Mestna občina Kranj in šenčurska občina, ki sta se od shoda, ki ni bil prijavljen, sicer distancirali, sta vladi in javnosti glasno sporočili, da centra za begunce ne želita, in to utemeljili z nerazumnim argumentom, da sta v bližini letališče in avtocesta. Vlada je odgovorila, da bližina letališča in avtoceste nima nobenega vpliva na varnost migrantov ali lokalnih prebivalcev, saj se v nastanitvenih centrih prebežniki zadržujejo krajši čas, njihovo gibanje pa je omejeno le na območje centra.


Vzeli nam bodo delovna mesta

Večina ljudi se kljub zavedanju, da so se ljudje selili vso zgodovino, še vedno najbolj boji, da bodo zaradi prišlekov izgubili delovno mesto. Dr. Boris Majcen, predsednik Inštituta za ekonomska raziskovanja, je za Sobotno prilogo pojasnil, da bo Evropa zaradi staranja prebivalstva do leta 2050 potrebovala deset milijonov delavcev, zato so vsi ti, ki k nam prihajajo iz Sirije, Afganistana in drugih držav, zanjo pomembni. Nemški ekonomist Gunnar Heinsohn celo meni, da bo Evropa do tega leta potrebovala sto milijonov priseljencev, sedemdeset za nadomestitev manjkajočih rojstev in trideset za nadomestitev tistih, ki se niso rodili že v preteklosti. A opozarja, da trenutni iskalci azila niso dovolj kvalificirani in ne ustrezajo potrebam razvite tehnološke družbe, zaradi česar bi Evropa proti Japonski in drugim velesilam lahko postala nekonkurenčna. Kakor pojasnjuje direktorica direktorata za migracije in naturalizacijo Nina Gregori, sicer še ne vemo, kak­šne kvalifikacije imajo prebežniki, saj so večinoma brez dokumentov ali dokazil o izobrazbi. Evropa ima po njenih besedah že določene mehanizme za prepoznavanje kvalifikacij, a jih bo treba še dodelati.

Kakorkoli že, pregled zgodovine pokaže, kakor pojasnjuje tudi kulturni antropolog dr. Rajko Muršič, da so vse države, v katere so tujci prihajali, te tudi potrebovale. »Sistem kapitalistične proizvodnje temelji na poceni delovni sili. Nemčija je v 19. stoletju zaradi industrializacije najprej počrpala zaloge svojega kmečkega prebivalstva, potem je začela sprejemati tujce, ko je prišla gospodarska kriza, jih je okrivila za vse tegobe, ko se je gospodarstvo po drugi svetovni vojni spet začelo razvijati, so v 50. letih na delo vabili Italijane, Švicarje in Špance, ko je v 60. letih industrializacija dosegla tudi te, je Nemčija začela vabiti ljudi iz Jugoslavije. V 70. letih nato Turke, ko je teh zmanjkalo, so v 90. letih delovna mesta, ki jih domačini niso hoteli, zasedli Vzhodnoevropejci, zdaj pa jih bodo begunci.« Po sogovornikovem mnenju je »begunska kriza en sam velik posel. Kapitalizem v najbolj jasni obliki.«

Ne znajo se vključiti v družbo

V trenutnem valu prebežnikov je poleg beguncev – tistih, ki bežijo pred vojnami – tudi veliko ekonomskih migrantov, ki bi krizo radi izkoristili za izboljšanje svojega gmotnega položaja. Te bo zdaj Evropa začela dosledno zavračati. Tiste, ki bodo ostali, pa bo treba integrirati v družbo. A dr. Karmen Medica s Fakultete za humanistične študije v Kopru je prepričana, da obstoječi integracijski modeli, torej nizozemski, nemški in danski, ne bodo primerni. Evropa se namreč z vključevanjem tujcev precej neučinkovito ukvarja že vsaj štirideset let. Vsi dosedanji integracijski modeli so se izkazali za neuspešne, v zahodnih evropskih državah je stop­nja brezposelnosti med priseljenci dvakrat višja kot med domačini, priseljenske skupnosti marsikje živijo izolirane od večinskega prebivalca, druga generacija priseljencev se zaradi razočaranosti in brezperspektivnosti navdušuje nad skrajnimi ideologijami, med domačini se krepi ksenofobija. Marsikoga od tistih, ki sicer verjamejo v možnost uspešnega sobivanja različnih kultur, je strah vzpona skrajnih desničarskih oblasti, ki so v zgodovini že pokazale, česa so zmožne in kako velike množice lahko mobilizirajo s svojimi vzvodi. Karmen Medica je mnenja, da je bila ena od napak integracijskih modelov tudi ta, da so bili enostranski. Ukrepi niso zadevali večinskega prebivalstva, ki samo ni nikoli namenjalo pretirane pozornosti spoznavanju tujih kultur.

