Tudi močna negativna čustva lahko sprožijo bolečino

Število ljudi, ki trpijo zaradi kroničnih bolečin kot posledice vse bolj sedečega življenjskega sloga, še narašča.

ned, 03.12.2017, 17:00
Najbolj boli živec, največkrat pa hrbtenica

Med tistimi kroničnimi bolniki, ki trpijo najmočnejše bolečine, niso ljudje s težavami v hrbtenici, ampak z nevropatskimi bolečinami. Najhujši so, meni Požlep, herpes zooster, bolečina obraznega živca - nevralgija trigeminusa in, kar je na srečo redko, poškodovano osrednje živčevje po možganski kapi. Največ bolnikov pa v ljubljanski ambulanti sprejmejo z bolečino v ledveni hrbtenici (24 odstotkov), z glavoboli (19), v vratni hrbtenici (15), okončinah (10), drugo so bolečine po poškodbah, operacijah, nevralgije, postherpetična bolečina in podobno.


Povečane težave in bolečine kroničnih bolnikov v prehodnem jesenskem času niso le njihova fantazma, ampak dejstvo, ki ga opazijo tudi zdravniki. V protibolečinskih ambulantah je gneča tudi drugače, saj za kroničnimi obolenji trpi v Sloveniji 70 odstotkov odraslega prebivalstva. Več kot polovica jih ima kronične bolečine in med njimi jih več kot polovica trpi zaradi bolečin v hrbtu. Skoraj polovico slednjih zdravijo tudi še z akupunkturo.

Število ljudi, ki trpijo zaradi kroničnih bolečin kot posledice vse bolj sedečega življenjskega sloga, še narašča. Samo v ljubljanski protibolečinski ambulanti, ki v sklopu UKC deluje v bolnišnici dr. Petra Deržaja, sprejmejo več kot 4000 bolnikov na leto. Nekateri pridejo po pomoč le enkrat, drugi tudi do desetkrat, velika večina pa na to pomoč čaka od pet do šest mesecev, pravi primarij ljubljanske ambulante dr. Gorazd Požlep. »Pri hudih bolečinah, ko je bolnik poslan z napotnico, označeno z 'nujno', je sprejet takoj, če tako presodimo. Napotnica, izdana pod nujno, namreč pomeni, da gre za stanje, ki lahko ogroža bolnikovo življenje, a takšnih napotitev k nam je razmeroma malo, saj za kronično bolečino ne moremo trditi, da ogroža življenje.«

Bolečinsko omrežje

Kronično bolečino diagnosticirajo, kadar bolečina ne izzveni po treh do šestih mesecih. Najbolj preprosta definicija pravi, da je to bolečina, ki vztraja tudi potem, ko je ne bi več pričakovali. Včasih zdravniki vzrok najdejo, pogosto tudi ne. Življenja morda res ne ogroža, vendar je za tistega, ki jo mora prenašati, res huda preizkušnja. A bolniki v protibolečinsko ambulanto ne morejo po svoji volji, ampak jih tja lahko napotita le osebni zdravnik ali zdravnik specialist. Kakšna petina jih trpi zaradi kroničnih bolečin, ki so ostale po operativnem posegu; bolečine vztrajajo tudi še, ko vzrok zanje operativno odpravijo, kakor je to pri herniji diska ali kili. Prav tako se kronična bolečina lahko razvije iz kakšne akutne bolečine, če ta ni bila dovolj lajšana, pravi primarij Požlep.

Pacienti z dolgotrajnimi kroničnimi težavami svoje bolečine na lestvici jakosti pogosto ocenijo kot nevzdržne, čeprav se pri tem lahko normalno pogovarjajo z zdravnikom. To pomeni, ugotavlja Požlep, da psihično doživljanje bolečine, ki se izraža v obupu nad njeno dolgotrajnostjo, močno okrepi dejanski občutek bolečine. Nanjo se namreč ne odzivamo le senzorično, čutno, ampak tudi čustveno, saj povzroča strah in prizadetost. Znanost danes ugotavlja, da se področji za čustvovanje in zaznavanje bolečine v možganih prepletata, zato tudi zdravnikom ni več tuje mnenje, pravi primarij, da lahko huda negativna čustva res sprožijo bolečino.

