Lenart Krečič: V Sloveniji potrebujemo več svetlobe

Pred jutrišnjim koncertom v sklopu Cankarjevih torkov smo se pogovarjali s saksofonistom Lenartom Krečičem.

pon, 26.01.2015, 15:00

Leta 2011 se je Lenart Krečič po osmih letih življenja v New Yorku vrnil domov. V Združenih državah je končal magisterij na New York University (NYU) in sodeloval s številnimi jazzov­skimi legendami, kot sta Billy Harper in Reggie Workman. In če je v New Yorku sanjal sanje, jih je po vrnitvi domov začel živeti. Po prvencu Chain of Sounds, ki ga je izdal leta 2010, je večinoma gostoval na ploščah drugih glasbenikov doma in v tujini ter gostil veliko mednarodnih glasbenikov v Sloveniji.

V tem času pa tudi kot avtor ni počival. Snoval je novo glasbo, ki jo bo predstavil na več koncertih, najprej z Big Bandom RTV Slovenija v Klubu Cankarjevega doma v torek. Poleg tega pričakujemo letos kar pet novih albumov glasbenika, ki je s kolegom saksofonistom Jako Kopačem nedavno odprl tudi svoj servis za saksofone.

Osem let ste živeli v New Yorku. Vas nikoli ne zgrabi, da bi se vrnili?

Še vedno se rad vračam tja. Vsake toliko časa, vsaj za dva tedna. Lani spomladi sem bil v New Yorku na trimesečnem delovnem obisku. Veliko sem igral, se dogovarjal za naslednje projekte in tudi snemal. A spoznal sem, da je veliko bolje živeti tu in se tja vračati na kratke obiske, kot obratno. Ko privarčujem nekaj denarja, odpotujem v New York, imam čas, da hodim na koncerte, uživam mesto. Ko živiš tam, moraš nenehno delati, da sploh lahko preživiš. Veliko časa porabiš samo za prevoz od enega konca mesta na drugega. Za pot od doma do dela ali šole vržeš stran štiri ure. Poleg tega v New Yorku nikoli ne bi mogel uresničiti takega projekta, kot je ta z Big Bandom. Kaj pa naj bi, vkorakal v Carnegie Hall in rekel, jaz bom imel z vami projekt! Tudi najobičajnejša stvar, kot je sestaviti svoj kvartet, tam ni preprosta. Vsak glasbenik ti bo rekel, "seveda, samo plačaj mi 100 dolarjev na vajo". V tem nisem videl smisla. Zakaj, samo zato, da bi lahko govoril, da živim v New Yorku? Če bi dobil službo na kakšnem kolidžu, ne rečem, da pa bi na vsak način vztrajal, životaril in igral po parkih... Ne hvala.

Nekaj časa nismo veliko slišali o vas. Vendar niste mirovali. Letos se obeta izid petih plošč.

Posnel sem solo projekt v cerkvi v Kostanjevici na Krki. Ta glasba je precej meditacijska in tudi občinstvo zvočno sodeluje, kar se sliši na posnetkih. Ta plošča bo izšla v marcu. Pred leti sva s pianistom Petrom Miheličem že zastavila in delno posnela projekt v duetu. Letos ga nameravava ponoviti in izdati. Projekt, ki ga bom v torek izvedel z Big Bandom RTV v Klubu Cankarjevega doma, bo izšel na albumu in devedeju. Z gostoma bomo posneli tudi ploščo v triu na turneji, ki bo sledila. Konec leta pripravljam še koncert z razširjenim godalnim orkestrom, ki bo izšel na posebni plošči. Kot gost pa sodelujem še vsaj na petih drugih albumih, ki bodo izšli letos.

V Big Band ste povabili dva gosta iz tujine – kontrabasista Borisa Kozlova in bobnarja Gena Laka. Z obema ste že sodelovali. Poleg nastopa z Big Bandom boste kot trio nastopili še na Jazzu Ravne, v Kulturnem domu Krško in v Jazz hramu Divača.

Res je. Z Borisom smo se spoznali leta 2005, ko smo skupaj nekajkrat igrali na koncertu Gašperja Bertonclja. Ima bogate izkušnje iz big benda Charlesa Mingusa. V torek bo igral predvsem na električni bas, ki je moja skrita ljubezen. Gena pa sem spoznal po Francisu Mbappeju, ko sem igral v njegovem bendu. Bil je edini bobnar, ki je že na prvi vaji vse skladbe odigral brez napake. Že takrat sta me presenetili njegova predanost in profesionalnost. Igral je tudi v zasedbi Steva Colmana, kjer ni bilo šale. Odrsko kilometrino pa si je nabiral s saksofonistom Davidom Sanbornom, s katerim so odigrali celo 300 koncertov na leto. Ujel sem ga ravno v fazi, ko je za nekaj časa opustil komercialne projekte in se spet posvetil bolj improvizirani glasbi. Čeprav bi bilo dovolj nekaj mailov, sem vseeno odpotoval v New York, da smo si še osebno segli v roke in se dogovorili za ta projekt. Sem pristaš osebnega stika in dogovorov v živo.

