V teh krajih morda še najdeš zlato
Na dimitrovgraških tržnicah življenje še ni ujeto med stene trgovin in pogodb in odnosi med ljudmi niso točno določeni z blagajniškimi računi.
Odpri galerijo
Dimitrovgrad, mesto na jugovzhodu Srbije, vrata s hribovitega Balkana v Evropsko unijo. Foto Milena Zupanič
»Inženirka kemije sem, upokojena. Vsak teden prihajam iz Sofije. Z našo pokojnino se ne da živeti. Moram še kaj delati,« pove sogovornica v Dimitrovgradu, obmejnem mestecu na skrajnem jugovzhodu Srbije. Na tržnici prodaja vse, kar si je mogoče zamisliti: tablete, kreme, sončna očala, oblačila, bonbone. Še zdaleč ni edina. Meja med Bolgarijo, ki je v EU, in Srbijo, ki ni v EU, spodbuja obmejno vrvenje v obe smeri. Živahno je, kakor je živahno že vseh dva tisoč let, odkar so Rimljani tukaj zgradili cesto proti Mali Aziji. Le razdalje so drugačne.
Ohranjeni zapis iz leta 1595 pravi, da popotniki potrebujejo od Singidunuma, današnjega Beograda, do Sofije 73 ur. Seveda peš. Hodili bodo štirinajst dni in prenočevali v obcestnih gostiščih – konakih. Zdaj je ta razdalja veliko krajša. Le štiri ure in pol potrebujemo z avtomobilom za isto pot. Vmes je pomembna meja: med EU in skupinico držav, ki (še) niso članice. Meja med krščanskim zahodom in drugačnim vzhodom, med razvitim severom in toplim jugom. Vedno je bila nekje v teh krajih. Iz Slovenije do te meje je skoraj 900 kilometrov. Včasih smo bili v isti državi, zdaj pa daleč stran.
Bolgarija je vstopila v EU leta 2007, za Srbijo se še ne ve, kdaj bo sprejeta, če sploh bo. Do takrat je na neki poseben način svobodna, kar se čuti na vsakem koraku.
»Poglej, tukaj so našli zlato, ki so ga bogati popotniki skrili pred roparji,« mi pokažejo manjšo skalno špranjo le nekaj metrov od ceste. Kdo ve, ali je res ali ne, a dejstvo je, da mnogi domačini vedo za to skrivališče. In takih je po okoliških gozdovih še nekaj. Če dovolj dolgo iščeš, boš v srbskih planinah našel (skrito) zlato. Znamenita cesta Via militaris, ki so jo zgradili Rimljani pred dvema tisočletjema, ta starodavna pot čez hribe in doline goratega Balkana, ki pelje vse do Istanbula, je povezana z množico mitov in zgodb, ki živijo v domačinih. Šele v 19. stoletju sta jo nadomestili železnica in današnja avtomobilska cesta.
Zadnje obmejno mestece na srbski strani pred vstopom v Bolgarijo, torej v EU, je Dimitrovgrad. Svoje današnje ime je dobil v času Jugoslavije – kot je bilo takrat precej običajno – po živem politiku, komunističnem voditelju in predsedniku Bolgarije Georgiju Dimitrovu, ker je ta enkrat samkrat potoval skozi kraj. Domačini že vrsto let zahtevajo, da se mu vrne njegovo staro ime: Caribrod. O tem so glasovali celo na dveh referendumih. Lokalni politiki so se nazadnje pred tremi leti večinsko odločili za Caribrod. Ni jim (še) uspelo. Osrednja srbska oblast ljudem za zdaj ni prisluhnila. Vprašanje ima seveda močan politični naboj. Posredovala je tudi Bolgarija in kot članica EU prosila evropsko komisijo za pomoč pri vrnitvi nekdanjega imena. Odkar se v Dimitrovgradu odpirajo vrata v EU, se življenje tukaj nasploh spreminja.