Kako in kje nastane ta občutek, znanost še ni razvozlala. Znano je sicer, da pri akutni bolečini, ko se človek poškoduje, dražljaj potuje od mesta poškodbe do možganskega korteksa. Vendar tam ni centrov za določena področja, kakor si je človek predstavljal še pred pol stoletja, ampak so nekakšna omrežja, intraneti, ki, ustrezno povezani, ustvarjajo določene občutke. Tako tudi bolečino zaznava ustrezno bolečinsko omrežje.

Pri kroničnih težavah, pri katerih ne najdejo vzroka za bolečino, utegne biti zanjo kriva prav vzdraženost tega omrežja. Zaradi dolgotrajnega delovanja na živčevje namreč nastanejo določene spremembe v osrednjem živčnem sistemu. Zato bolečine ne more več pomiriti blokada živca, ki to bolečino prevaja, kakor lahko zdravnik stori pri akutni bolečini, razloži hipotetične vzroke za dolgotrajno bolečino Gorazd Požlep.

Od injekcije do igle in placeba

Pri akutnih bolečinah ima sodobna medicina celo vrsto orožij, od nesteroidnih in steroidnih protivnetnih zdravil, metod fizikalne rehabilitacij do lokalnih anestetikov in opiodnih analgetikov, s katerimi jo lahko odpravi ali vsaj omili. Nekatera od teh sredstev s pridom uporabljajo tudi v protibolečinskih ambulantah za blokade živcev. Večina zdravnikov v ljubljanski ambulanti še vedno izhaja iz vrst anesteziologov – ti imajo prav ta konec tedna v Ljubljani kongres z mednarodno udeležbo –, ki so izurjeni za iniciranje zdravil s protivnetnimi učinki ali ciljano blokiranje bolečinskih dražljajev. V zadnjem času za lajšanje določenih bolečin ali odpravljanje stranskih učinkov zdravil tudi tu uvajajo kanabis. Za zdaj je v Sloveniji za zdravstveno rabo dovoljen le sintetični THC, ki ga pod imenom dronabinol občasno predpišejo tudi njegovi zdravniki, pravi primarij Požlep.

S takšnimi posegi zdravijo v celoti malo več kot polovico bolnikov, a ker njihovi učinki trajajo dlje, jih napravijo bistveno manj kot akupunktur. Ta starodavna terapija je močno razširjena v naših protibolečinskih ambulantah, kar je deloma posledica razvoja naše prve protibolečinske ambulante. Ko je ta v 70. letih začela delovati, to so bili časi prijateljevanja socialistične Jugoslavije s prav tako socialistično Kitajsko, je bila utemeljena prav na akupunkturi. Pacienti so jo hitro prepoznali kot učinkovito in nenevarno metodo pomoči, zato je zelo zaživela in se ohranila do danes. Tudi celotna zahodna medicina jo je, čeprav ni razvozlala mehanizmov njenega delovanja, prav zaradi učinkovitosti uvrstila med zdravstvene metode.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) tako priporoča akupunkturo pri številnih bolečinskih sindromih in našteva kar 28 različnih bolezni oziroma stanj, pri katerih ta tradicionalna kitajska metoda dokazano učinkuje, in še 63 takšnih, pri katerih je bil učinek viden, čeprav ne dokazan. Med kroničnimi bolečinami jo priporoča pri migrenah, glavobolih, obraznih bolečinah, nevralgiji trigeminusa, bolečinah v vratni, prsni in ledveni hrbtenici, interkostalni nevralgiji (draženje medrebrnih živcev), herpesu zostru in postherpetični nevralgiji, revmatoidnem artritisu, bolečinah v kolkih in kolenih, fibromialgiji, cervikalnobrahialnem sindromu, sindromu »zamrzle« rame, teniškem komolcu, sindromu zapestnega prehoda itn.

»Zahodna« akupunktura

Pogledi na akupunkturo so se od začetkov uvajanja v zahodno zdravstveno prakso do danes močno spremenili. Medicina je v praksi ugotavljala, da že samo zabadanje igel deluje na človekov živčni sistem in da z vplivanjem na živčevje spremenimo pri bolniku zaznavanje dražljajev, ki prihajajo v možgane iz telesa. Takšna, v jezik zahodne medicine prevedena akupunktura ima zaradi zbadanja lokalne učinke, ker je igla tujek, na katerega se organizem odzove s sproščanjem vnetnih mediatorjev, ki imajo pozitivne učinke. Navsezadnje tudi tradicionalna akupunktura prav tako izbira za tretma točke, kjer je lociran problem, pravi zdravnik Požlep in navede znanstvene izsledke, po katerih sta pri odpravljanju glavobolov zelo podobno učinkovita tako tradicionalni kitajski način zabadanja igel, ki temelji na uravnavanju življenjske energije či, kot sodoben zahodni, za katerega je akupunktura metoda vplivanja na živčni sistem. Zagovorniki tradicionalne metode menijo, da gre podobno učinkovitost pripisati zahodnemu poenostavljenemu izvajajanju tradicionalne akupunkture.

