To je bogata izkušnja, ki te spremeni navznoter

V Zdravnikih brez meja tudi pet Slovencev , zanimanje med študenti narašča

Sun, 31.01.2016, 12:00

dodatno branje

Film o ladji-bolnišnici prihaja na spored TLC 31. januarja.

»Čas je že za kakšno slovensko misijo,« vzklikne kirurg Jurij Gorjanc, ki je svoj zadnji dopust preživel v Tanzaniji in s španskimi kolegi po ves dan operiral tamkajšne paciente. Čeprav Gorjanc ni edini, ki v prostem času in na svoje stroške zdravi na nerazvitih območjih, se zdi, da bo treba na slovensko medicinsko dobrodelno odpravo še malo počakati.

V razvitem svetu je dandanes več sto medicinskih humanitarnih organizacij, z različnimi specializacijami, prek katerih znanje zahodne medicine počasi pronica tudi v takoimenovani tretji svet, zaznamovan z vojnami in epidemijami. Najbolj znani, in to z razlogom, so gotovo Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières, MSF), ki delujejo v najbolj urgentnih razmerah. S podobnim programom deluje tudi Medecin du monde, ki ima sicer veliko manjši proračun kot MSF, a več programov za rehabilitacije in dolgoročne projekte.

Nekatere bolj specializirane organizacije so še Project Smile, ki je opravila že več kot 200 tisoč brezplačnih operacij otrokom, rojenim z obraznimi deformacijami, in Operation hernia, v okviru katere deluje tudi Jurij Gorjanc. Omembe vredna je tudi avstralska Ladja usmiljenja (Mercy Ship), s kirurgi, ki od leta 1990 križarijo ob obalah Afrike in s svojimi posegi rešujejo življenja.

Vedno prvi in vedno na najbolj izpostavljenih točkah sveta, ne glede na nevarnost, pa so MSF tudi največja tovrstna zdravniška organizacija. V letu 2014 so pomagali v 63 državah, večinoma v Afriki, pa tudi v Aziji in na Bližnjem vzhodu ter celo v Evropi. Za delovanje so porabili dobro milijardo evrov, od tega štiri petine za neposredno delo na terenu, petino za delovanje organizacije.

Zdravniki te organizacije trdno verjamejo v svoje temeljno poslanstvo, to je predvsem nesebično pomoč vsakomur, ne glede na raso, veroizpoved, prepričanja in politične opredelitve. V imenu univerzalne medicinske etike se zavzemajo za pravico do človekoljubne pomoči in popolno neodvisnost od vsakršnega političnega, gospodarskega ali religijskega oblastva. Kot takšni so trn v peti tudi zahodnim gospodarjem vojne. Lani jeseni je bilo v napadu ameriških in afganistanskih vladnih sil na bolnišnico Zdravnikov brez meja v Kunduzu na severu Afganistana ubitih dvaindvajset ljudi, med njimi dvanajst zdravnikov.

Napadov na objekte Zdravnikov brez meja je bilo več, razen v Afganistanu tudi v Siriji in Jemnu, pravi Mateja Stare, operacijska medicinska sestra, ki preživlja prosti čas na misijah MSF. Bila je že v Gazi, Južnem Sudanu in lani tudi v Afganistanu. Kot operacijska sestra, ki pomaga pri operacijah, lahko dela na misiji, tako kot tudi kirurgi, največ tri mesece skupaj. Če gre za osebje, ki ni tako izpostavljeno naporom – organizacija poleg zdravnikov potrebuje še številne druge poklice – smejo biti neprekinjeno na misiji do devet mesecev. Delo zdravnikov, o katerem največkrat poročajo mediji, je samo vrh ledene gore; MSF gradi na zapostavljenih območjih tudi bolnišnice, izobražuje lokalne zdravstvene delavce, za reševanje beguncev iz valov Mediteranskega morja so kupili in predelali tri odslužene vojaške ladje itd.