Vi se boste v torek predstavili kot avtor glasbe, dirigent in solist. Kako ste se lotili projekta?

Povabila za sodelovanje z Big Bandom sem bil zelo vesel. Že leta sem želel pisati za big bend in zdaj sem končno lahko veliko svojih idej spravil na papir. Sklenil sem, da ne bom pisal aranžmajev, ampak bom spisal avtorsko glasbo neposredno za orkester. Zdaj se mi zdi, kot da nimam v glavi niti enega takta več.

Zanimivo je, da se skoraj vsi jazzovski instrumentalisti brez težav spopadejo tudi s skladanjem in aranžiranjem.

Vedeti morate, da vsak jazzist med igranjem – improviziranjem – komponira v trenutku. To se v jazzu zgodi naravno. Harmonijo obvladamo vsi in skladanje pride samo od sebe. Ob kompoziciji tudi razviješ svoj slog. Legende v zgodovini jazza, kot je John Coltrane, so zaznamovali predvsem kompozicijski koncepti, ne pa njihove priredbe standardov.

Je svoj slog težko narediti prepoznaven v veliki zasedbi, kot je big bend?

Pred časom mi je bobnar Ratko Divjak rekel, da takoj ve, da sem neko skladbo napisal jaz. Ni mi znal razložiti, zakaj, preprosto čutil je to. Tudi sam ne znam pojasniti tega. Poskusil sem biti čim bolj preprost, a hkrati ne banalen. Pomembno se mi zdi, da glasbeniki že na prvi vaji lahko dobro odigrajo skladbe in jih potem samo še pilijo, kot da jih komaj obvladajo šele po peti vaji. Spoznal sem veliko glasbenikov, ki pišejo na preprost način, pa je njihova glasba vseeno kompleksna in napredna. To je prava umetnost. Danes z vsemi računalniškimi programi ni težko napisati zapletenih skladb, ki jih nihče ne zna odigrati. Izziv mi je bil, da napišem skladbo tako, kot jo slišim v glavi.

Kje ste našli navdih za glasbo, ki jo bomo slišali v torek?

Ko si postavljen pred dejstvo, da moraš v dveh mesecih zložiti deset skladb za big bend, se ti iz podzavesti prikrade vse mogoče. Skladbe so ritmično precej razgibane, v njih lahko slišite vse od afriških ritmov do hip hopa, nekaj swinga, nekaj bluesa, sambe – s sodobnimi harmonijami. Meditativen občutek dajejo elementi azijske glasbe, vmes pa je še nekaj bachovske polifonije. Glede glasbe imam precej »ameriško« mentaliteto – bolj mi je pomemben občutek v glasbi, groove, kot pa intelektualno teoretiziranje, ki ga poudarjajo evropske šole jazza. Glasba mora biti dostopna tudi ljudem, ki niso profesionalni glasbeniki. Delati glasbo, ki jo še sam težko razumeš, je nesmiselno. A četudi delaš lahkotne stvari to ne pomeni, da so banalne. Tako kot je recimo razlika med filmskimi komedijami. Lahko jo narediš v stilu Willa Ferrella ali pa bolj sofisticirano v slogu Woodyja Allena.

Trudim se, da je moja čim bolj pozitivna. Da ljudi razvedri, jim da kakšno idejo ali pa da gredo potem sproščeno na pivo. Nočem, da bi z mojega koncerta odšli zmedeni ali zamorjeni. Mislim, da v Sloveniji potrebujemo več svetlobe.

Ste zato projekt naslovili Združeni obstanemo (United We Stand)?

Da. To je naslov pesmi, ki sem jo napisal že pred časom za zasedbo petih saksofonov. Zdel se mi je pravšnji za ta večer. Je prvi del ameriške fraze Združeni obstanemo, razdruženi pademo (United we stand, divided we fall). Ko želiš v življenju doseči velike stvari, tega ne moreš brez pomoči drugih. Ljudje, ki so bili sposobni ljudi združiti, so spreminjali zgodovino. Nekateri na boljše, drugi na slabše, to je res. A revolucija uspe, ko se več ljudi združi in reče, dovolj je!

Povezane novice

Jazzovski večerni postanki na Gornjem trgu
26. julij ob 15:55
Danes ob 21:30 bo na Gornjem trgu koncertiral Marjan Loborec in Lenart Krečič kvartet.
Prijavi sovražni govor