V odraslem iščemo predvsem otroka

Andrej Debeljak, teolog, nekdanji duhovnik in psihoterapevt z obilo izkušnjami z zakonci, družinami in otroki.

Wed, 27.01.2016, 14:00
Le če človek vse izgubi, sklene pogledati, kaj je v ozadju, pa naj bo, kar bo.

Zadnje čase se precej opozarja na neurejenost področja psihoterapije pri nas. Magister zakonske in družinske terapije Andrej Debeljak sledi strokovni previdnosti, o njegovi etični korektnosti pa bi lahko govoril tudi podatek, da je njegovo društvo v letu dni ponudilo brezplačno pomoč 200 ljudem. Teolog in nekdanji duhovnik ima obilo izkušenj z zakonci, družinami in otroki. Vsak človek je bitje odnosa, piše v literarnem prvencu Srečen sem; vsakdo je logična posledica odnosov, ki jih je imel do mame, očeta, okolja. Otrok pa je goba, ki vpija brez selekcije.

Njegov življenjski moto je, da ni krivic na svetu. V svoji knjigi, s katero obdari vsakogar, ki pride prvič na svetovanje, piše o štirih poteh do podzavesti: o starših, življenjski sopotnici/sopotniku, otrocih, soljudeh in okolju. Nekdanji duhovnik, ki si je izkušnje nabiral tudi, ko je pomagal odvisnikom in umirajočim, psihoterapevtsko svetovanje opravlja po dveh poteh. Ena je projekt Anima Sana, katerega nosilka je Razvojna agencija Zgornje Gorenjske (Ragor), kjer je eden od partnerjev njegovo društvo za razširitev zavesti Pot svet­lobe. V okviru tega projekta, ki je preventivni, poteka brezplačno psihoterapevtsko svetovanje – vsakdo ima pravico do šestih svetovalnih ur –, izteče pa se konec marca. A preden je društvo, ki so ga ustanovili s somišljeniki, dobilo povabilo k temu projektu, ki so ga pokrili s sredstvi norveškega finančnega mehanizma, je že prepričalo sedem zgornjesav­skih občin, da so finančno podprle dejavnosti, kot so svetovanje, predavanja in seminarji na temo, kako odpreti svojo notranjost in kaj lahko vsak človek naredi zase.

Presenetilo me je, da je bil projekt, zaradi katerega so že skoraj leto dni odprte brezplačne svetovalne pisarne v Kranjski Gori, Bohinju, na Jesenicah in v Lescah, v trenutku terminsko popolnjen.

Delali smo vse poletje. Ljudje še kličejo, težko mi jih je zavrniti. Prav pred kratkim smo se z drugimi terapevti dogovorili, da si bomo med uradnimi urami, ko smo dolžni dežurati za kratke nasvete, vzeli nekaj več časa za pogovor. Konec marca se ta projekt izteče, odprta pa bo ostala svetovalnica v Lescah, ki jo podpirajo občine Zgornje Gorenjske. Tako svetovanje si bodo ljudje veliko lažje privoščili, cena bo bolj simbolna.

Ste terapevti, ki delate v omenjenem projektu in društvu Pot svetlobe, dovolj izobraženi za takšno svetovanje, kajti domnevam, da nimate medicinske izobrazbe?

Terapevti, ki imamo vsi fakultetno izobrazbo – to smo si postavili za pogoj –, smo v psihiatrični bolnišnici Begunje deležni supervizij. Sicer pa ne izvajamo psihoterapije v klasičnem pomenu, temu bi lahko rekel psihoterapevtsko svetovanje v smislu preventivnih pogovorov.

Druga vaša svetovalna pot pa ni zgolj preventivna. Kakšni so principi relacijske družinske terapije? Kot vem, jo je pri nas razvil dr. Christian Gostečnik.

Sam sledim britanskemu psihologu, ki se je ukvarjal s teorijo odnosov, Johnu Bowlbyju, seveda pa je bil dr. Gostečnik tudi moj profesor.

Človek je bitje odnosov. Čustva nastanejo iz odnosa. V trenutku rojevanja je v otroku že strah. To je prvo čustvo, vsa druga pa se zrcalijo v odnosu otroka do mamice, od katere je prevzemal čutenje. Zakonska družinska terapija govori o tem, kako pomembnih je prvih pet let življenja, in zato vedno najprej vprašam, koliko se spomin­jate tega časa. Večina reče, da malo ali nič. Če se človek ne spomni, to pomeni, da je bilo stanje v družini pretežko in preveč boleče. In prenevarno. Psiha to odmakne, da človek preživi. Ljudje se na terapiji ustrašijo in mislijo, da imajo slabe starše, pa jim rečem, vsak človek je dober, vsak starš je dober. In vendar, ko govorimo o vzgojnih modelih, je lahko veliko zelo bolečega. Naša naloga je, da človeka peljemo v zgodnje otroštvo in ga pripravimo do tega, da se spomni, kaj vse je takrat občutil.