Čeprav je njihovo delo lahko zelo nevarno, je za sodelovanje z Zdravniki brez meja v zahodni Evropi zelo veliko zanimanja. Veliko zdravnikov se je pripravljenih za skromno nadomestilo 850 evrov odpovedati svojim, včasih kar visokim zdravniškim plačam, da bi lahko pomagali ljudem v stiski. Njihov prevladujoči motiv je podariti svoje delo in sposobnosti ljudem v stiski, dobrodošla je tudi sprememba okolja in samega načina dela, pravi medicinska sestra, zaposlena v operacijskem bloku kirurgije na ljubljanskem UKC. Prav nobenega strahu ne čuti, kadar je na misiji, ker ima organizacija toliko izkušenj z delom na nevarnih območij, da predvidi prav vsako tveganje, še doda Mateja Stare.

»To imam preprosto v sebi,« je na vprašanje, kaj ga je gnalo na misijo, odgovoril Danijel Bešič Loredan, specialist ortopedske kirurgije. Pred nekaj leti je bil en mesec z Zdravniki brez meja na misiji v Nigeriji, kjer je sodeloval z zdravniki iz ZDA, Avstralije, Francije, Nemčije, bila je tudi zdravnica iz Kolumbije, nemedicinsko osebje pa je bilo večinoma iz Francije ali Avstralije. Upa, da bo že prihodnje leto – gotovo pa enkrat v bodoče – znova našel čas za volontiranje.

Zdravniki oziroma vsi, ki želijo volontirati, morajo temu nameniti svoj prosti čas. Že plačan dopust si včasih težko organizirajo, še težje pa je dobiti izrednega; zdravnikov vedno primanjkuje in zelo težko si odsoten z dela po nekaj mesecev, pojasni zdravnik, specialist za umetne sklepe, ki je delovno razpet med Švico in Slovenijo. Verjetno je, meni, to tudi pomemben razlog, zakaj med slovenskim zdravstvenim osebjem ni veliko volonterjev.

Postati član

Čeprav slovenski zdravstveni delavci niso pogosti med Zdravniki brez meja, pa veljajo za dobre in zanesljive. Pri MSF imajo ta hip na seznamu pet aktivnih volonterjev z medicinskim profilom iz Slovenije, skupaj so doslej opravili 18 misij, na sprejem pa čakajo še štirje kandidati, je povedal Florian Lems z dunajske podružnice Zdravnikov brez meja, ki pokriva tudi Slovenijo. Celotna mednarodna ekipa organizacije šteje približno 2700 članov, ki so, skupaj z 31 tisoč najetimi lokalnimi pomočniki, aktivni v več kot 60 državah. Vsako leto – brezplačno – zdravijo kar devet milijonov pacientov. Imen prostovoljcev organizacija iz različnih vzrokov ne razkriva javnosti, razen če se s tem ne strinjajo tudi prostovoljci. To je njihova prostočasna aktivnost, zato imajo pravico, da odločajo o stopnji svoje intimnosti, še pove predstavnik MSF na Dunaju.

Postati član organizacije MSF ni preprosto, pripoveduje Mateja Stare. Postopek sprejemanja je dolgotrajen in zahteven; sama je skoraj pol leta čakala, da so jo sprejeli. Pred tem je morala izpolniti zelo obširen formular s prijavnico, nato so jo povabili na intervju, morala je sodelovati v psihološkem testu preigravanja različnih vlog in biti na informativnih sestankih. Po sprejemu so jo poslali na 14-dnevno izobraževanje, kjer je dobila približen vtis, kako poteka delo na misiji.

»Poleg strokovnosti je za MSF pomembna tudi kandidatova psihološka trdnost; na terenu se mora odločati avtonomno in hitro, nikogar nima, ki bi ga v tistem trenutku lahko vprašal za nasvet, razmere za delo so daleč od vrhunskih, kakršne so v evropskih bolnišnicah, hkrati pa so diagnoze, še posebej na vojnih območjih, drugačne, kot smo navajeni. Velikokrat gre za poškodbe od strelnih ran ali eksplozij in za nujne postopke reševanja življenja.«

