V družini ni prostora za sebičnost

V dokumentarnem filmu iščejo odgovor na vprašanje, kaj je tista usodna privlačnost, ki plezalce vleče v nevarnost.
Objavljeno
02. marec 2018 14.06
Steve Wakeford in Menna Pritchard z družino. V Ljubljani 28.2.2018[Steve Wakeford.Menna Pritcard.plezalca]
Simona Bandur
Simona Bandur

»Z gore sem prišel brez pomembnih odgovorov. Resnici na ljubo jih več najdem v vsakdanjem življenju,« je ugotavljal Anglež Steve Wakeford. Po 70-metrskem padcu v francoskih Alpah, naporni rehabilitaciji in ponovnem soočenju s smerjo še vedno ne zna pojasniti, kaj je tista sila, ki ga vleče h gori. Kako je iskal odgovor na vprašanje, s katerim se prej sli slej spopadejo tisti, ki premikajo meje v alpinizmu, sta s partnerko Menno Pritchard prikazala v filmu Magnetna privlačnost gora. Na 12. festivalu gorniškega filma je dobil častno pohvalo in nagrado žirije RTV Slovenija.

Pegasto dekletce

V zadnjem času so potovanja družine, ki jo sestavljajo Steve, Menna, Ffion in Ray, namenjena predstavitvam filma. Nagradi so že dobili na gorniških festivalih v Avstriji in na Poljskem, vzhičeni so bili tudi nad priznanjem v Sloveniji. Iz Chamonixa, kjer živijo, so se pripeljali s kombijem, s postankom v Benetkah, je družinski izlet opisovala Menna. Srečali smo se v hotelu Park, kjer so bili nastanjeni, kmalu po zajtrku. Sedemmesečni Ray je začel kazati prva znamenja utrujenosti, a je še premogel dovolj moči za upiranje spancu, osemletna Ffion je ugotovila, da odrasli pogovori ne bodo preveč zanimivi, zato je odprla peresnico z barvicami in začela risati.

Steve ju je opazoval s pogledom, ki je izražal pomirjenost, začinjeno s kancem očetovske bahavosti. V dobrih treh letih je doživel preobrazbo, ki jo le malokdo, predvsem pa se je iz egocentričnega mladega moškega spremenil v človeka, ki ve, da ni na prvem mestu. »Ne, tale človečka sta na prvem mestu. Toliko sta me naučila, še zlasti Ffion.« Deklica je dvignila pogled in se nasmehnila. Odkar je postal Steve pred dobrima dvema letoma njen očka (Menna, ravno tako plezalka in ljubiteljica gora, je bila pred tem mati samohranilka), sta postala kompanjona in se povzpela na marsikateri vrh. A kljub podvigom, kakršnih nima priložnost izkusiti prav veliko njenih vrstnikov, pegasto dekletce prizna, da ji je najljubše, ko se igrata in ruvata.


Ray, Menna, Ffion in Steve v Ljubljani. Foto: Osebni arhiv

Družina je kajpak pripomogla k Stevovemu spoznanju, da so v življenju še drugi ljudje, toda ključni trenutek, ki ga je predramil, je bil, ko je sedel na vozičku tako poškodovan, da niti koles ni mogel sam premikati. Človek, ki je hotel premikati meje v surovem svetu gora, ledu in snega, je obtičal. »Vprašal sem se: zakaj? In tako se je rodil film.«

Brez identitete

Magnetna privlačnost gora (Magnetic Mountains) z dramatičnostjo, kakršna je v filmih, ki opisujejo prelomne trenutke alpinistov, precej pogosta, slikovito opiše Steva Wakeforda. Mladega moškega, strokovnjaka za televizijsko oddajanje in tehničnega urednika, delovne preobremenitve in stres privedejo do sesutja pljučnega krila, zato spakira svoje stvari, pusti za sabo stanovanje v Londonu, kupi kombi in se odpelje v Chamonix. Okrožen z neustrašnimi in v visoke cilje zaverovanimi ljudmi počne to, kar se tam počne – pleza. Vse do tistega oktobrskega jutra 2014, ko se s prijatelji zbudi v lepo jutro sredi ene od smeri v Chamonixu (Les Petites Jorasses), pripravljen na nadaljevanje plezanja.

