Svet, od kod Slovenija tvoja!

Kranjčan Mitja Lavtar namerava obiskati vsa slovenska naselja (6036). »Skušam razumeti, da me imajo za motnjo.«

Mon, 07.03.2016, 10:00; spremenjen: 13:11
»Sramujemo se slovenskosti, tako smo majhni, da silimo ven.«

Mitja Lavtar je 26-letni Kranjčan, ki mu je na misel padlo nekaj, kar je ves čas blizu, samo posvetiti se ti mora. Za ures­ničenje je treba vzeti pot pod noge ali pod dve ali štiri kolesa. Obiskati namerava vsa slovenska naselja, rečem in tipkam, 6036.

Najprej pa k organizaciji TED, neprofitni, ustanovljeni leta 1984 v ZDA, vsako leto imajo svetovno srečanje, zadnje v kanadskem Vancouvru, njen temeljni namen je širjenje idej, ki so tega vredne. TEDx je lokalna različica, »se prijaviš za licenco in organiziraš dogodek«. Kranjčani so ga na kulturni praznik pripravili na svoji gimnaziji, youth, mladinsko varianto. Svoje izmisleke so predstavili nekdanji dijaki, Mitja svoj načrt obiska vseh 6036 slovenskih naselij.

Lavtar je podiplomski študent na turistiki v Portorožu. Pa »dve službi imam, v Layerjevi hiši,« kulturno-družabno kranjsko stičišče je to, »sem vodja turističnega dela, v Mladinski knjigi Založbi pa sem zastopnik za Gorenjsko, za prodajo knjig šolam, vrtcem.« Dve službi? Mitja si želi nabrati zalogo za pot okoli sveta. Deset jurjev bi čez prst potreboval, saj »ko čez prideš, v Avstralijo, pa tam delaš, ali pa v Ameriki«. Je pozabil povedati, da je tudi turistični vodnik.

Doslej je prepotoval večino Evrope, del severne Afrike in Azije, a mladenič je prepričan, da »popotniki tajimo Slovenijo in da je zdrav patrio­tizem predispozicija za kozmopolitizem«. Zatorej, najprej Slovenija od A do Ž, nato pa abeceda planeta. Ki se je bo učil sam, pravi.

Naselje, kaj bi to bilo? Uradno je zapisano, da je »naselje ali kraj skupina človeških prebivališč, ki tvorijo celoto. Naselja sestavljajo hiše, gospodarska poslopja in ceste. Nekatera manjša naselja imajo tudi jedro, trgovine, šole in stanovanjske stavbe. Delimo jih na podeželska in urbana ...« Še to, kot zanimivost, občina Krško jih ima največ, 158, po le eno premorejo občine Kobilje, Odranci in Trzin. Najmlajše, ki je nastalo leta 2013, je Gorica na Medvedjeku v občini Trebnje. Mitja govori o naselju kot o skupnosti »vsaj desetih hiš, ki tvorijo zaključeno celoto«.

Očitno je z naselji lažje kot z lepimi dekleti, ki jih je preveč, preveč, in nihče ne more nikdar vseh imet, kot je nekoč nekdo približno prepeval. Mitja si je na googlu naredil zemljevid z vsemi kraji, vsak ima ikonico, neobiskani fotoaparat, obiskani ono, ki ustreza vrsti obiska. Od naselbinskega Poncija do Pilata potuje peš, s kolesom, motorjem, avtom. Kolo pomeni precej sklumpan mestni bicikel, motor je skuter, avto, tega Mitja nima, ampak si ga sposodi od mame Daše, ki je turistična vodnica. Na poti je z njim nemalokrat dekle Nina.

V vsakem osvojenem kraju pofotka krajevno tablo, če te ni, hišno številko z imenom naselja ali kako tretjo identifikacijsko točko. Začel je novembra 2014, končati namerava čez leto in pol. »Pridem, se razgledam, če je kakšna znamenitost, če koga srečam, spregovorim par besed, če bi hotel bolje spoznavati ljudi, bi trajalo vse življenje«. Na vsako pot se skrbno pripravi, največkrat nabira kraje med vikendi, počitnicami, kadar ima pač čas.

