V slovenski kulturi je veliko strahu

Jose Antonio Morales, iniciator socialnega podjetništva

sob, 20.01.2018, 12:00

 

Rad se počutim kot Evropejec, zato, ker res verjamem v evropske vrednote.

Pred štirimi leti, leto po tem, ko se je vrnil iz New Yorka, je nekje napovedal, da so start up podjetja prihodnost Slovenije. Čeprav je šel razvoj v smeri njegovih napovedi, z njim ni povsem zadovoljen. Start upi zahtevajo veliko preveč energije in časa njihovih ustanoviteljev, da bi se to izplačalo, pravi Perujec José Antonio Morales, ki se je z ženo Slovenko in dvema najstniškima dečkoma ustalil v prekmurskih Noršincih. Od tam poskuša širi svoje spoznanje, da ne smemo delati za dobiček, ampak za drug drugega.


Petinštiridesetletni nekdanji strokovnjak za internetne tehnologije se sam šteje med podjetnike; le da njegov koncept podjetništva ni natanko to, kar si pod tem izrazom predstavljamo. Pogovor z Južnoameričanom, ki razvija celo vrsto novih poslovnih pobud, hkrati pa ima, dobesedno, raje poraz kot strah, je zato precej širši od njegovega izkušanja slovenstva. Pri 27 letih je zapustil rojstno Limo in se kot podjetnik znašel v Sloveniji. Z ženo Tatjano in otrokoma se je nato preselil v New York in tam dve leti delal za neko svetovalno firmo s področja tehnoloških inovacij. Ko so se odločili za vrnitev domov, je moral začeti vse na novo in Slovenija je idealna za poslovanje po vsej Evropi, pravi. V resnici se danes počuti, tako je tudi želel, predvsem Evropejca, in njegove poslovne niti se pogosto križajo na Dunaju, od koder je k nam zanesel podjetniško družbenoodgovorno pobudo Social Impact Award, ki je samo lani sprožila 172 novih poslovnih družbenoodgovornih idej.

Zagonska podjetja, tako imenovani start upi, za vas niso zgodbe o uspehu?

Problem start upov je, da ustrezajo samo nekaterim poslovnim področjem, po drugi strani pa se morajo ustanovitelji in zaposleni popolnoma žrtvovati, in s tem se ne strinjam. Mislim, da ne smemo privoliti v to, da postanemo podjetniški sužnji, in slediti temu, kar počnejo Američani. Evropa razmišlja drugače kot ZDA, ima drugačne vrednote, bolj ceni kakovost življenja. Start upi zaradi visoke stopnje angažiranosti, ki jo zahtevajo od lastnikov, v bistvu znižujejo kakovost njihovega življenja. Kdor danes zažene start up podjetje, bo za to, da ga bo razvil, moral žrtvovati pet do deset let svojega življenja.

Toda, ali start upi ne koristijo splošni gospodarski rasti?

Po mojem mnenju je bolje zagotavljati širšo gospodarsko rast in vanjo vključevati čim več sektorjev, kakor pa se osredotočati predvsem na zagonska podjetja. Ta so zdaj sicer modna in zato privlačijo vlagatelje, toda vprašati se moramo tudi, kaj se dogaja z drugimi sektorji, z drobnim gospodarstvom in dobrimi delavci.

Tudi naša vlada in komisarji v Bruslju nenehno izjavljajo, da so prav mala in srednje velika podjetja gonilo napredka.

Zgodbo o malih podjetjih kot gonilu gospodarstva poslušam že od mladih nog in mislim, da to seveda drži, nisem pa prepričan, ali njeni propagatorji res vedo, kaj to pomeni. Moje mnenje je, da moramo v gospodarski razvoj vključiti vsakogar, najti način, da bodo ljudje lahko delali, kar želijo, in za to dobili, kar potrebujejo. Čeprav se sliši marksistično, menim, da je to, vsaj v Evropi, povsem dosegljivo. Če primerjate življenjski standard v Evropi s tistim v kakšni latinskoameriški državi, potem je tu prav vse, kar potrebujemo, da uspemo.

Toda že od Marxa naprej tudi ponavljamo, da je Evropa umirajoča stara gospa.