Bolgarsko državljanstvo
Zadnja leta tukaj množično prevzemajo bolgarsko državljanstvo. Ne le v Dimitrovgradu, ampak v vseh obmejnih mestih in naseljih, ki so nekoč spadala k Bolgariji. Zadnji popis prebivalstva iz leta 2011 kaže, da živi v Dimitrovgradu 53 odstotkov Bolgarov in 27 odstotkov Srbov. Domačini pravijo, da je danes razmerje še bolj nagnjeno na bolgarsko stran in da so že skoraj vsi Bolgari. Na ulicah tako skoraj ni mogoče videti avtomobila s srbsko registracijo, samo bolgarski so. Rabljeni avtomobili so namreč v Bolgariji cenejši kot v Srbiji, predvsem pa je v Bolgariji cenejša registracija. Srbija je raj za stare avtomobile.
Z bolgarskim državljanstvom pridobijo tudi druge pravice državljanov EU. Obiskujejo lahko zdravnike v Bolgariji in drugod po Evropi. To je pomembno, saj je srbski zdravstveni sistem precej na tleh; občasno v bolnišnicah zmanjkuje celo zdravil ali pa jih pacienti dobijo šele, če jih plačajo iz lastnega žepa. Nič čudnega. Za zdravstvo je v Srbiji na voljo trikrat manj denarja kot v Sloveniji in 15-krat manj kot v Švici. Slovenija bo šla po srbski poti, če ne bo več denarja za zdravstvo.
Bolgarsko državljanstvo je tudi vstopnica za šolanje v Bolgariji. Zanima jih predvsem bližnja Sofija, milijonsko mesto, do katerega je iz Dimitrovgrada pičlih 62 kilometrov. Predvsem pa jih priteguje možnost za delo v zahodnih državah EU. Tudi Slovenija je na svojevrsten način povezana s spremembami državljanstva v Srbiji. V naši državi so otroci Bolgarov na drugem mestu po višini otroških dodatkov, ki jih Slovenija nakazuje otrokom državljanov EU.
Potovanje čez mejo pri Dimitrovgradu pa nikakor ni enosmerno. Tudi Bolgari prihajajo množično v Srbijo, predvsem iz dveh razlogov: zaradi trgovanja in odlične srbske hrane.
Na tržnicah obmejnih srbskih krajev najdemo skodelice iz Pariza, Nemčije in Kitajske. Ogromno oblačil. »To je pravi domači bombaž,« me prepričuje ženska iz Pirota, ko se zagledam v njen kup. Potipam kuhinjsko serveto, potiskano z velikimi rdečimi češnjami. Kupim jih pet za evro. Pri naslednjem kupim doma narejeno kuhinjsko desko, pri kmetu venec česna in pri drugem posušeno papriko. Za naše razmere je vse izjemno poceni. Denimo, kilogram jagod stane 1,5 evra. V Ljubljani isti čas šest evrov. V nasprotju z bencinom, ki stane enako kot pri nas 1,3 evra za liter.
Zadržim se v pogovoru z inženirko iz Bolgarije. Na koncu kupim pri njej termometer, klasičen živosrebrni, ki se ne more pokvariti. Za evro. Vsak teden pride iz Sofije v Dimitrovgrad, tudi zato, ker je tod doma njen mož. Mešanje med tukajšnjimi prebivalci je najbrž običajno že tisočletja. Prebivalci na mejah Srbije, Makedonije in Bolgarije imenujejo sami sebe Šopi, območje pa Šopluk. Ne glede na državo, kjer bivajo, se med seboj odlično razumejo. Govorijo malo drugače kot Srbi ali Bolgari. Od kod izvirajo, raziskujejo tudi Francozi in Angleži že dve stoletji. Tuji raziskovalci opozarjajo, da je šopski jezik ogrožen. Srbi so na zadnjem popisu ponudili možnost izreči se za Šopa. To je obkrožilo 142 ljudi.
Eden izmed razlogov, zakaj prihajajo sem Bolgari, je tudi odlična hrana. Medtem ko je v EU vse točno določeno in postaja tudi hrana vse bolj enako okusna, je v Srbiji vse drugače. Predvsem ob vikendih zato Bolgari napolnijo srbske restavracije v obmejnih mestih, pa tudi v bolj turističnih krajih kakšno uro vožnje v notranjost, kjer nato ostanejo dan ali dva. Prijateljske vezi se tukaj hitro stkejo in mnogi se pozneje vračajo na obisk k srbskim prijateljem. Nikakršnega domačega gospodinjskega dela ni treba za prijetno druženje. Zakurijo ogenj in »vrtijo« jagnje, zraven pa vse, kar zraste na bližnjih njivah, podkrepljeno z obvezno domačo rakijo. Hrana ima v Srbiji še pravi okus.
