Tadej je svoje sreče fotograf

Mladi fotograf je upodobil ducat slovenskih pregovorov.

ned, 26.11.2017, 14:00

Ducat v podobi

Brez dela ni jela.
Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran.
Jabolko ne pade daleč od drevesa.
Kdor visoko leta, nizko pade.
Laž ima kratke noge.
Le čevlje sodi naj kopitar.
Ni vse zlato, kar se sveti.
Osel gre samo enkrat na led.
Rana ura, zlata ura.
Vaja dela mojstra.
Vsak je svoje sreče kovač.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Fotografija gre s časom, ga, se zdi, še prehiteva, pregovori in reki ostajajo enaki. Tadej Mulej je v moderni orodjarni ustvaril pregovorno kakovostno pahljačo tradicije.

Tadej Mulej se je s fotografijo srečal kot dijak viške gimnazije, »na izletih sem s trotel kamero slikal znamenitosti, pa zvečer žurke«, potem so mu starši kupili prvi ta črni aparat, zrcalnorefleksno kamero z izmenljivimi objektivi, na šoli je postal »designated photographer,« porabili so ga na prireditvah, pa pri šolskem časopisu. Hkrati so ga začeli najemati za fotkanje na rojstnih dnevih, »za drobiž«.

Po srednji šoli je naredil izpit za turističnega vodnika, nato pa je dobil vabilo iz ljubljanskega Kluba KMŠ za fotografiranje v diskoteki.

Tadej ima 26 let, govori drugačen jezik od dvakrat starejših, pove, kako je štiri leta petkrat na teden fotografiral diskotečni vrvež, »to je bil dream job, king job«, po nekdanje, slovensko, super posel pri 18 letih, fotkanje pa zastonj pijača pa ... Nabiral si je izkušnje, kolateralno spoznaval bodoče stranke. A vedel, da bi se moral izšolati.

Slabo leto je ne filofaksu drgnil filozofijo, nato pa se vpisal na visoko šolo za storitve, triletna smer fotografija, zdaj je diplomant. In se s fotografijo preživlja.

Blagovno


Avtor pregovorov. Foto: Andreja Nježić

Že kmalu je upal, da bo imel nekoč dela, da ga ne bo sam zmogel. In se mu je uresničilo, »imam svoj brand,« blagovno znamko, »občasno imam zaposlene tri sodelavce«. Reklamna fotografija, »ta naslavlja nekoga, ki še ne ve, da nekaj potrebuje, produktna nagovarja nekoga, ki že ve, da potrebuje copate, ne ve pa, katere«, greva skozi labirinte komerciale. Njegova agencija se ukvarja še s poročno, modno, družinsko fotografijo.

Med krizo je bila komercialna fotografija ena prvih vej, ki je odpadla, »jaz sem na srečo sredi krize šele začenjal«. Zdaj je dela preveč. No, ni, da bi jadikoval, kajne?

Rana ura, zlata ura. Foto: Tadej Mulej

Pa kljub temu nikar stagnirati, Tadej bi rad prodrl v tujino, recimo fotkal poroke v Angliji, na Nizozemskem, »lahko bi bili manjši strošek za naročnike kot tamkajšnji ponudniki«. Tadej sanja, no, razmišlja, da bi »lahko bili masovni obrat«. Poleg zapisanih vej, s katerimi se ukvarjajo, »imamo pogodbo s podjetjem za sto eventov na leto«.

Ko človek spozna, kam je šla fotografija v zadnjih desetletjih, opusti misel na vprašanje o izgubljeni pristnosti, ki naj bi bila hčerka analognosti, ne nazadnje sta se že v starejših časih komercialna in reportažna fotografija z razkorakom razlikovali od, pogojno rečeno, avtorske. Zatorej le, je Tadej kdaj analogiziral s fotoaparatom? »Analognega sem se moral naučiti pri enem od predmetov,« v vseh letih je dobil eno takšno naročilo. Pa na dopust vzame dedkov zenith. Voljo do nadaljnje razprave, kaj je z analognostjo, izgubim ob podatku, da njegova agencija na teden odda 3000 fotografij. Pravi, da je morda v posel vstopil s prenizkimi cenami, zdaj jih viša, dela pa ima toliko, da »ni usodno, če mi kakšna stranka reče ne«. Studio ima na Dunajski v Ljubljani.