Hm, toda ali ne pravite tudi stara koklja, dobra juha? Šalo na stran, menim, da je današnja tekmovalnost, v smislu, kdo bo bolj inovativen, Kitajci, ZDA ali Evropa, nesmiselna. Komu je v resnici mar te tekme? Ljudje se nismo rodili, da bi vzdrževali ekonomijo, ampak zato, da živimo. Osebno bolj verjamem v sodelovanje kot pa tekmovanje; to je sicer zdravo, potiska razvoj naprej, toda kljub temu to ni smisel življenja, ni niti smisel biznisa. Smisel je ustvarjati novo vrednost, vendar za vse; in povečevati kakovost življenja vseh. Za to pa potrebujemo v sicer učinkovitih modelih menedžiranja tudi povratek avtentičnega načina vodenja. Tako so zasnovani tudi moji poslovni programi in delavnice.

Ena izmed vaših številnih poslovnih pobud se imenuje Vizije sedanjosti. Za kakšne vizije gre?

Vse svoje poslovne pobude ocenjujem glede na njihovo zmožnost prepoznavanja vzornikov v okolju. Naučil sem se prepoznavati vzornike in jih predstaviti mladi generaciji, kar je bistveno za pretok znanja in s tem vzdrževanje zdrave družbe. Ob teh programih sem tudi odkril, da je zame najbolj dragocena vrednota svoboda. Biti svoboden mi daje več sreče in zadovoljstva kot biti poslovno superuspešen. Moj cilj je podeliti to izkušnjo z drugimi. Postati želim oseben primer udejanjanja svobode, da mi bodo drugi lahko sledili. Bistvena odločitev za svobodo je, da se znebimo vzorca pritoževanja. Poglejte, kaj se je zgodilo v demokraciji; ljudstvo se je odpovedalo moči in jo je delegiralo oblastem. V teoriji ljudstvo narekuje oblasti, kaj naj s to močjo dela, v praksi pa je ljudstvo pozabilo, da je samo moč prepustilo oblasti, in namesto da bi ji ukazalo, kaj naj stori, se samo še pritožuje, česa od oblasti noče. Politiki so tako dobili veliko moč, državljani pa so jo izgubili in se zdaj počutijo žrtve.

Svoboda gre vedno z roko v roki z odgovornostmi. Kakšne so vaše odgovornosti?

Gledano s kozmičnega vidika, imam odgovornost le do samega sebe in do tega, da v popolnosti postanem odgovoren svojemu načinu mišljenja in življenja. Nihče od nas, na žalost, ni na takšni ravni, kot sta bila Buda ali Kristus. Na takšni ravni ima človek morda občutek odgovornosti do tega, da mu drugi sledijo. Jaz imam ta hip odgovornost do svoje družine, žene Tatjane in sinov, 14-letnega Marka in 12-letnega Andreja.

V katerih jezikih doma komunicirate?

Tatjana govori večinoma prekmurščino, otroka v šoli govorita slovensko in prekmursko, z mano angleško in špansko, s Tatjano pa se meniva v angleščini.

Sprožili ste celo vrsto poslovnih pobud in programov. Zakaj?

Moram poudariti, da to niso moji biznisi, ampak pobude, ki so medsebojno integrirane. Večina se jih ni začela zaradi dobička, ampak kot eksperimenti, kot poskusi, da vadim svojo odgovornost do ljudi, s katerimi sem povezan, in do družbe na splošno. Eden takšnih je Social Impact Award (SIA), ki sem ga pomagal prvič organizirati tudi v Sloveniji. V zadnjih letih sem bil blizu temu projektu, ki se je začel na Dunaju. Program je izvrsten in želim, da uspe, a nimamo še dovolj pogodb o sofinanciranju s podjetji. Letos bo dostopen za vse mlade med 14. in 29. letom iz vse Slovenije. V njem je zadnja leta sodelovalo na stotine mladih iz številnih evropskih držav s svojimi projekti s področja socialnega podjetništva. Kakšna tretjina jih je zrasla tudi v operativna podjetja, a za nas je najpomembnejše, da se mladi učijo temeljnih principov socialnega podjetništva, to pa so kreativnost, proaktivnost in vodenje.

Kako to, da je program SIA bolj razširjen na vzhodu in jugu Evrope kot pa na zahodu?