Ne samo da se ovce in koze pasejo v neokrnjeni naravi in so povsem ekološke v nasprotju z evropskim mesom, ki je večinoma vzrejeno na industrijski način, podobno je tudi z zelenjavo. Na jugu Srbije pridelujejo ogromno svežega sadja in zelenjave. Zadnje čase postavljajo rastlinjake, da zelenjava prej dozori. Če so ogrevani, nabirajo kumarice že v najzgodnejši pomladi. Če niso, v teh dneh. Kot pri družini Petrović v Popovcu pri Nišu.
»Letos smo posadili 10 tisoč sadik kumaric in paradižnika,« pove 32-letni Tomica Petrović, ki je lani skupaj z družino pridelal približno 70 ton zelenjave. Za to dejavnost se je odločil pred petimi leti, ko se je pokazalo, da kot prometni tehnik ne bo mogel dobiti zaposlitve. Pomagajo mu vsi. Oče Nebojša je postavil že deset velikih rastlinjakov, ki jih je začel izdelovati tudi za prodajo. »Pozimi dela z zelenjavo ni, takrat imam čas za izdelovanje ogrodij,« pravi upokojeni Nebojša. Postavil je 65 metrov dolge in deset metrov široke rastlinjake, sicer pa izdeluje tudi družinske, ki so široki pet metrov in poljubne dolžine, pač glede na velikost družine. »Cena družinskega rastlinjaka na ključ, torej skupaj s postavitvijo, je 500 evrov,« pravi. Pridelava hrane in tudi prodaja jim gre odlično, ravno v teh dneh postavlja še dodatnih 15 velikih rastlinjakov.
»Delam, kolikor zmorem. In zmorem ves dan,« pove 82-letni ded Vidoje. Vesel je mojega obiska. Še v času nekdanje Jugoslavije je bil dobršen del življenja voznik avtobusa na progi Skopje–Ljubljana. S Slovenijo se počuti povezanega še zdaj. Ni mu težko pomagati vnuku. Po najboljših močeh pa sodeluje tudi njegov pravnuk, osemletni Uglješa. Pridelovanje redkvic, mlade čebule, solate, kumaric, paradižnika tako daje kruh šestim odraslim v razširjeni družini Petrovićevih, njihovim trem otrokom, delo pa zagotavlja še trem zaposlenim.
»S plačo ali pokojnino se danes ne da preživeti,« zaupa mama Lidija, zakaj toliko delajo, čeprav so upokojeni. Prodaja zelenjave jim očitno gre zelo dobro. »Želimo si bolj stabilen trg. To si obetamo od Evropske unije, ko bo Srbija vstopila vanjo. Cene se zdaj preveč spreminjajo,« pravi. A kakorkoli, prodajo vse in pridelavo bodo prihodnje leto več kot podvojili. »Naša največja reklama so naši otroci. Sami gredo v rastlinjak, trgajo kumarice in jih jejo. Ko ljudje to vidijo, zaupajo, da je z zelenjavo vse v redu.«
Kaj bodo v prihodnosti počeli njihovi otroci, je danes izjemno pereče vprašanje v Srbiji. Čeprav je od konca zadnje vojne in Natovega bombardiranja minilo že skoraj 20 let, se vojno razdejanje pozna še na vsakem koraku, predvsem pa v človeških dušah. Tisti, ki so bili potisnjeni v vojno vihro, se bojijo, da kaj podobnega ne bi doletelo tudi njihovih potomcev. Izseljevanje iz Srbije se še kar nadaljuje. Mladi se dandanes ne odpravljajo le v EU in Ameriko, ampak se obračajo tudi h Kitajski in arabskim državam. Tam se jim ponujajo nove možnosti za delo in življenje.
Nekoč dva tedna, danes 4 ure daleč
Ohranjeni zapis iz leta 1595 pravi, da popotniki potrebujejo od Singidunuma, današnjega Beograda, do Sofije 73 ur. Seveda peš. Hodili bodo štirinajst dni in prenočevali v obcestnih gostiščih – konakih. Zdaj je ta razdalja veliko krajša. Le štiri ure in pol potrebujemo z avtomobilom za isto pot. Vmes je pomembna meja: med EU in skupinico držav, ki (še) niso članice. Meja med krščanskim zahodom in drugačnim vzhodom, med razvitim severom in toplim jugom. Vedno je bila nekje v teh krajih. Iz Slovenije do te meje je skoraj 900 kilometrov. Včasih smo bili v isti državi, zdaj pa daleč stran.
