Tanja Ahlin, antropologinja: Ko vidijo, da nisi vzvišen, si oddahnejo

Pri delu na terenu jo vodi radovednost, za predsodke pa ni prostora.

tor, 03.02.2015, 16:00
Sveto spodnje perilo

Med svojimi potovanji je Tanja Ahlin spoznala gospo – želela je ostati anonimna –, ki si prizadeva, da bi ogroženim ženskam v Indiji z drobno gesto izboljšala vsakdanjik in dala navdih. Podarja jim namreč spodnje hlačke, zavite kot darilce. S tem jim poskuša pomagati pri osebni higieni, ki je zelo pomembna za zdravje. A k darilu doda tudi sporočilo – naj darilo ohranijo kot »sveto«. Ker duhovne spodbude, še posebno v indijskem okolju, odprejo marsikatero uho, darovalka upa, da jih bo tako spodbudila, da premislijo, preden se zaradi slabega ekonomskega položaja podajo v priložnostno prostitucijo. Članek je objavil spletni časnik The Huffington Post (The Gift Of Panties: Protecting One Woman At A Time).

Tanjo Ahlin sem spoznala v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti, kjer smo se srečavali podiplomski študentje na predavanjih s področja medicinske antropologije. Že takrat je izstopala s svojimi prodornimi idejami. Študij jo je vodil v tujino, najprej na Univerzo v Heidelbergu in nato na Univerzo v Amsterdamu, kjer zdaj piše doktorat. Antropološke raziskave je opravljala v Indiji in Omanu. Poleg strokovnih objav je na začetku leta njen članek objavil tudi ameriški časopis Huffington Post.

Za magisterij si raziskovala na področju medicinske antropologije v Indiji. Kako bi strnila svoja terenska spoznanja?

V magistrski nalogi sem se ukvarjala z vprašanjem vpliva razvoja in napredka na zdravje žensk v severni Indiji. Celotno zgodbo, ki sem jo opisala v svoji nalogi, je težko strniti v nekaj besed, a gotovo je, da mlade, izobražene, kritično razmišljujoče ženske v okolju, kjer so patriarhalne vrednote še vedno oziroma znova močne, čaka veliko izzivov. Stojijo namreč sredi bojnega polja, kjer nastajajo konflikti med »tradicijo« in »modernim« življenjem, če poenostavim. Po eni strani imajo možnost za življenjski slog, podoben našemu – lahko postanejo visokoizobražene, se zaposlijo in živijo kot samske ženske v najetih stanovanjih – tudi v visokogorju tik ob meji s Kitajsko. Po drugi strani jih okolica prav zaradi tega lahko popolnoma izobči. To lahko pusti resne posledice pri počutju in zdravju posameznic, kar postane še bolj jasno, če vemo, da v hindujski miselnosti človek kot posameznik niti ne obstaja, temveč se njegova oziroma njena identiteta nenehno oblikuje z deljenjem hrane in prostora z drugimi. V takem kontekstu je popolna izolacija nekoga pravzaprav kot subtilna obsodba na smrt.

Kakšno je pravzaprav življenje antropologa na terenu? So potrebne priprave?

Meni se zdi, da je antropolog na terenu vsak dan in vsepovsod. Zame biti antropolog niti ni poklic, ampak način razmišljanja, ki se mi zdi v teh časih vse bolj dragocen in potreben, a večina sploh ne ve, da obstaja. Na to se pripravljaš vse življenje in vsak dan, ko vstaneš.

V bolj konkretnem smislu so priprave odvisne od tega, kaj je tvoj »teren«. Če je to v tujini, se moraš najprej spopasti z birokracijo, nadaljuje se z načrtovanjem, kam boš šel, kje boš stanoval in koga boš prosil za pomoč pri spoznavanju ljudi, ki bi lahko sodelovali pri tvoji raziskavi. Osebni stiki in še tako bežna znanstva so neprecenljivi in sama sem jih večkrat vzpostavila po srečnih naključjih. Da o učenju jezikov sploh ne govorimo. Priprave so seveda bistveno drugačne, če je tvoj teren neka ustanova ali skupina ljudi v tvojem domačem kraju. In potem je tu še najnovejše virtualno terensko delo, ki ga opravljaš na svetovnem spletu. Antropologi smo ravno dobro začeli ugotavljati, kaj to pravzaprav pomeni in kaj takšno delo omogoča in zahteva.

