Udarec pravice je mogoče omiliti

Lani so imeli na tožilstvu 10.800 obtoženih, 2900 jih je kazniva dejanja priznalo, to pa prihrani čas in denar.

Sun, 14.02.2016, 08:00

Za nižjo kazen

Največja spodbuda, da nekdo prizna krivdo, je seveda pričakovanje milejše kazni. Po besedah Boštjana Škrleca tožilci praviloma ponudijo do tretjino nižjo kazen od zagrožene, v izjemnih primerih pa do polovico nižjo.

Več kot tri leta in pol je minilo, odkar slovenska zakonodaja omogoča obtoženim za kazniva dejanja, da s priznanjem krivde in sklenitvijo sporazuma o kazni s tožilstvom skrajšajo sodne postopke in morebiti ublažijo dosojeno kazen. Novost se je lepo uveljavila. Lani je tretjina obtoženih očitana kazniva dejanja priznala pred začetkom glavne obravnave v sodni dvorani.

Pogajanja o priznanju krivde in sporazumu o kazni ter izjava o priznanju krivde sta dve različni zadevi. Ker pa se pokrivata, prihaja v javnosti pogosto do mešanja. Generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva Boštjan Škrlec nam je povedal, da se pogajanja o priznanju krivde in sklenitvi sporazuma začnejo že zgodaj v kazenskem postopku. Izjava o priznanju krivde pa je mogoča v katerikoli fazi postopka. Najpogosteje se obtoženi za to odločijo na predobravnavnem naroku, torej pred začetkom glavne obravnave, ko tožilstvo predstavi, kaj ima v rokah.

V obeh zadnjih odmevnih primerih, pri vodji neuspešnega mened­žerskega prevzema Merkurja Binetu Kordežu in nekdanjem lastniku Diners Cluba Slovenija Tomažu Lovšetu, je šlo za pogajanja o priznanju krivde in sklenitev sporazuma o kaz­ni. Prvi je priznal več kaznivih dejanj pri financiranju menedžerskega prev­zema. Ker je sodišče kazen združilo še z eno iz preteklosti, mu je naložilo sedem let in pol zapora.

Lovše pa je priznal neizpolnjevanje obveznosti do trgovcev, s katerimi je imela njegova družba sklenjeno pogodbo o sprejemanju plačilnih kartic Diners Club. Namesto da bi poplačal trgovce, je denar nakazal podjetjem iz ZDA, z Deviških otokov in iz Slovenije. Dobil je leto in pol pogojnega zapora, plačilo 200.000 evrov kazni – odšteli so mu jo od varščine milijon evrov, s katero se je izognil priporu med postopkom –, poravnati bo moral sodne stroške, nakazal pa je še 50.000 evrov ljub­ljanski porodnišnici.

Pogajanja ponudi obramba

Pobudo za pogajanja o priznanju krivde in sporazumu o kazni poda obramba. Po Škrlečevih besedah tožilstvo samo ne ponuja pogajanj. Tabujev, torej kaznivih dejanj, o katerih se sploh ne bi hoteli pogajati, ni. Velja pa omejitev, da se ne pogajajo o kvalifikaciji kaznivega dejanja. Nekomu, ki je obtožen umora, ne morejo ponuditi, da bi sklenili na primer sporazum, s katerim bi priznal posebno hudo telesno poškodbo, za kar je zagrožena veliko milejša kazen.

Odvetnik Mitja Jelenič Novak je ocenil, da se približno polovica kazenskih postopkov konča pred začetkom glavne obravnave, se pravi brez sojenja v sodni dvorani. Od tega je večina izjav o priznanju krivde, nekaj pa tudi sporazumov o priznanju krivde in kazni.

Uradni podatki so drugačni. Škrlec nam je povedal, da so imeli lani na tožilstvu 10.800 obtoženih in nekaj več kot 2900 jih je krivdo priznalo pred glavno obravnavo. Od teh jih je 233 krivdo priznalo s sporazumom. Tožilstvo se je sicer pogajalo z nekaj več kot 300 obtoženimi, vendar z vsemi sporazuma niso dosegli. Po Škrlečevih besedah se število priznanj, sporazumov in pogajanj rahlo zmanjšuje, kar pa se bo zdaj najbrž stabiliziralo. V letih pred 2015 je bilo tega več predvsem zato, ker so, potem ko jim je zakon priznanje omogočil, številni, ki so že bili v postopkih, izrabili možnost priznanja, tako skrajšali postopek in morda dosegli ugodnejšo kazen.

