Uboge domorodce kvariš, te ni sram? Mene ne!

Turizem v zakotjih sveta: Revežem najbolj pomagamo s tem, da jih obiščemo. Izkrivljena resničnost v filmih.

čet, 10.03.2016, 14:00

Nekatere resnice postanejo hudo klišejske, če se predolgo pojavljajo. Ena od njih bi bila gotovo tista idilična in s cenenimi filmi podprta podoba nedolžnih domorodcev, ki živijo v popolnem sožitju z naravo, srečni in blaženi, ker jih grozni svet tam zunaj še ni odkril in uničil. Vedno znova odhajam med takšne ljudi, ki pa jih v res­nici ni več, vsaj in zagotovo ne v filmski obliki, in vedno znova potem doma čutim in slišim očitke, kako jih s tem kvarim, uničujem njihovo kulturo in jih izkoriščam za drobiž ter nekaj starih cunj.

Pred časom mi je na facebooku povsem isto vprašanje postavila neka Anja: »G. Šeruga, večina ljudi pač mora delati za denar, biznis je biznis. Ampak je vse okej, niso pri tem pomembne etične norme? Je vseeno, če si ga služiš s kopanjem jarkov ali pa morda s preprodajo droge in razkazovanjem domorodcev? Zakaj jih ne pustite pri miru, naj čuvajo svojo kulturo, ne pa da se gredo ta cirkus za turiste!« Lahko sem jo razumel, a z nekaj pridržka. Anja, strinjam se, sem odgovoril, mnoge kraje bi bilo res smiselno zapreti za turiste. A to pomeni zaprta vrata tudi za šole, misijonarje, ceste, humanitarne organizacije, pomoč v času lakote – vse to, kar je med njih prišlo daleč pred mano in mojimi skupinami. Težko jih pokvarim, ker je bilo to že kdaj postorjeno – lahko pa sem do njih prijazen, prinesem jim zaslužek, hkrati pa tudi košček sveta, ki ga nikoli ne bodo mogli doživeti. In ko smo že pri krajih, ki bi jih bilo smiselno odrezati od sveta: meni so zelo všeč tudi domorodci tam v hribih nad Bohinjem in pod Gorjanci. Bom zelo vesel, če se bo najina ideja prijela – podremo mostove, zapremo šole, mularijo oblečemo v kravje kože, starcem pa pustimo, naj brez bolnišnic lepo v miru umrejo od svoje šmarnice in šnopca. Ali pa bi ti, draga Anja, mogoče vseeno raje imela dvojna merila za ta naš ljubi svet?

Da, prav to nam gre hudo dobro od rok: dvojna merila. Pozabljamo, kako so se naše gorske kmetije praz­nile – in se marsikje še vedno –, mladi so odhajali v zanikrne bloke na robovih zadušljivih mest in bili veseli, ker jim ni bilo treba garati od jutra do večera z razgledi na najbolj čudovita obzorja sveta. Mesečna plača, čeprav še tako uborna, je vsaj za eno ali dve generaciji pomenila korak naprej v kakovosti življenja. Zdaj se obrača, časi se spreminjajo in razpadajoča bajta že kdaj umrlih staršev je potomcem morda ponudila popolne temelje za povsem nove vrednote ali kmečki turizem, ki bo naravnim lepotam povrnil njihov smisel in omogočil nove standarde življenja. Pri nas rečemo temu napredek. Ki ga ne bi bilo brez turistov, popolnih tujcev, ki nam s svojimi objektivi in razvajeno mularijo grenijo življenje. Ni vedno prijetno in huje bi bilo edino, če jih ne bi bilo.

Ples za Golico in dve kravi

Tudi življenje z nekaj kozami in kupom otrok sredi suhe savane zagotovo ni lažje od životarjenja na strmih zaplatah s pogledi na Julijske Alpe. Tudi tam ljudje odhajajo v mesta in upajo na preživetje. Tisti, ki ostanejo, pa so še kako veseli vsake pomoči, ki sama od sebe pride na njihov prag. Nekaj zgodb in izkušenj z različnih koncev sveta bi vam rad povedal. Prva bo o Bušmanih, Grmičarjih, na jugu Afrike. Mali prebivalci Kalaharija, lovci in nabiralci, do popolnosti srečni ob svojih ognjih pod zvezdami južnega neba. Take jih vsaj prikazujejo filmi in dokumentarci. V resnici pa so Grmičarji eno najbolj zatiranih ljudstev v sodobni zgodovini človeštva. Močnejša črna plemena so jih z zelenih planjav že pred stoletji potisnila v suhi pekel Kalaharija, beli farmarji pa so jih včasih streljali kot golazen, ki dela škodo na njihovi sveže ukradeni zemlji.