Si se kot antropologinja pri delu v drugem okolju srečala tudi s svojimi in tujimi predsodki?

V svet se poskušam podajati z več radovednosti kot česa drugega. Ko gre za tuje predsodke, se mi je zdelo zanimivo, kako je pri Indijcih, ki sicer nimajo veliko neposrednega stika s tujci, precej izoblikovana podoba o tem, kdo in kaj so tujci. Družina, pri kateri sem živela nazadnje, tokrat na jugu Indije, me je pričakovala z nemalo zaskrbljenosti: zanimalo jih je predvsem, ali bom ponoči hodila naokoli, pila alkohol in se zmrdovala nad njihovim načinom življenja in predvsem hrano. Ko so ugotovili, da njihovo hrano obožujem in da se ne vedem kot neko vzvišeno bitje, so si vidno oddahnili. V bistvu me vsakič znova, v Indiji ali kjer koli drugje, preseneti, kako malo je stikov med tujci, naj bodo turisti ali kdo drug, in lokalnim prebivalstvom. Tudi v državah, ki so preplavljene s turisti, se ti dve skupini, v glavnem in seveda z izjemami, samo od daleč sramežljivo spogledujeta, spoznata pa se zares ne.

Napisala si esej o vlogi prijateljstva med znanstveno raziskavo. Meniš, da takim temam namenjamo premalo pozornosti, ko gre za znanost?

Razmišljati o prijateljstvu kot metodi znanstvenega raziskovanja vsekakor ni konvencionalno, tudi za marsikaterega antropologa. Res je prijateljstvo težko enačiti z drugimi metodami, ker ga je nemogoče načrtovati ali predvideti. Po drugi strani je narava antropološkega dela takšna, da je brez poglobljenih osebnih odnosov raziskovanje pravzaprav težko izvedljivo ali celo nemogoče – seveda je tudi to odvisno od teme, s katero se ukvarjaš. Vsekakor je po mojem mnenju dobro, da si kot raziskovalec pozoren na odnose, ki jih med raziskovanjem ustvarjaš, in na to, kakšen učinek imajo tako na raziskavo kot na ljudi, s katerimi se spoprijateljiš (ali ne). Antropologija je v osemdesetih letih naredila velik kakovostni preskok v metodologiji, ko je prišla na plan z idejo o samorefleksiji raziskovalcev: odkrila je namreč, da znanstveniki niso le objektivni opazovalci, ampak so že s svojo navzočnostjo aktivni soudeleženci v lastni raziskavi. Da se tega zaveš in poveš naglas, moraš imeti precej poguma. Verjetno je kakšnemu antropologu danes tudi kdaj žal, da se je ta preobrat sploh zgodil.

Intenzivneje si se ukvarjala tudi s telemedicino. Nam lahko poveš kaj o tem področju svojega dela?