Iščete potlačitve iz otroštva?

Iščemo otroka v odraslem. Kako pomembnih je prvih pet let, sem se prepričal, ko sem delal z dementnimi v domovih za ostarele in umirajočimi v bolnišnicah. Ne morete si misliti, kaj vse potegnejo iz najzgod­nejšega spomina. Vsako prvo izkušnjo naš čustveni sistem prepozna kot varno in zdravo. Recimo, deklica, ki je imela očeta alkoholika, si bo poiskala moža, ki bodisi pije bodisi bo alkoholik postal, je abstinent ali pa ima drugo močno odvisnost. Po eni stani je izkušnja s takim moškim za to žensko varna, ker je bila prva, po drugi pa je ona v največji bolečini. V človekovi psihi je namreč mehanizem prisilnega ponavljanja, da bi tako očistili otroško rano; zato v odraslosti kreira čustveno gledano otroštvu identične okoliščine. Žena napačno ravna, ko upa, da bo njen mož nehal piti. To je tiho pričakovanje, da se bomo začeli obnašati drugače, kot smo se v otroštvu. A on se ne bo spremenil. Ona pa nekako mora nahraniti otroka v sebi. Vsi se želimo osamosvojiti, gremo od doma, ustvarimo si svojo družino in določen slog živ­ljenja, a na neki točki se znajdemo v enaki situaciji kot takrat, ko smo bili otroci.

Tudi vi opažate, da človek poišče terapevtsko pomoč šele, ko ne vidi več druge rešitve?

Seveda. Pred tem je že preizkusil različne modele reševanja, od odvis­nosti, zanikanja, izogibanja ... Težje ko je otroštvo, bolj ko je boleče, bolj ko je nevarno, bolj bo ta človek v odraslosti deloval trmasto. Strah ga je spustiti svoj sistem, svoj prav, da ne bi srečal svoje bolečine, vse naredi, da se temu izogne. Običajno je točka preloma, ko se mu podrejo odnosi. Najprej ga vprašam, ali iskreno želi iti v čustveno preteklost, ali iskreno želi začutiti otroka. Če je odgovor pritrdilen, sledi vprašanje, ali se je iskreno pripravljen spremeniti. Če odgovori z da, mu povem, da je na pravem mestu. Včasih si kdo potem želi čas za premislek. Ker veste, ko poveš človeku, da je potlačil nekatere stvari, ki so zelo boleče, se zgodi biološki proces; strah zaradi pričakovanja nečesa negativnega. Takrat se sproži delovanje stresne osi v možganih. Človek je v paniki, ker se boji, kaj bo odkril o sebi. Pod vplivom strahu izbira med bojem in begom. Le če vse izgubi, sklene pogledati, kaj je v ozadju, pa naj bo, kar bo. Če pa ima še najmanjšo bilko, se je bo oprijel.

Zakaj psihoterapija v mnogih primerih, čeprav poteka po vseh pravilih, ne prinese rešitve?

Ko človeka spremljaš, naj bi bil ved­no pol koraka pred njim. Vsakega pelješ do njegovih začetnih vzorcev na drugačen način, ki je njemu blizu. Pogoj je ustvariti okolje, ki je varno za človeka, da ga ne bo strah začutiti bolečine otroštva.

S človekom si torej prihajata naproti. Se vam je med študijem teologije in duhovniškim poklicem razvijala tudi subtilnost?

Ne prvo ne drugo mi ni pripomoglo k večji subtilnosti, pač pa verjetno lastne izkušnje, zaradi katerih ved­no lahko rečeš drugemu, razumem vas, čutim vas. Vendar pa, kakor ne gremo po finančno pomoč k nekomu, ki je trikrat bankrotiral, ne bomo iskali nasveta pri nekom, ki sam ni predelal podobne čustvene bolečine. V tej izjavi je sicer napaka: ni težko biti učitelj, a ne smeš pozabiti, da si v vlogi učitelja vedno tudi učenec. Pride človek s problemom, pa si rečem, prišel mi je nekaj povedat. Naslednjega dne zjutraj si mislim, saj to pa ni moja zgodba. Potem pa mi tega dne pride še kdo z enakim problemom in zvečer si ne morem več tajiti, da mi ni bila pokazana moja lastna zgodba. In etično do mene in tega človeka je, da se ob ugotovitvi, da imam sam neko nepredelano čustvo, začnem s tem ukvarjati, da bom lahko sočutno pomagal drugemu.

Je po vašem mogoče premagati čustvene bolečine z razumskim soočanjem ali nemara »čustvo premaga čustvo«?