Naše znanje akupunkture se pač ne more meriti s kitajskim, se strinja prestojnik protibolečinske ambulante. V Sloveniji pravzaprav nihče, niti v zasebnem niti v javnem zdravstvu, nima licence za izvajanje akupunkture, saj je zdravniška zbornica ne podeljuje. Akupunkturo, poleg zasebnikov, izvajajo še nekatere druge protibolečinske ambulante (Ptuj, Slovenj Gradec, Izola, Novo mesto ...), združenje za akupunkturo pa organizira tudi občasna izobraževanja s tujimi predavatelji.

Zdravniki pogosto kombinirajo tako zahodni kot tradicionalni sistem, ki temelji na meridianih kot prevodnikih energije či in akupunkturnih točkah, saj je ta nastal na podlagi tisočletnih izkušenj in dokazano deluje, zato ne bi bilo smiselno, da ga ignoriramo, pravi Gorazd Požlep. »Gotovo je v kitajski akupunkturi tudi veliko mitologije, a izkušnje so neizpobitne in napotki neverjetno podrobni. Če hočemo denimo energijo v neko točko dovajati, moramo zabodeno iglo zavrteti v smeri urnega kazalca, če jo hočemo odvzemati, pa v nasprotno smer.«

Pri zdravljenju tako bolezni kot bolečin sodobna medicina vse bolj priznava tudi učinek placeba. »Vsaka zdravstvena metoda vsebuje določeno mero tega učinka, in če se bo zdravnik s pacientom pogovarjal, mu pojasnjeval okoliščine bolezni, pacient pa mu bo zaupal, bo uspeh zdravljenja zagotovo večji. Ne gre le akupunkturo, pač pa tudi za sodobne načine zdravljenja, kot so denimo operativni posegi. Bolj se ko bolnik angažira, močnejši bo tudi učinek placeba.«

Elektroterapije ipd.

Slednje velja tudi za akupunkturo. Če pacientu razložiš, da boš okrepil določene kanale, bo to delovalo tudi prek učinka placeba. »Placeba si ne smemo predstavljati, kakor da koga zavajamo, ampak kot nekakšen sprožilec, ki ga skupaj aktivirata zdravnik in pacient in ima merljive fiziološke učinke. Ne more pa ga sprožiti sam bolnik, to mora zanj storiti nekdo drug. Placebo je kot nekakšen transfer med zdravilcem in bolnikom, na katerem so temeljile že starodavne šamanske metode zdravljenja.«

V bitki z bolečino je človek v zgodovini razvijal različne metode, dandanes se poskuša poleg kemije veliko uporabljati tudi elektromagnetna sevanja. Protibolečinske terapije so ena najbolj pogostih zdravstvenih pomoči na spletu, kjer je mogoče pod tem imenom samo v slovenskem jeziku najti več kot 366 tisoč zadetkov. Številni zdravilci in zdravniki zasebnih praks ponujajo najrazličnejše terapije za lajšanje kroničnih bolečin, kot so elektroterapija, laser, magnet, tecar, ultrazvok, svetlobna terapija in navsezadnje razstrupljanje telesa.

Posledica ali stranski učinek razstrupljevanja je tudi hujšanje; a je to kot samostojna metoda očitno nepriljubljeno, saj ga trg protibolečinskih tretmajev ne ponuja. Raziskave pa kažejo, da utegne omiliti marsikatero kronično težavo. Ko so v okviru raziskave o razširjenosti samozdravljenja v slovenski populaciji pred leti anketirali ljudi s kroničnimi bolečinami, so ugotovili, da tisti z večjo telesno težo pogosteje poročajo o bolečinah, predvsem pri vsakodnevnih dejavnostih. Ugotovili so tudi, da se z zmanjšanjem telesne teže zmanjša tudi pogostost navajanja kronične bolečine, kar je zelo pomemben podatek za uspešno obravnavo ljudi s kroničnim bolečinskim stanjem.

Prijavi sovražni govor