Ker je Lavtar, je začel z Lavtarskim Vrhom, »v hribih med Škofjo Loko in Kranjem«, najprimerneje bi bilo, če bi bila na repu Zadnja vas, pa je tam že bil, tako da bodo verjetno Spodnje Duplje, kjer je odraščal. Čeravno je tudi tam seveda bil, vendar ne projektno. Če pogleda na zemljevid svojega početja, je jasno, da poti koncentrično širi iz žarišč, »Kranja, Portoroža in z Malega Kamna pri Senovem«, kjer ima dekletova družina zidanico.

Tudi od zgoraj

Projekt je razdelil na več stopenj, poleg »spoznavanja slovenskih krajev sem vključil tudi Slovensko planinsko pot«, transverzalo od Maribora do Ankarana čez večino našega gorskega sveta, »dve tretjini sem že opravil«, dodal bo še dopolnilo SPP, njeno razširjeno različico. Ja, ne samo kraji, tudi vrhovi, s katerih ti pogled boža naselja, ima v načrtu ali za seboj. Nasploh »me gore privlačijo, Kitajska, Tadžikistan, Kirgizija, severna Indija, Pakistan«. To pride na vrsto, ko bo šel okoli sveta. In ko se bo vrnil, »bom morda naredil doktorat in delal v turistični industriji«. Ja, družinsko zaznamovan, mama vodi po Maroku, Egiptu, evropskih prestolnicah, sestra Ajda ima svojo turistično agencijo, očeta Stojana je nasledil pri prodaji knjig. No, brat Jan študira arhitekturo.

Služba, službe, kraj na kraj, kako je s časom? »Dan ima 24 ur, gre za osebni izziv, hec.« Precej zahteven hec, »ne gre za to, da bi bil ne vem kakšen poznavalec Slovenije«. In dodaja, »če imaš oči odprte, je povsod lepo, enako«. Vas na Blokah je enako zanimiva kot katera v Indiji.

Mitju se zdi, da »se sramujemo slovenskosti, tako smo majhni, da silimo ven«. V svojem nastopu na TEDx je slušateljem naložil: »Kadar ne veš, kaj bi s seboj, kam bi, poišči na zemljevidu nenavaden, poseben kraj in ga obišči.« Bistvena je miselna neobremenjenost.

Veliko podob naselij, ki jih je obiskal, nosi v sebi, zapomniti imena vseh se mu kajpada zdi nemogoče. Marsikje ni krajevnih tabel, ni asfalta, enota je težko določljiva, imajo pa druge dragotine, »v ospredju je misel, kako lepo je povsod, pa kako slabo poznamo svoj svet«. Da vidiš, kaj vse je okoli tebe, se zdi Lavtarju neprecenljivo. Da v krajih vidi čudovitost, ki je tamkajšnji, živeči vsakdan, ne poznajo. Saj veste, Ljubljančan prisega, da če bi v Bohinju živel, bi šel vsak dan na Triglav. Bohinjcu to ne pade na pamet. Bi pa šel trikrat na dan na Ljubljanski grad, kajne?

Zanimivo je, pravi, »kako te v vaseh gledajo, včasih me fotografirajo, če bi bilo kaj narobe«, da ne bi česa ušpičil. Pa jim nezaup­ljivosti niti najmanj ne zameri, razume jo, vendarle je tujek, tujec. »Skušam razumeti, da me imajo za motnjo.«

Za njim je slaba tretjina opravljenega, krajevni dvatisočak torej, veseli se dveh tretjin, ki sta pred njim, če se je na začetku »Železnikov in tamkajšnjih hribov, 20 kilometrov iz Kranja je vse skupaj, pa območja sploh nisem poznal«, ga zdaj vleče predvsem Prekmurje.

Še to, spodnjo mejo smo omenili, deset hiš, zgornja pa je? Ljubljana. Ima že svojo ikonico – avto. Človek pomisli, fant je mlad, pa bo obiskal več kot šest tisoč naselij. Na svetu pa je, denimo, pičlih 190 in še nekaj držav. Nova ideja za prihodnji TEDx?

O tem, da Mitja Lavtar zbira slovenske izraze za napiti se in da jih ima že okoli 170, pa: na zdravje!

Prijavi sovražni govor