Zelo redki turisti, ki v zadnjih desetletjih prihajajo med njih, so prvi, ki jim povedo, kako enkratni so. Bi mogoče zaplesali, jim pokazali, kako iščejo užitne korenine, prodali zapest­nico, ki so jo naredili iz nojevih jajc? Plačamo, za vse to seveda plačamo.

Gau, glavni in žal že pokojni igralec iz tistega slavnega filma o bogovih, ki so padli na glavo, je bil moj prijatelj. Smejal se je, ko mi je razlagal, kako so morali okoli Cumkveja najprej pobrati vse prazne steklenice, potem šele so lahko začeli snemati film, v katerem predstavlja ena in edina steklenica darilo bogov. Še vedno se vračam v njegovo vasico sredi suhega grmičevja in vedno znova je ganljivo, kako zelo so nas veseli njegovi sosedje in sorodniki. Raztrgani, ubožni, pogosto lačni, svetove daleč od blišča Hollywooda in idilične podobe, ki se še vedno tako lepo prodaja na naši strani sveta. Prihajam kot vodnik s skupinami sopot­nikov, pripeljemo hrano, postavimo šotore med kolibami, ponoči skupaj kuhamo in skupaj plešemo – da, Avsenikova Golica je v tisti vasi zakon. Naslednje jutro pokupimo spominke. Ki jih delajo za turiste, drugega zaslužka tukaj ni – le da tudi turistov ni. Plačamo za spanje, ples in za tistih nekaj ur, ko so nas lovci peljali s sabo v savano. »Dve kravi si bomo lahko kupili za ta denar,« mi je nekoč povedal stari poglavar, ko sem mu pomagal šteti denar. Krave pa pomenijo malim lovcem preživetje v svetu, v katerem ni več kaj loviti.

Ko turisti bežijo iz vasi

A ni vedno tako idilično. Jug Etiopije, recimo. Še pred četrt stoletja, v času vojn in velikih lakot na severu države, je bila savana vzdolž kenijske in sudanske meje povsem odrezana od sveta, le goli nomadski vojščaki so si med sabo kradli živino in se šli občas­ne medplemenske vojne. Življenje je bilo tudi takrat idila z veliko napakami. Potem so začeli prihajati turisti. Največjo fotografsko trofejo so jim pomenili Mursiji, pleme, v katerem si ženske spodnjo ustnico krasijo z ogrom­nim diskom. »Ko smo prišli med njih s prvo skupino, je vsa vas zbežala,« mi je povedal Belete, moj takratni vodnik. Nikoli prej še niso videli belega človeka. Zdaj iz mursijskih vasi bežijo turisti.

Etiopija je bila dolga leta sinonim za lakoto. Dobri ljudje s presitega Zahoda so prihajali v Afriko reševat svet, založeni s starimi majicami, bonboni, ogledalci in šopi nevrednega drobiža. Dobre mamce so postajale dedek Mraz in bile ponosne na svojo dobroto: vzemite, vzemite, reveži ste in mi vam z veseljem pomagamo. Poštene ljudi, med katerimi je lakota že od pamtiveka občasen in neprijeten pojav, ki pa skrbi za naravno selekcijo, so turisti navadili beračenja. Le roko steg­ni in boš dobil. Takrat še niso vedeli, kako neverjetno nadarjeni učenci so Mursiji.

Zato zdaj tujci s svojimi mogočnimi terenci bežijo iz njihovih vasi. Deset minut je dovolj, da dobijo želene fotografske trofeje in se spotoma znebijo nekaj sponzorskih majic. Mursiji v svojem najbolj ekstremnem – in pogosto le za turiste prirejenem – plemenskem okrasju, oblačilih in goloti pa ta čas s strašljivim žarom v očeh stegujejo roke in ponavljajo večno mantro nekega neznanega jezika: »Foto foto … mani … givmi, givmi … foto mani giv mi, foto, DAJ, daj mi MOJ denar, dajdajdaj!!«

V slavni plemenski dolini Omo živi vsaj ducat takšnih plemen in misijonarji doživljajo orgazme v tem še zadnjem velikem gnezdu poganskih duš, ki čakajo na odrešenje v plehnati bajti s križem na strehi. Oblast gradi šole in policijske postaje v večjih vaseh skrbijo za red ter primerno mero strahu med divjaki. Ki jih je treba čim prej civilizirati, s svojimi nagimi ritmi so v sramoto moderni državi, ki se trudi postati enakovreden član svetovne družine in atomskega stoletja. In tako mi je jasno, da sem tudi med Mursiji vsaj dve desetletji prepozen, da bi mi jih še uspelo pokvariti.