Dimitrovgrad, razpotje na meji med Srbijo in Bolgarijo. Foto Milena Zupanič
Bolgarija je vstopila v EU leta 2007, za Srbijo se še ne ve, kdaj bo sprejeta, če sploh bo. Do takrat je na neki poseben način svobodna, kar se čuti na vsakem koraku.
»Poglej, tukaj so našli zlato, ki so ga bogati popotniki skrili pred roparji,« mi pokažejo manjšo skalno špranjo le nekaj metrov od ceste. Kdo ve, ali je res ali ne, a dejstvo je, da mnogi domačini vedo za to skrivališče. In takih je po okoliških gozdovih še nekaj. Če dovolj dolgo iščeš, boš v srbskih planinah našel (skrito) zlato. Znamenita cesta Via militaris, ki so jo zgradili Rimljani pred dvema tisočletjema, ta starodavna pot čez hribe in doline goratega Balkana, ki pelje vse do Istanbula, je povezana z množico mitov in zgodb, ki živijo v domačinih. Šele v 19. stoletju sta jo nadomestili železnica in današnja avtomobilska cesta.
Dimitrovgrad ali Caribrod
Zadnje obmejno mestece na srbski strani pred vstopom v Bolgarijo, torej v EU, je Dimitrovgrad. Svoje današnje ime je dobil v času Jugoslavije – kot je bilo takrat precej običajno – po živem politiku, komunističnem voditelju in predsedniku Bolgarije Georgiju Dimitrovu, ker je ta enkrat samkrat potoval skozi kraj. Domačini že vrsto let zahtevajo, da se mu vrne njegovo staro ime: Caribrod. O tem so glasovali celo na dveh referendumih. Lokalni politiki so se nazadnje pred tremi leti večinsko odločili za Caribrod. Ni jim (še) uspelo. Osrednja srbska oblast ljudem za zdaj ni prisluhnila. Vprašanje ima seveda močan politični naboj. Posredovala je tudi Bolgarija in kot članica EU prosila evropsko komisijo za pomoč pri vrnitvi nekdanjega imena. Odkar se v Dimitrovgradu odpirajo vrata v EU, se življenje tukaj nasploh spreminja.
Bolgarsko državljanstvo
vrata v EU
Zadnja leta tukaj množično prevzemajo bolgarsko državljanstvo. Ne le v Dimitrovgradu, ampak v vseh obmejnih mestih in naseljih, ki so nekoč spadala k Bolgariji. Zadnji popis prebivalstva iz leta 2011 kaže, da živi v Dimitrovgradu 53 odstotkov Bolgarov in 27 odstotkov Srbov. Domačini pravijo, da je danes razmerje še bolj nagnjeno na bolgarsko stran in da so že skoraj vsi Bolgari. Na ulicah tako skoraj ni mogoče videti avtomobila s srbsko registracijo, samo bolgarski so. Rabljeni avtomobili so namreč v Bolgariji cenejši kot v Srbiji, predvsem pa je v Bolgariji cenejša registracija. Srbija je raj za stare avtomobile.
Z bolgarskim državljanstvom pridobijo tudi druge pravice državljanov EU. Obiskujejo lahko zdravnike v Bolgariji in drugod po Evropi. To je pomembno, saj je srbski zdravstveni sistem precej na tleh; občasno v bolnišnicah zmanjkuje celo zdravil ali pa jih pacienti dobijo šele, če jih plačajo iz lastnega žepa. Nič čudnega. Za zdravstvo je v Srbiji na voljo trikrat manj denarja kot v Sloveniji in 15-krat manj kot v Švici. Slovenija bo šla po srbski poti, če ne bo več denarja za zdravstvo.
Bolgarsko državljanstvo je tudi vstopnica za šolanje v Bolgariji. Zanima jih predvsem bližnja Sofija, milijonsko mesto, do katerega je iz Dimitrovgrada pičlih 62 kilometrov. Predvsem pa jih priteguje možnost za delo v zahodnih državah EU. Tudi Slovenija je na svojevrsten način povezana s spremembami državljanstva v Srbiji. V naši državi so otroci Bolgarov na drugem mestu po višini otroških dodatkov, ki jih Slovenija nakazuje otrokom državljanov EU.