Telemedicina me je začela zanimati pred leti, ko sem imela priložnost iz prve vrste opazovati, kako (lahko) nastajajo projekti na tem področju. Takrat sem med drugim obiskala neko konferenco s tega področja, na kateri so ugotovili naslednje: telemedicina se je več kot dve desetletji razvijala na treh stebrih, in sicer akademiji, industriji in vladi, a kljub vsemu trudu še vedno trpi za tako imenovanim »pilotitisom« – pilotnim projektom ni videti konca, vzpostavitev sistema telemedicine na kakšni nacio­nalni ali mednarodni ravni pa je še vedno kot sanje na obzorju. In tako je telemedicinska stroka leta 2011 nenadoma odkrila »četrti steber« – ljudi! Torej uporabnike, bolnike in zdravnike, o katerih doslej ni bilo govora, razen takrat, ko se je o njih govorilo kot o ovirah, ki trdovratno onemogočajo projektom, da bi končno oživeli. Tu seveda lahko pridejo na vrsto antropologi, saj se ukvarjajo z – ljudmi. A stvari postanejo še bolj zabavne, saj antropologe zanimajo vsi ljudje – ne le zdravniki in pacienti, ampak tudi tisti v akademiji, industriji in vladi, ki telemedicinske projekte oblikujejo – za povrhu pa tudi razne tehnologije in strukture, v okviru katerih ti ljudje delujejo in jih hkrati oblikujejo. Tu lahko govorimo o temah, kot so nadzor, varnost podatkov in razne igre moči. S profesorjem Markom Nichterjem sva zato v interesni skupini Društva za medicinsko antropologijo (Society for Medical Anthropology), ki se ukvarja s kritičnim raziskovanjem globalnega zdravstva, ustanovila iniciativo za antropološko raziskovanje telemedicine in e-zdravja po svetu.

Kje vidiš prispevek medicinske antropologije v razumevanju zdravja in zdravljenja v sodobnosti? Kakšne so prednosti antropologije pred drugimi humanističnimi disciplinami?

Najbrž se vsi ne bi strinjali, a meni se zdi antropologija bolj eksaktna znanost kot marsikatera druga, in sicer zato, ker zaradi svojih teorij in metod omogoča najbolj celosten vpogled v neko situacijo. Življenje in s tem vse, kar je povezano z zdravjem, je kompleksna reč, antropologija pa zna to kompleksnost razbrati in razumeti. Pozitivno se mi zdi tudi sodelovanje z drugimi znanstvenimi vejami in iskanje odgovorov z mešanimi metodami, se pravi z uporabo tako kvalitativnih kot kvantitativnih metod pri istem raziskovalnem vprašanju. A želim si, da antropologi ne bi tako pogosto ostajali pri opisovanju in teoretskem razglabljanju, temveč bi se pridružili tudi iskanju odgovorov na vprašanje – kaj pa zdaj? Opominjanje na napake, težave in pomanjkljivosti je pomemben prvi korak, a ustvarjanje rešitev in novih poti je večji izziv, ki ga je prav tako pomembno sprejeti. Pri tem bi po eni strani lahko antropologi pokazali več zanimanja za aktivno delovanje zunaj akademije, po drugi pa bi lahko drugi znanstveniki, industrija in javne ustanove antropologe bolj vključevali v svoje razprave in načrte.

Intenzivno sodeluješ tudi na mednarodnih konferencah. Je težko priti nanje? Kaj svetuješ študentom? Je denar pogosto ovira?

Konference zunaj Evrope so večji finančni zalogaj zaradi potnih stroškov, a tudi v Evropi je veliko konferenc, simpozijev in delavnic – na splošno velja, da so manjši dogodki cenejši, in marsikdo jih ima raje, saj omogočajo bolj oseben stik z drugimi raziskovalci. Sicer je res, da vedno nekaj zapraviš za prevoz in prenočišče, a jaz gledam na to kot na investicijo, ki se mi je doslej večinoma obrestovala. Po mojih opažanjih denar med študenti ni tako velika ovira, kot je pomanjkanje samozavesti. Za tiste, ki to premagajo in se odločijo za aktivno udeležbo, obstajajo tudi nagrade v obliki štipendij – takšne štipendije podeljuje na primer MAYS (Medical Anthropology Young Scholars), ki deluje v okviru evropske zveze socialnih antropologov (European Association of Social Anthropologists). Poleg tega lahko z malo poguma ugotoviš, da so tudi »veliki« profesorji in profesorice le ljudje, ki so veseli, če kdo pokaže iskreno zanimanje, in bodo študentu oziroma študentki radi priskočili na pomoč s konkretnimi nasveti.

Znano je reklo »objavi ali izgini«, kar velja za akademske publikacije. So odprte do novih avtorjev? Kak­šne so tvoje izkušnje z objavami?