Hoteli z zvezdicami in džungle z ljudožerci

Lahko se strinjam, marsikje bi bilo gotovo bolje, če bi turiste zadržali v ograjenih enklavah hotelov z zvezdicami in bazeni, ki razen ozkega pasu plaže nimajo nobenega stika s svetom tam zunaj. Naj tam zapravljajo svoj denar, veliko denarja. Ki ga revne države še kako potrebujejo. In ki se večinoma prelije v tujino, na račune bogatih last­nikov iz bogatega sveta.

Kot recimo na Baliju, v hotelskih predelih Nusa Due in Sanurja. A vse skupaj se je pred pol stoletja začelo z ubožnimi popotniki, ki so v svet ponesli slavo Kute, ribiške vasice ob dolgi peščeni plaži. Zdaj je Kuta le še karikatura same sebe, s stotinami hotelov, restavracij in glasnih diskotek. Nostalgični spomini vaških starcev niso več pomembni. Domačinom je pomembno, kako kupiti nov moped in poslati otroke v šolo.

Čisto drugače je v pragozdovih zahodne Papue, pet ur letenja z Balija in nato teden ali dva peš skozi džunglo. Še vedno smo v isti državi, v Indoneziji, le da turiste tam štejejo na prste ene roke. Štirje smo in z nekaj nosači ter lokalnim prevajalcem se prebijamo proti naselju Kamnitih Korovajev, kanibalov, ki živijo v kolibah visoko v varnih krošnjah dreves. Med prvim poskusom dvanajst let prej mi ni uspelo priti do njih. Naši spremljevalci iz sosednjega plemena so dobro vedeli, katere nevidne meje v džungli ne smejo prestopili. »Ubili nas bodo. In pojedli.« Tudi tokrat je napeto, povsem goli možakarji nas pričakajo z loki v rokah. A s sabo tovorimo hrano za vso vas in prejšnje leto sta med njimi že bila dva belca; vedo, da smo prijazni in da celo živi smrdimo. Ne, belci nismo užitni.

In tudi kanibalizma vsaj v okoliških vaseh menda ni več. Prišli so misijonarji, ki jim govorijo, da so vsi otroci mogočnega belega boga in da soseda ni lepo pojesti. In prišli so vojščaki strašnega indonezijskega plemena, živijo v vaseh ob reki in so nepremagljivi. Če koga odvlečejo s sabo, se nikoli več ne vrne. Ne, človeka ne smejo pojesti in sosedov ne smejo ubijati.

»In turisti?« vprašam. »So turisti v redu?« Pogovor poteka s pomoč­jo dveh prevajalcev, a na koncu razumem: »Da, turisti zelo dobro. Prinesti hrano, nože, zelo hecni in zanimivi, plačati za spanje in fotografije.« – »Plačati … a kaj bodo z denarjem v tej džungli?« A mi vodnik Jesaja razbije še zadnje utvare: »Zdaj si že upajo do reke, tam so vasi in trgovine. Kupijo sveče, parafin, včasih riž ali makarone, celo oblačila že postajajo moderna. Še pred desetimi leti bi jih sovražni Kombaji na poti ubili, zdaj pa je drugače.«

In sem zmeden. Zdi se mi, da je to za te ljudi v resnici bolje, bolj varno, bolj podobno normalnemu življenju. Hkrati pa vem, da najpozneje v dveh generacijah ne bo ostalo nič od njihovega nekdanjega življenja in tako neverjetne drugačnosti. Misijonarji jih bodo pokrstili, šole oblekle, policaji držali v strahu, turisti zalagali s kuliji in drobižem za bonbone v kolibah na bregu reke. Je to bolje? Slabše?

Ne vem. Kot res več ne vem, kaj lahko jaz storim – ali ne storim – pri tem.

Prijavi sovražni govor