Od oktobra 2015 do danes je našo državo prečkalo skoraj pol milijona prebežnikov. Foto: Armend Nimani/AFP Photo

Nujnost spoštovanja zakonov držav gostiteljice

Vsi naši sogovorniki se strinjajo, da se morajo priseljenci naučiti jezika večine, spoštovati zakone gostiteljske države in demokratična načela. Integracija v svobodno demokratično družbo namreč ni pogoj za participacijo, ampak je posledica participacije. V Sloveniji učenje jezika in spoznavanje kulture ni obvezno, kot je na primer na Nizozemskem. Na Švedskem dobi oseba denarni bonus, če obiskuje jezikovni tečaj. Kakor pojasnjuje Nina Gregori, pa se slovenščine, čeprav ni obvezno, uči čedalje več tujcev, največ iz BiH. Tečaji potekajo na 22 različnih lokacijah. Glede visokega deleža nezaposlenih tujcev v 28 državah članicah EU Gregorijeva pojasnjuje, da imajo države, torej njihove javne uprave, pravilo, da najprej zagotovijo delo svojim državljanom, potem državljanom EU in šele nazadnje državljanom tretjih držav. Muršič k temu dodaja, da je med tujci tudi veliko dela na črno, zato je po njegovem mnenju delež dejanske nezaposlenosti precej manjši. Za uspešno integracijo je tako ključnega pomena ljudi čim prej vpeljati na trg dela, da sami poskrbijo za svoje preživetje. »Lahko pa jih zapremo v hale, stran od uči javnosti, in jih samo hranimo. Ampak to je drago,« ironično doda.

Med njimi so tudi teroristi

Argument, da niso vsi muslimani teroristi, so pa vsi teroristi muslimani, je besedah Muršiča popolnoma zavajajoč. Večina terorističnih napadalcev v ZDA ni muslimanov, prav tako ni bil Breivik. »V Sloveniji imamo 20 morilcev; ali to pomeni, da je dva milijona Slovencev nagnjenih k ubijanju?« se sprašuje sogovornik in dodaja, da je seveda množica priročna za infiltriranje raznih skrajnežev, a proti temu lahko ukrepajo le država in njene varnostne službe, ki morajo dobro nadzorovati begunce.

Dr. Karmen Medica čudi tudi strah nekaterih, da bi jih muslimanizirali. V Ljubljani so namreč vse pogostejši grafiti »stop islamizaciji«. »Nihče ne more spremeniti prepričanja drugega človeka, če tega človek sam ne želi,« dodaja Muršič. Na družbenih omrežjih poleg strahu proti muslimanizaciji pogosto zasledimo tudi objave o posilstvih, katerih storilci so muslimanski moški. Posilstva se res dogajajo, a jih zakrivijo posamezniki in ne družbene skupine, opozarjata sogovornika. Karmen Medica dodaja, da morajo mediji o tem nedvomno poročati, a podati celotno sliko dogodka, tudi s posledicami, ki bodo doletele storilce.

Foto: Igor Modic/Delo

Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev, ob tem opozarja na manipulacije na svetovnem spletu. Fotografije in posnetki dejanj beguncev so vzeti iz konteksta, marsikdaj tudi predelani. Po njegovem mnenju bi morali spremeniti zakone o medijih, ki so zastareli. Za vse, kar je javno objavljeno, bi morali sporočevalci za širjenje laži in sovraštva kazensko odgovarjati.

Od kod torej strah?

Rajko Muršič pojasnjuje, da strah pred vzhodnjaki in njihovimi »tako drugačnimi kulturnimi normami« temelji na zgodbi o Atili, hunskem zavojevalcu. Strah pred Huni je v Evropejce vcepljen že v zgodnjem otroštvu z raznimi pripovedkami, kar se nadaljuje pri pouku zgodovine med šolanjem. Vzhodnjaki, muslimani, ljudje iz puščave, barbari ... tako v Evropejcih nezavedno aktivirajo različne potlačene strahove in frustracije. »Najbolj neznosno pa je dejstvo, ki povzroča to potlačitev strahov,« pripoveduje Muršič. Po njegovem mnenju smo zahodnjaki ujeti v predstave o življenju; določeno nam je, kako moramo živeti. »Ljud­je, ki pred vojnami bežijo k nam, so vse to pustili za sabo, nimajo več kaj izgubiti. To jih dela svobodne. Tudi če jih na zavestni ravni ne dojemamo tako, jih na podzavestni. Zaradi tega jim očitamo kakršno koli imetje, pa čeprav le pametni telefon. Zamerimo jim in tudi to jim želimo vzeti, čeprav niti ne vemo, zakaj. To je zavidanje svobode,« dodaja profesor na filozofski fakulteti.

Ne glede na vse Evropa temelji tudi na konvenciji o zaščiti beguncev, dokumentu, prvotno namenjenem za zaščito evropskih beguncev, ki so iskali zatočišče po drugi svetovni vojni. Njen glavni namen je ljudem, ki so preganjani, zagotoviti varstvo. Če želimo ohraniti Evropo, moramo to spoštovati, ne glede na neprijetne občutke, ki se nam morebiti porajajo.

Povezane novice

Manipulacije in dezinformacije o prebežnikih
20. February ob 10:00
V Sloveniji je trenutno 265 prosilcev za azil. V vladi zatrjujejo, da je zagotovljenih dovolj namestitvenih zmogljivosti.