To ni namenoma, saj ga uresničujejo tudi v nekaterih afriških državah. Gre bolj za to, da je v zahodni, še bolj pa v severni Evropi ideja o socialnem podjetništvu že dovolj močno zasidrana in sistem tam deluje, zato ni tolikšne potrebe po takšnih pobudah.

Za podjetništvo, ne le socialno, ampak na splošno, imate povsem svojo definicijo.

Podjetnik zame ni le poslovnež, niti ni menedžer, ampak je v mojih očeh neodvisen človek, ki se zaveda, da je življenje izziv samemu sebi za pridobivanje novih izkušenj. V tem smislu je vsakdo med nami podjetnik, le da smo nekateri bolj sramežljivi, drugi bolj boječi imamo sramežljive, boječe - res mišljeno tako, ali bi morali biti zraven tudi pogumni? . Toda naši potenciali se lahko uresničujejo prav zaradi svobode tveganja, da doživimo poraz. Zame izraz podjetnik ni ekskluzivno vezan na ekonomijo, ampak na način življenja. Ko pa govorimo o poslovnem okolju, mora neodvisen posameznik priznavati medsebojno soodvisnost z drugimi. Neodvisnost ni, da rečeš, dovolj sem si, nasprotno, dozoriš, ko priznaš, da so drugi prav tako dobri, kot si sam, da smo vsi, kot drevesa v gozdu, del družbe in da je soodvisnost bistvena.

Pravijo, da je vsak poraz izkušnja, ki je drugače ne bi imeli.

Ja, in prav te izkušnje nas je najbolj strah. Zato je razumeti bistvo strahu zelo pomembno. Ne razumeti strahu pomeni biti žrtev iluzije. Govorim o tem, kako ljudje pogosto le kritizirajo in se pritožujejo, to pa zato, ker se bojijo sprememb in tega, da bi se z njimi soočili. In to je narobe s strahom, ker nas ovira, da bi dosegali svoj lastni potencial. Razumljivo, da je človeka strah izgube službe, toda česa pri tem ga je res strah? V glavnem tega, da bo moral nekaj storiti. Tega pa ljudje nočejo; lažje se je pritoževati, kot pa nekaj ukreniti. Strah je v bistvu znanilec tega, da se v našem okolju nekaj spreminja, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo s tem signalom napravili. Poglejte denimo, kako se odzove podjetnik, ko pride na trg nov izdelek. Ni nujno, da ga bo strah, ampak bo vzhičen. Tovarniški delavec pa se, ko pride nova tehnologija, počuti ogroženega, strah ga je izgube delovnega mesta. Med tema dvema osebama je velika razlika v tem, kako razmišljata in kako se odzivata na okoliščine. Če ustrezno treniraš sebe, da razumeš strah, te bodo izzivi vodili do rasti.

In to počnete tudi vi s konferencami o strahu in neuspehu?

O svojih napakah se očitno ne znamo ustrezno pogovarjati. Konference Fear&Fail (F&F, strah & neuspeh, op. p.) so namenjene prav temu, da znani in uspešni ljudje spregovorijo o svojih porazih. Prav ta način predstavitve je, lahko rečem, vsem govornikom, ki so doslej nastopili na naših konferencah, nekako spremenil življenje. Cilj programa F&F namreč niso toliko poslušalci kot govorci, ki jih na nastop pripravim s posebno metodologijo, da znajo sami odkriti, v katerem strahu je bil vzrok njihovega neuspeha.

Gre za ljudi, ki so uspešni na svojih področjih.

Točno, to so uspešni poraženci. Prva govorca sta bila denimo Branko Drobnjak in Violeta Bulc, za njima pa še kakšnih 70 drugih; vsi med njimi imajo uspešno usmerjene kariere. Poslušalo jih je kakšnih 1500 ljudi, a zanje žal nimam podatkov, koliko so od tega odnesli. Spoznal pa sem, da je moja naloga odkrivati takšne, ki so lahko drugim za vzor pri dejavnosti povezovanja in sodelovanja v svetu, ne pa konkurence na nož. Program je posledica številnih pogovorov, ki sem jih imel s podjetniki, ko sem jih spraševal o njihovih strahovih. V začetku sem mislil raziskovati samo neuspeh, toda po številnih analizah sem ugotovil, da je neuspeh le del učenja in da je neizogiben, saj vedno kako pademo.