Kako je z nabiranjem znanja? »Potrebna je temeljna dojemljivost.«

Mimogrede omeni, kako imajo fotografinje »izrazit smisel za estetiko, kompozicijo, tehnika jih ne zanima«. Pri fotografih je drugače, celo nasprotno, Mulej ima najraje modno in poročno fotografijo, še bolj pa obdelovanje fotografij na računalniku, fotošop. Ja, fotografija se deli na osnovno dejavnost, pritisk na sprožilec, in postprodukcijo, računalniško obdelavo. Zato dela (navidezne) čudeže.

Diplomiranec

Pa od poklica, komerciale, kljub vsemu nekoliko vstran, k njegovi diplomski nalogi. Kakor pravi, je bil vzgojen v duhu, da mora (tudi) diploma biti noviteta. So mu včasih rekli, da so njegovi izdelki pregovorno kičasti, pa je nekako naneslo na slovenske pregovore. Vizualno se jih je prvi lotil Maksim Gaspari z ilustracijami, pa Kostja Gatnik stripovsko z Magno Purgo, stripovsko tudi Iztok Sitar. Fotografsko očitno še nihče.

Kdor visoko leta, nizko pade. Foto: Tadej Mulej

Za projekt »sem se odločil zaradi pregovora o oslu, ki gre samo enkrat na led.« A ker je pregovor književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo, vemo, da je pregovorni osel oni, ki se iz živali norčuje, in ne ve, da se iz sebe. Ja, človek, ne.

Z mentorjem Draganom Arriglerjem se sprva odločita za 15 pregovorov, se izkaže, da nekateri niso več aktualni, recimo, da beseda ni konj. »Beseda je danes lahko še bistveno nevarnejša od konja,« ki te ritne. Mladenič opaža, da kar dobršen del njegove generacije stoletnih pregovorov sploh ne pozna. Ostane je ducat izbranih, ducat je bolj ljudsko, koledarsko število. Tadej pove, da ni tradicionalen človek, a blizu so mu vijuge besednega zaklada in ne nazadnje tradicija, in pregovori so tradicija, pri njem upodobljena na enega najmodernejših načinov. Vsak pregovor lahko »upodobiš na sto načinov, sam sem se odločil za dobesednost«. Namen diplome je bil s fotografijo pregovore spet približati ljudem, ohranjati tradicijo, ki se je sprva razširjala le ustno. Saj, pregovorno, ena fotografija pove več kot tisoč besed.

S čim izrazitejšo dobesednostjo »se je izgubila variabilnost pregovorov«. Fotografiral je v naravi, v studiu, pa seveda ogromno časa prebil v digitalni temnici. Posamezna fotografija ni nastala istega dne. Za reklo o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa, je šel tako na Mangart kot v okolico Velenja, v visokogorju je nastal rob prepada, na Štajerskem jablana z odpadlim sadežem. »Nekateri pregovori so stvarni, vsakdanji, tudi laže upodobljivi, drugi kontroverzni, pri teh so potrebne vizualne manipulacije in montaže. Razen dveh podob gre bolj ali manj za montaže,« pri vseh vsaj za fotošop. Zakaj ne, saj je tudi pregovor nekakšna miselna, jezikovna manipulacija, s svojo metaforično zagonetnostjo.

Ker vemo, da je povsod lepo, doma pač najlepše, Tadej potrdi, da je šel prepad, v katerega bi se zakotalilo jabolko, najprej iskat na devinske pečine, v Italijo, pa si je premislil. In vsi koščki mozaika na dvanajstih upodobljenih sestavljenkah so slovenski. Če bi bili foto pregovori nekoč morda tržno zanimivi, da je v njih ohranjen naš narodni duh. Brez vonja po razvijalcih, fiksirjih, tretjih raztopinah, ampak vsaka doba ima svoj vonj.

Samo pregovori, se zdi, ne sledijo času. Ker so brezčasni.

Za konec: le bralka Nedela sodi naj Tadejeve podobe. Ali bralec.

Prijavi sovražni govor