Potovanje čez mejo pri Dimitrovgradu pa nikakor ni enosmerno. Tudi Bolgari prihajajo množično v Srbijo, predvsem iz dveh razlogov: zaradi trgovanja in odlične srbske hrane.
Za veselje in poceni nakupe
Na tržnicah je še vedno kot pred stoletji in kot je običajno na jugu, kjer življenje še ni ujeto med stene trgovin in pogodb in kjer odnosi med ljudmi niso točno določeni z blagajniškimi računi.
Trgovanje je tukaj še klasično. Tržnice so še vedno prostor, kjer se ljudje srečujejo, družijo, pomenkujejo, prodajajo in kupujejo. Tako kot pred stoletji in kot je običajno na jugu, kjer življenje še ni ujeto med stene trgovin in pogodb in kjer odnosi med ljudmi niso točno določeni z blagajniškimi računi. Tukaj je dovoljena frfotavost, večja je odgovornost lastne presoje in svoboda dogovarjanja, ki je odvisna od trenutka, simpatije in vremena. Vsakdo ima nekakšen svoj račun in na koncu sta v teh malih poslih najbrž oba zadovoljna. Tisti, ki proda, in ta, ki kupi. Trgovci se selijo s tržnice na tržnico. V petek je semanji dan v Dimitrovgradu, v soboto v bližnjem Pirotu, v nedeljo v slabih sto kilometrov oddaljenem Nišu. Gre za veselje in tudi nujo. Tako v Srbiji kot Bolgariji, pa čeprav je ta v EU, je s plačo težko preživeti. Ljudje morajo delati še kaj. Na tržnico prinašajo doma izdelane nove stvari in rabljene.Sušene rdeče paprike so značilni izdelek Šopluka, območja, kjer v treh državah živijo Šopi. Kmet iz vasi Krupac v bližini Dimitrovgrada prisega, da so ekološke. Foto Milena Zupanič
Na tržnicah obmejnih srbskih krajev najdemo skodelice iz Pariza, Nemčije in Kitajske. Ogromno oblačil. »To je pravi domači bombaž,« me prepričuje ženska iz Pirota, ko se zagledam v njen kup. Potipam kuhinjsko serveto, potiskano z velikimi rdečimi češnjami. Kupim jih pet za evro. Pri naslednjem kupim doma narejeno kuhinjsko desko, pri kmetu venec česna in pri drugem posušeno papriko. Za naše razmere je vse izjemno poceni. Denimo, kilogram jagod stane 1,5 evra. V Ljubljani isti čas šest evrov. V nasprotju z bencinom, ki stane enako kot pri nas 1,3 evra za liter.
Jezik Šopov ogrožen
Zadržim se v pogovoru z inženirko iz Bolgarije. Na koncu kupim pri njej termometer, klasičen živosrebrni, ki se ne more pokvariti. Za evro. Vsak teden pride iz Sofije v Dimitrovgrad, tudi zato, ker je tod doma njen mož. Mešanje med tukajšnjimi prebivalci je najbrž običajno že tisočletja. Prebivalci na mejah Srbije, Makedonije in Bolgarije imenujejo sami sebe Šopi, območje pa Šopluk. Ne glede na državo, kjer bivajo, se med seboj odlično razumejo. Govorijo malo drugače kot Srbi ali Bolgari. Od kod izvirajo, raziskujejo tudi Francozi in Angleži že dve stoletji. Tuji raziskovalci opozarjajo, da je šopski jezik ogrožen. Srbi so na zadnjem popisu ponudili možnost izreči se za Šopa. To je obkrožilo 142 ljudi.
Na odlično srbsko hrano
Eden izmed razlogov, zakaj prihajajo sem Bolgari, je tudi odlična hrana. Medtem ko je v EU vse točno določeno in postaja tudi hrana vse bolj enako okusna, je v Srbiji vse drugače. Predvsem ob vikendih zato Bolgari napolnijo srbske restavracije v obmejnih mestih, pa tudi v bolj turističnih krajih kakšno uro vožnje v notranjost, kjer nato ostanejo dan ali dva. Prijateljske vezi se tukaj hitro stkejo in mnogi se pozneje vračajo na obisk k srbskim prijateljem. Nikakršnega domačega gospodinjskega dela ni treba za prijetno druženje. Zakurijo ogenj in »vrtijo« jagnje, zraven pa vse, kar zraste na bližnjih njivah, podkrepljeno z obvezno domačo rakijo. Hrana ima v Srbiji še pravi okus.