Tako govori tudi naslov knjige Slavoja Žižka Poskusiti znova – spodleteti bolje.

Mogoče se je naučiti pasti vsakič drugače, medtem ko je vir neuspeha po mojem mnenju strah, ker se zaradi njega omejujemo, da nečesa nočemo izkusiti; ne izpostavimo se, denimo, izkušnji, da bi bili prodajalec, ker ne vemo, česa nas je tu strah. In to nas napravi za žrtev. Ko odkrijemo svoje strahove, razumemo, zakaj smo sprejeli odločitve, s katerimi smo se izognili spremembi in tveganju. Ko spoznamo, da nekateri strahovi niso več resnični, lahko sprejmemo spremembe, tvegamo več in naredimo preboj. Takšna dinamika je mogoča tudi na skupinski in celo družbeni ravni.

Kakšna je vaša izkušnja s Slovenci?

Slovenija je bila zame najboljši prostor za nov začetek. Toda opazil sem, da slovenska kultura vključuje veliko strahu in da ljudje niso dovolj ozaveščeni, da bi to presegli. Slovenci so zadovoljni s tem, kar imajo. Poglejte samo kronično nezaposlene, čeprav ima vsakdo možnost nekaj ukreniti, rasti v sebi, toda videti je, da je strah močnejši od volje. Ta odnos moramo vsi začeti spreminjati. Ljudem je treba pojasniti, da imajo moč za spremembe in za to, da lahko zavestno sprejemajo odločitve. Slovenci so fokusirani na kakovost storitev in življenja in s te plati je videti, kot da nimamo več velikih problemov, toda v resnici lahko še veliko naredimo, da postanemo res zelo svobodna družba.

Ali se ni v zadnjih letih, po krizi, v družbi sprostilo veliko nove energije?

Vidim spremembe, veliko podjetnikov je postalo socialno zelo zavednih, ljudje podpirajo dobrodelnost, narašča zavest o družbeni koristnosti in visoki kakovosti življenja. Vse to se je zgodilo v petih letih in to je res fantastičen uspeh. Tudi sam se počutim odgovornega za to okolje in vse, kar delam, je zato, da bi bilo sčasoma vse več ljudi, ki se počutijo družbeno odgovorne. Prav zato se ne povezujem s peščico rojakov v Sloveniji, ampak se želim integrirati v skupnost.

Kako to, da se potemtakem še niste naučili slovenskega jezika?

Ko smo se z družino vrnili v Slovenijo iz New Yorka, sem moral začeti na novo, ker prejšnjega podjetja ni bilo več, in da bi dobil posel, sem delal to, kar znam. To je pa internetna tehnologija in na tem področju je angleščina domač jezik. Usmeril sem se na Dunaj in tako je ostala angleščina moj pogovorni jezik do danes, čeprav ne delam več na tem področju, ker sem se ga zasitil. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem začel razmišljati o podjetništvu.

Zasitili ste se sodobnih tehnologij?

Ja, ugotovil sem, da me ne zanima služiti velike denarje, po drugi strani pa so se mi te tehnologije zamerile, saj nam ne lajšajo življenja, ampak dobivamo zaradi njihove učinkovitosti čedalje več dela. Tehnologija je trik, da čedalje več delamo, pri tem pa trpi kakovost življenja. Nove tehnologije so fascinante, toda kaj je njihov namen? Gotovo ne to, da bom še več delal. Imel sem ogromno željo, da poskusim nekaj drugega, in odločil sem se za socialno podjetništvo. Iz Prekmurja je dosegljiv vsak prostor v Evropi; obiskoval sem Dunaj, kjer imam prijatelje in tam sem tudi začel projekt F&F. Nisem se hotel omejevati le na Slovenijo, rad se počutim kot Evropejec, zato, ker res verjamem v evropske vrednote. A to ni dovolj, zato sem želel biti tudi dejaven, želel sem si začutiti, kaj pomeni biti del evropske integracije, in tako sem spoznal ogromno ljudi.

Prijavi sovražni govor