Institut priznanja krivde so uvedli zaradi pospešitve postopkov, kar se je tudi dejansko zgodilo. Trajanje postopka je nemogoče napovedati in je odvisno od številnih okoliščin, vendar ga priznanje krivde in sporazum precej skrajšata. Tako Jelenič Novak meni, da se zapleten postopek gospodarskega kriminala, ki bi z rednim sojenjem trajal pet let ali več, s priznanjem skrajša vsaj za polovico, včasih še za bistveno več. Po njegovih izkušnjah se sicer največ priznanj zgodi po koncu preiskave in vložitvi obtožnice.

Podatki temu pritrjujejo. Po Škrlečevem mnenju je predobravnavni narok, na katerem se srečata tožilstvo z dokazi in obramba, trenutek resnice. Takrat je obtožencu in njegovi obrambi jasno, kaj ima tožilstvo v rokah, in lahko presodita, ali se bolj splača dejanja priznati ali tvegati redno sojenje, ki je pogosto dolgotrajno in zato povezano z velikimi stroški.

Prihranek časa in denarja

Seveda pomeni priznanje krivde poleg prihranka časa tudi velik prihranek denarja. Za državo in za obtoženega. Tudi ta vidik je odvetnik dolžan predstaviti stranki. Po besedah Jelenič Novaka pomeni skrajšan postopek tudi manj denarja za odvetnike, vendar je prepričan, da noben resen kazenski zagovornik ne bi predlagal nadaljevanja postopka, če bi presodil, da je sporazum za njegovo stranko ugodnejša možnost. »Vsaj sam se nisem nikoli vprašal, koliko manj bom zaslužil, če bom naredil nekaj koristnega za stranko,« je zatrdil Jelenič Novak. Takšnega mnenja je tudi Škrlec, da torej resen odvet­nik ne bi namerno zavlekel postopka, ker bi si obetal večji zaslužek.

Pred uvedbo priznanja in sporazuma o krivdi v zakon o kazenskem postopku je Jelenič Novak zagovarjal takšne spremembe, čeprav je menil, da se v Sloveniji praksa sporazumevanja o priznanju krivde ne bo tako razširila. Ta namreč izvira iz anglo­ameriškega pravnega sistema, ki je bistveno drugačen od slovenskega oziroma kontinentalnega. V Združenih državah poznajo kumulacijo kazni, kar pomeni, da se kazni seštevajo, zato so mogoče izjemno dolge zaporne kazni in celo absurdne obsodbe, na primer večkratna dosmrtna ječa. Ker v Sloveniji ni tako dolgih zapornih kazni in ne smrtne kazni, je domneval, da bodo obtoženci raje tvegali sojenje.

Poleg tega potekajo sojenja v Ameriki pred laično poroto in priznanje krivde deloma rešuje ta zelo dolgotrajni, zamudni in zapleteni sodni postopek. Zato znameniti nastopi odvetnikov pred porotami – ovekovečeni v nebroj filmih in televizijskih serijah – v ZDA niso nekaj vsakdanjega, ampak so dejansko precej redki. Sporazumi in priznanja pa so se kljub razlikam v Sloveniji dobro uveljavili.

Ni samo pozitivnih plati

V praksi je Jelenič Novak spoznal tudi slabosti dogovornega priznavanja krivde. Ustvarja namreč psihološki pritisk na obdolženca; gre za to, da ima ta pogosto občutek – ki je lahko utemeljen –, da ga bo sodišče, če krivde ne prizna, kaznovalo strožje, kot bi ga sicer. Ljudje so zato pripravljeni celo sprejeti krivdo za kazniva dejanja, ki jih niso storili, da se izognejo tveganju, kaj bi se lahko izcimilo iz rednega sojenja. S tem se po besedah Jeleniča Novaka obtoženec odpove vsem procesnim garancijam, vsemu, za kar si je kazensko pravo prizadevalo stoletja – da ima pred neodvisnimi in nepristranskimi sodišči pravico predstaviti dokaze v svojo korist. Zato je omogočanje priznavanja krivde lahko tudi nevarno.