A ni šlo vse po načrtih. Dan se je končal tako, da je Steve zgrmel 70 metrov globoko, njegovi prijatelji so ga nemočno opazovali visečega v globini, dokler se mu ni »kakor angel z neba«, kot je slikovito opisal eden izmed njih, približal helikopter. Seznam poškodb ni imel konca, plezalec se je znašel na vozičku. »Ostal sem brez identitete,« se spominja, in poln vprašanj, na katera ni našel odgovorov. Zakaj tvegamo? V čem je smisel tega? Ena izmed stvari, ki jih je lahko počel, je bilo snemanje. Svoja vprašanja je postavil prijateljem, plezalnim in alpinističnim legendam, kot so Steve House, Paul Pritchard in sir Chris Bonnington, profesorju etike v športu Miku McNameeju in psihologinji Viviane Seigneur. »K njej sem šel, da bi dobil odgovore, a na koncu je ona meni postavila bistveno več vprašanj kot jaz njej in pošteno zamajala temelje mojega ega,« priznava Steve.

Življenje ni dolgočasno

Eden osrednjih glasov razuma je tudi medicinska sestra Martine Roussel, ki plezalcu na invalidskem vozičku z modrostjo, kakršno prinesejo življenjske izkušnje, pove, da vse to, kar ga veseli, lahko počne, vendar premišljeno. Steve ji oporeka: ali je torej bolje živeti dolgočasno? »Življenje nikoli ni dolgočasno,« je odločna. V filmu ga spremljamo skozi »temne dneve rehabilitacije«, po kateri se je po nekaj mesecih postavil na noge. »Trdno sem delal, vendar zato, da bi spet lahko plezal,« priznava.


Steve Wakeford v trenutku, ko se še ni čisto zavedal, kako srečen je lahko, da je živ. Foto: Osebni arhiv

Tako se spet znajdemo na kraju dogodka. Težko je ugotoviti, kaj je bilo močnejše – magnetna sila gore ali želja po ponovni zgraditvi ega. Toda Steve Wakeford – čeravno se je soočil s svojim strahom – v steni ni našel odgovorov, kvečjemu je ugotovil, da je bistveno več resnic odkril v vsakdanjem življenju. »Spoznal sem, da daje vrednost v življenju to, da si predan oče, sočuten sin in dober prijatelj.«


Ravnovesje

Besede, ki jih izgovarja v filmu, se zdijo skrbno premišljene, v vsakodnevnem življenju za takšno modrost zmanjka časa. »Življenje je mogoče razumeti za nazaj, toda živeti ga je treba za naprej,« ga spomnim na stavek, ki ga izreče Mike McNamee. Tega se vse bolj zaveda. »Mnogi prijatelji plezalci se nemalokrat s težkim srcem spominjajo svojih začetkov, kajti entuziazem jih je neštetokrat postavil na rob preživetja. Tako lahko je osvojiti osnovne veščine in se odpraviti tja gor,« razmišlja. V svetu, kjer je smrt nekaj vsakdanjega, njegova zgodba ni nič posebnega, a vsi tisti, ki so veliko tvegali (in nekateri zaradi tega prestali hude poškodbe), se strinjajo: za obstoj v gorah je ključno najti ravnovesje. Dokler so stene edine, kar je pomembno, je tveganje največje.

Snemanje filma, pri katerem je Menna prevzela vlogo producentke, je sodelujoče tako povezalo, da so sčasoma postali prijatelji. Mnogi so bili skeptični, dokler niso videli izdelka, pripoveduje par. Čeprav sta uporabila tudi vrhunsko opremo, so najboljši posnetki nastali spontano, s telefonom. To so tudi najintimnejši trenutki. Kako to, da se je bil pripravljen toliko razgaliti? Zato, ker mora biti resnično, odgovarja, in ker so vsi tisti, ki so videli te posnetke, prav v tem opazili največjo dodano vrednost, bistveno večjo kot v spektakularnih posnetkih z droni.

S filmom sta se Steve in Menna toliko naučila, da znanja ne bi rada zavrgla, zato načrtujeta nove podvige. O vsebini še nočeta govoriti, toda Steve zagotavlja, da prihodnjič v ospredju ne bo on.