Notranji klic

Zdravniki brez meja niso edina organizacija, v katerih delujejo slovenski medicinci. Kirug Jurij Gorjanc, ki je doslej, razen v Tanzaniji, prostovoljno deloval tudi že Mongoliji, Gani, Indiji ter na Madagaskarju, se je kot specialist za operacije kile povezal z angleško organizacijo Hernia International. Njihovi kirurgi z vsega sveta operirajo v nerazvitih državah, kjer predstavlja kila velik problem, pravi kirurg, tudi predsednik Herniološkega združenja Slovenije. »Potovanje v deželo financiramo sami, tudi bivanje. Krovna organizacija Hernia International priskrbi nekaj medicinskega materiala, kot so mrežice za operacije kile, ostalo preskrbimo sami. Na eno- do dvotedensko misijo se pripravljamo skoraj vse leto z zbiranjem denarja in materialnih sredstev.«

Organiziacija Hernia International kirurgov sicer ne pošilja na vojna območja, a kljub temu so tudi njeni prostovoljci izpostavljeni nevarnostim. V Indiji so se morali varovati pred kriminalci, pred posiljevalci pa so morali čuvati kolegice, saj zgodbe o množičnih posilstvih niso le mit, se spominja Gorjanc. V Tanzaniji je grozeča nevarnost aids, saj je prekuženost z virusom HIV kar do 10-odstotna. Vendar so na svetu še veliko nevarnejši kraji in situacije, kot je delo v operacijski dvorani, pravi kirurg, zdaj zaposlen v Avstriji, katerega v dobrodelnost vodi želja, storiti kaj dobrega za sočloveka. Blagodejno pa je tudi spoznanje, sporoča Gorjanc, da gre nam v Sloveniji – kljub občasno drugačnemu prepričanju – veliko bolje kot večini prebivalcev tega planeta.

»To je bogata izkušnja, ki te spremeni navznoter,« pa je svoje videnje prostovoljstva strnila zdravnica Anda Perdan, ki je lani pomagala v Nepalu, potem ko ga je porušila serija potresnih sunkov. A ni bila edina pripravljena priskočiti na pomoč, poudari; šestim slovenskim zdravnikom, ki so želeli prostovoljno pomagati, so prek ministrstva za zunanje zadeve iz Nepala sporočili, da jih ne potrebujejo, ker da že imajo dovolj zdravniškega osebja. Andi je kot udeleženki gorniških odprav pod Himalajo uspelo priti preko svojih nepalskih prijateljev iz tamkajšnje planinske zveze. Na takšen način je lahko prišla pred leti pomagat tudi v Pakistan in Indijo.

Zagotovo tega ne bi mogla početi, če ne bi imela razumevajočih kolegov, ki so jo nadomeščali med volontiranjem, pravi zdravnica iz zdravstvene postaje Gorenja vas v Poljanski dolini. Pomanjkanje časa in zdravnikov, ki bi lahko nadomeščali, je po njenem mnenju tudi edini razlog, da med slovenskimi zdravniki ni več prostovoljcev.

Izkušnje z volontiranja so neprecenljive, predvsem pa zelo lepe, ko tudi sama prispeva k solidarnosti med ljudmi, ki so vse izgubili, a jih takšna pomoč polni z optimizmom in novo voljo za življenje. K prostovoljstvu jo vodi isti klic, ki jo je pripeljal med zdravnike, to je notranji vzgib, ki mu preprosto sledi; le na vojno območje je ne vleče. Ne prenaša nasilja in ni gotova, če bi lahko v takšnih razmerah dobro delovala.

Kje so naše ustanove?

Zagotovo je bil notranji vzgib tisti, ki je tudi kurirga Garyja Parkerja pripeljal na avstralsko ladjo bolnišnico. Zdravniško osebje na ladji izvaja na tisoče operacij, s katerimi rešujejo življenja ali pa znatno izboljšajo kakovost življenja bolnikov. Zdravniki in medicinske sestre, prihajajo z vsega sveta in so prostovoljci. Ladja se vsako leto zasidra v drugo pristanišče, kamor se nato zlivajo množice bolnikov. Ladijski kirurgi opravijo na leto okoli 500 operacij. Maksilofacialni kirurg Gary Parker opravi vsak dan v povprečju tri do štiri operacije. S 27-letnim stažem na ladijskem krovu je verjetno rekorder med volonterji. Edino plačilo, ki ga prejema, razen brezplačnega bivanja, je zdravstevno zavarovanje in povračilo potnih stroškov, kadar odhaja domov. V tem času sta mu na ladji odrasla otroka in odšla študirat v ZDA, sam pa ostaja, srečen, ker ima priložnost s svojim znanjem služiti najrevnejšim prebivalcem sveta. O Ladji usmiljenja in njeni kirurški ekipi je bil posnet film, ki te dni prihaja tudi na tv (TLC).