Mene se objave doslej našle bolj same od sebe. Kar pomeni, da sem imela precej sreče, a je hkrati res, da so teme, s katerimi se ukvarjam, za nekatere časopise zanimive. Načini in postopki objavljanja se od ene znanstvene veje do druge precej razlikujejo, kar je z mojega položaja med antropologijo in medicino zanimivo opazovati. Za antropologe, na primer, je bistveno, da objavijo vsaj eno knjigo, tako imenovano etnografijo, medtem ko v drugih disciplinah prevladujejo članki. A pritisk po objavljanju člankov v časopisih (seveda takih, ki imajo čim višji faktor vpliva) postaja vse močnejši tudi med antropologi. Tak pristop je zanje problematičen, saj se jim zdi vsebina najpomembnejša, za dobro vsebino pa potrebuješ čas in prostor, kar zahteva po nenehnem objavljanju v člankih z omejeno dolžino ogroža.

Antropologijo si med drugim študirala tudi na daljavo na kanadski univerzi. Do te metode učenja je precej predsodkov. Lahko opišeš svojo izkušnjo?

Nekateri so skeptični, ker dvomijo o kakovosti takšnih izobraževalnih ustanov. Sama sem imela zelo dobro izkušnjo. Bolj po naključju sem izbrala univerzo, ki je v svetovnem merilu vodilna na področju poučevanja na daljavo. V njihovih prostorih, ki so nekje blizu severnega tečaja, nisem bila nikoli, sem pa pozneje na konferencah srečala nekaj svojih profesorjev, ki so visoko kvalificirani za svoje delo in ga tudi zelo korektno opravljajo. Meni je bilo sicer bolj kot dokument o študiju pomembno znanje in to sem dobila predvsem zato, ker sem študijski material kar pogoltnila. Ne nazadnje je rezultat odvisen predvsem od veselja do tega, kar delaš. Po drugi strani sem res pogrešala vsaj občasen stik z drugimi študenti in profesorji, ki omogoča malo bolj poglobljene razprave – to sem potem dobila med magisterijem na čisto konkretni univerzi v Heidelbergu.

Zdaj si doktorska študentka univerze v Amsterdamu. Kako bi primerjala nizozemskega in slovenskega doktorskega študenta?

Po pravici povedano prav veliko doktorskih študentov v Sloveniji ne poznam, a pri tistih, ki jih (predvsem v družboslovju in humanistiki), sem dobila vtis, da so precej prepuščeni sami sebi. Mislim, da imam izredno srečo, da sem se znašla na Univerzi v Amsterdamu v tem trenutku, s temi ljudmi, ki meni in drugim doktorskim študentom ponujajo precejšnjo podporo – preprosto povedano, ni jim vseeno za tvoje delo in za tebe kot človeka. Z mentorico se srečava najmanj enkrat na mesec, nenehno sva v stiku po elektronski pošti, vedno natančno prebere (skoraj) vse, kar napišem, in mi vrne poglobljene komentarje. Kadar koli želim, lahko za mnenje ali razpravo zaprosim druge študente, asistente ali profesorje in se bodo odzvali. Poleg tega univerza kar brbota od raznih dogodkov, delavnic in srečanj interesnih skupin, na katerih lahko spoznaš zanimive ljudi z vseh koncev sveta.

Raziskavo za doktorat opravljaš v Omanu. Lahko z nami deliš svoja prva opažanja?

Moja raziskava, ki se sprehaja med področji antropologije in študij znanosti in tehnologije, poteka v Indiji, Omanu in na spletu. Ukvarjam se s tem, kako transnacionalne družine, torej družine, ki so razkropljene po več državah in/ali celinah, ohranjajo stike in skrbijo za svoje bližnje sorodnike z uporabo vsakodnevnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij – v glavnem telefona in interneta. Zanima me, kaj v takih družinah pomeni in kako poteka skrb za starejše, zlasti ko zbolijo ali se jim pripeti kakšna nesreča. Za zdaj me je presenetilo, kako pogosto so družinski člani v stikih, kako iznajdljivi so pri načinih komuniciranja in kako praktični so pri iskanju rešitev v trenutku, ko je to potrebno.

Prijavi sovražni govor