Ne prvo ne drugo. Otrok je najprej čustveno bitje, vzgajamo pa ga v razumu. A človek lasten razum večinoma uporablja kot ego. Pa ne v negativnem pomenu besede. Nam­reč, ko so naša čustva neugodna in boleča, uporabljamo razum, da obvladamo svojo notranjo bolečino. Vsakič ko uporabljamo um v smislu lastnih notranjih občutij, je to ego. Hkrati je um dober in zdrav, kadar ga človek uporablja iz čistega srca in ljubezni, je usmerjevalnik. Ko hoče nekdo čustvo urediti s čustvom, mu rad rečem, pojdite dol k Savi in vodo preusmerite po strugi navzgor. Čustva imajo svojo logiko. Um lahko uporabimo za iskreno spoštovanje čustvene logike. Ker psiha je kot šah, vsaka figura ima svojo vlogo, kombinacij pa je nešteto. Z odkrivan­jem in spoštovanjem čustev lahko dosegamo spremembe.

Lahko navedete vsakdanji primer?

Pogosto slišim, nikoli ne bom taka kot moja mama. Čestitam, prepoznali ste določene vzorce, ki vam niso všeč pri mami, ravnati poskušate drugače, kot je ona, a konotacija vašega delovanja je zgrešena, ker je to boj, rečem gospe. V vsaki deklici in ženi je značaj njene mame, in če se proti temu bori, se bori proti sebi. In bolj ko se boriš proti nečemu, več je tega v tebi. Gospe poskušam pomagati razumeti, zakaj obsoja mamin značaj in kako njena mama deluje. Mogoče je v družini nosila hlače. Marsikdo to obsoja. Če pa razmišljamo večplastno, je ta gospa iskala varnost v družini, a ker je ni našla, ker je moški na neki način zatajil, je ona prevzela pobudo in delala za mir v svoji družini.

Ko sprejmete otroka na terapijo, verjetno povabite zraven še starše, navsezadnje je pot do naše podzavesti tudi naš otrok, kakor pišete v knjigi. Eno z drugim … otroci so naše ogledalo.

Najstnike od 15. do 18. leta sprejmem tudi same, a s privolitvijo staršev. Načeloma pa želim, da z deklico pride oče, z dečkom pa mama, seveda lahko tudi oba starša.

Zakaj povabite nasprotni spol starša?

Ker oče oblikuje dekličin, mama pa dečkov značaj.

To se mi zdi sporno. Mar ne oblikujeta otrokovega značaja oba, oče in mama?

Kmalu po tem, ko se deklica neha dojiti, išče očeta. Pustimo ob strani modele v družbi, zdaj govorim o dejanskem stanju. Ona svojo samopodobo, samozavedanje gradi po odnosu do svojega očeta. Mama oblikuje sina. Ko se bo zaljubil, si bo izbral značaj svoje mame. Deklica goji lepe spomine, ima pa tudi kup ran, zato poišče identičen značaj v svojem partnerju in ponovi probleme, ker želi ozdraviti, kar je bilo. Gospe mi rečejo, veste, moj oče me je imel rad, a mi tega ni znal pokazati. Vse bi naredil za nas, a je moral delati, zato ni imel časa zame.

Ste družinski terapevt. Imate izkušnje tako celibata kot partnerske, seksualne ljubezni, izkušnjo starša.

Veste, kaj mi veliko pomeni? Da svojo Karmen lahko pokličem čez dan ali ko pridem zvečer domov in jo vprašam, kaj pa ti misliš, kaj pa ti čutiš. Zakaj mislite, da ljudje potrebujejo psihoterapijo? Ker nimajo človeka, s katerim bi se pogovarjali. Naši bližnji nas poznajo bolje, kot nas bo utegnil terapevt. Obstaja naslednji mehanizem: kar ima žena v zavesti, ima mož v podzavesti in obratno. Zato se v resnici ne privlačijo nasprotja, ampak podobnosti.

Bi vam Rimskokatoliška cerkev lahko očitala, da se vaš terapevt­ski pristop ne sklada z njenimi dogmami?

RKC pravi, trpi v tem življenju, da ti bo po smrti bolje, hkrati pa še nihče ni prišel povedat, kako je po smrti. Ko govoriva o religioznih sistemih, smo na zelo tankem ledu. Namreč ko je nekdo močno prepričan o nečem, smo ga iz spoštovanja do sočloveka dolžni podpreti v njegovem razmišljanju, dokler nas ne vpraša drugače. Zato mi je mogoče najlažje delati z nekom, ki reče, da je ateist. Ta v resnici nima predsodkov do religij. Osrednja vera je tista, ki odpira vrata in lahko proces ali pospeši ali pa zavre. Zato človeka vprašam, kaj mu je blizu, kaj čuti. Če gospa verjame v Marijo, naj tako ostane. Dragoceno mi je, da človek ustvari svoj lastni odnos do presežnega. Več ko ima človek vere v smislu osebnega odnosa do presežnega, manj je strahu. Čustev ne rešujemo s pametjo, ki jo sicer potrebujemo za razumevanje, ampak z lastno duhovnostjo oziroma v odnosu do presežnega. Zdi se mi torej, da je vera stvar čustev in stvar srca.

Prijavi sovražni govor