Na zahodu je prepričanje v smisel humanitarnosti zelo razširjeno. Tudi zdravstvene organizacije, bodisi zasebne bodisi državne, spodbujajo zlasti mlade zdravnike, da se odpravljajo na humanitarne misije. Na uradni strani britanskega zdravniškega združenja, ki združuje 170 tisoč zdravnikov, pozivajo zdravnike, da se kot prostovoljci angažirajo v deželah v razvoju in s tem pridobijo prepotrebne mednarodne izkušnje: »Prostovoljstvo v nerazvitih državah bo koristilo ne le vam kot tudi vašim karieram, pač pa tudi nacionalnemu zdravstvenemu sistemu in seveda državam, v katerih boste delovali.«

Da je prostovoljstvo vsestransko koristno, so pri nas prepričani za zdaj samo posamezniki. Zdravstvene institucije nuje po takšni dejavnosti še niso detektirale. Še manj, celo o ljudeh, ki odhajajo ali želijo na misije, kjer bi lahko pomagali, nimajo nobenih informacij. Ministrstvo za zdravje nima nobenega odgovora na vprašanje o naših zdravnikih, ki hodijo na misije, niti o tem, kako pomagati našim zdravnikom, ki želijo volontirati ob naravnih katastrofah, kot so potresi ali poplave. Odgovora na ta vprašanja nima niti Zdravniška zbornica Slovenije. O volontiranju molči tudi organizacija študentov medicine, v kateri se kalijo naši bodoči zdravniki.

Študente zanima

Skoraj nič o spodbujanju prostovoljstva ne zna reči niti UKC, največja zdravstvena ustanova v državi. Izjema – ki potruje pravilo – je sekcija za tropsko medicini pri Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC. Pod vodstvom zdravnice infektologinje Mateje Kotar vsako leto organizirajo trimesečne odprave študentov, medicinskih sester in mladih zdravnikov v Afriko, na Madagaskar in Papuo Novo Gvinejo.

Mitja Lenart, specializant infektologije v celjski bolnišnici, se je kot študent udeležil predlanske in lanske trimesečne odprave v Ugando. Izkušnje z odprav so neprecenljive in mu koristijo tudi pri njegovem delu, pravi. Predvsem so morali študenti med delom s pacienti na kliniki Bwama na jugu države zelo hitro prevzeti odgovornost, ker je zdravnica po enem mesecu odpotovala domov, lokalnega zdravnika pa tudi nimajo. Večinoma so zdravili neurgentne primere, kot so okužbe dihal, črevesja, pomagali pa so tudi pri porodih.

Poleg samostojnosti in zaupanja v lastno znanje je dragoceno spoznanje, da se mora tudi zdravnik prilagoditi pacientu in njegovemu načinu življenja. Ta izkušnja mu, poleg znanja o tropski medicini, zelo prav pride tudi pri vsakdanjem delu s pacienti, pove 27-letni Lenart.

Posebna izkušnja je bilo tudi iskanje sponzorskega denarja, ki je del obvezne priprave vsake odprave. Financirajo jih tudi z organizacijami koncertov ali drugih prireditev, prodajo majic z napisi ipd. Kljub delu z zbiranjem denarja in dodatnim študijskim obveznostim (vsak udeleženec eno leto volontira na kateri izmed klinik, opraviti mora tudi tečaj iz tropske medicine) se zanimanje za odprave med študenti povečuje. Narašča tudi število odprav. Morda prihaja čas, ko bodo prihodnji rodovi naših zdravnikov organizirali kakšno slovensko odpravo na zapostavljena območja sveta.

Prijavi sovražni govor