O tem ima Škrlec manj pomislekov. Prepričan je, da gre za koristen institut in da je presoja sodišča, ali je nekdo kaznivo dejanje priznal prostovoljno in ali je krivda v kazenskem spisu potrjena z drugimi dokazi, zadostno zagotovilo, da ni neresničnega priznavanja krivde. Dejansko takšnih primerov do zdaj niso odkrili.

Po mnenju Jeleniča Novaka je največ priznanj na področju klasičnega kriminala, kakor so tatvine, ropi in podobno. Tega kriminala je tudi največ. Najbrž je drugače pri pogajanjih o priznanju krivde in sporazumih o kazni. Čeprav ni natančnih podatkov, Škrlec meni, da so sporazumi najpogostejši v zapletenih primerih, kakršen je gospodarski kriminal. S tožilskega vidika so takšna priznanja najbolj koristna, saj odpadejo dolgotrajni, zapleteni in seveda dragi sodni postopki. Pri tem je sogovornik dodal, da so pogajanja med tožilstvom in obrambo koristna tudi v primeru, ko ne sklenejo sporazuma, saj obtoženi krivdo potem pogosto priznajo v nadaljevanju postopka.

Po sporazumu o priznanju krivde in o kazni je sodišče Tomažu Lovšetu naložilo leto in pol pogojnega zapora ter plačilo 200.000 evrov kazni in sodnih stroškov. 
Poleg tega je nakazal 50.000 evrov ljubljanski porodnišnici. Foto Roman Šipić

Primerno je sprejemljivo

Čeprav Jelenič Novak dveh najbolj razvpitih primerov sporazumov v zadnjem času, Bineta Kordeža in Tomaža Lovšeta, ne pozna podrobno, je po tem, kar je prebral v medijih, ocenil, da sta se izpogajala odlično. Za kaj več, na primer, ali bi jima, če bi bil njun odvetnik, svetoval podpis, pa bi seveda moral vedeti, kaj je v kazenskem spisu. Na vprašanje, ali je kazen za njuna kazniva dejanja primerna, ima Jelenič Novak lakoničen odgovor: »Primerna kazen je tista, ki je sprejemljiva za obe strani.«

V javnosti je ravno zaradi primerov Kordeža in Lovšeta nastal vtis, da če imaš dovolj denarja, da povrneš škodo (Lovše), odkorakaš na prostost, če ga nimaš (Kordež), pa te čakajo dolga leta za rešetkami. Jelenič Novak pravi, da tak vtis ni upravičen, saj se primera zelo razlikujeta in je njuna kriminalna količina – število priznanih kaznivih dejanj – različna. Je pa lahko finančna zmožnost za poravnanje škode nedvomno močan argument, ko se nekdo pogaja o priznanju krivde in sklenitvi sporazuma o kazni s tožilstvom.

To je potrdil tudi Škrlec. Tožilec mora pri razmisleku, koliko razumevanja za obtoženca bo pokazal v pogajanjih, pretehtati, ali je ta storil vse, kar je lahko, da bi zmanjšal škodo. Seveda je pomembno tudi, koliko ljudem je s svojimi dejanji škodil in ali je dejanja povzročil naklepno ali so se zgodila zaradi okoliščin.

Tako Kordež kot Lovše sta se zaklinjala, da nista imela namena nikogar prevarati in oškodovati, ampak se jima je na neki točki pač zalomilo. Ker sta po trditvah zagovornikov ostala brez denarja, sta, če je to res, očitno naredila vse, kar bi lahko, za povrnitev škode. Le da je Lovše škodo in dodatno še kazen plačal ter bo lahko nadaljeval svojo poklicno pot, Kordež pa finančnih lukenj, ki jih je izkopal pri mened­žerskem prevzemu Merkurja, najbrž nikoli ne bo pokril. Še najmanj iz zapora, kjer bo kar nekaj prihod­njih let.

Končno besedo ima tako pri sporazumu o priznanju krivde in kazni kot tudi pri izjavi o priznanju krivde sodišče. Dogovora s tožilstvom ni dolžno upoštevati. Mora pa presoditi, ali je priznanje prostovoljno in ali so v kazenskem spisu še kakšni drugi dokazi, da je tisti, ki priznava dejanje, to res storil. Po besedah Boštjana Škrleca sodišče lahko zniža dogovorjeno kazen, ne more pa je zvišati.

Prijavi sovražni govor