Ne samo da se ovce in koze pasejo v neokrnjeni naravi in so povsem ekološke v nasprotju z evropskim mesom, ki je večinoma vzrejeno na industrijski način, podobno je tudi z zelenjavo. Na jugu Srbije pridelujejo ogromno svežega sadja in zelenjave. Zadnje čase postavljajo rastlinjake, da zelenjava prej dozori. Če so ogrevani, nabirajo kumarice že v najzgodnejši pomladi. Če niso, v teh dneh. Kot pri družini Petrović v Popovcu pri Nišu.
Štiri generacije
»Letos smo posadili 10 tisoč sadik kumaric in paradižnika,« pove 32-letni Tomica Petrović, ki je lani skupaj z družino pridelal približno 70 ton zelenjave. Za to dejavnost se je odločil pred petimi leti, ko se je pokazalo, da kot prometni tehnik ne bo mogel dobiti zaposlitve. Pomagajo mu vsi. Oče Nebojša je postavil že deset velikih rastlinjakov, ki jih je začel izdelovati tudi za prodajo. »Pozimi dela z zelenjavo ni, takrat imam čas za izdelovanje ogrodij,« pravi upokojeni Nebojša. Postavil je 65 metrov dolge in deset metrov široke rastlinjake, sicer pa izdeluje tudi družinske, ki so široki pet metrov in poljubne dolžine, pač glede na velikost družine. »Cena družinskega rastlinjaka na ključ, torej skupaj s postavitvijo, je 500 evrov,« pravi. Pridelava hrane in tudi prodaja jim gre odlično, ravno v teh dneh postavlja še dodatnih 15 velikih rastlinjakov.
Družina v Popovcu pridela kar 70 ton zelenjave na leto. Dedek Vidoje Petrović pomaga vnuku Tomici ves dan. Foto Milena Zupanič
»Delam, kolikor zmorem. In zmorem ves dan,« pove 82-letni ded Vidoje. Vesel je mojega obiska. Še v času nekdanje Jugoslavije je bil dobršen del življenja voznik avtobusa na progi Skopje–Ljubljana. S Slovenijo se počuti povezanega še zdaj. Ni mu težko pomagati vnuku. Po najboljših močeh pa sodeluje tudi njegov pravnuk, osemletni Uglješa. Pridelovanje redkvic, mlade čebule, solate, kumaric, paradižnika tako daje kruh šestim odraslim v razširjeni družini Petrovićevih, njihovim trem otrokom, delo pa zagotavlja še trem zaposlenim.
Prihodnost otrok
»S plačo ali pokojnino se danes ne da preživeti,« zaupa mama Lidija, zakaj toliko delajo, čeprav so upokojeni. Prodaja zelenjave jim očitno gre zelo dobro. »Želimo si bolj stabilen trg. To si obetamo od Evropske unije, ko bo Srbija vstopila vanjo. Cene se zdaj preveč spreminjajo,« pravi. A kakorkoli, prodajo vse in pridelavo bodo prihodnje leto več kot podvojili. »Naša največja reklama so naši otroci. Sami gredo v rastlinjak, trgajo kumarice in jih jejo. Ko ljudje to vidijo, zaupajo, da je z zelenjavo vse v redu.«
Kaj bodo v prihodnosti počeli njihovi otroci, je danes izjemno pereče vprašanje v Srbiji. Čeprav je od konca zadnje vojne in Natovega bombardiranja minilo že skoraj 20 let, se vojno razdejanje pozna še na vsakem koraku, predvsem pa v človeških dušah. Tisti, ki so bili potisnjeni v vojno vihro, se bojijo, da kaj podobnega ne bi doletelo tudi njihovih potomcev. Izseljevanje iz Srbije se še kar nadaljuje. Mladi se dandanes ne odpravljajo le v EU in Ameriko, ampak se obračajo tudi h Kitajski in arabskim državam. Tam se jim ponujajo nove možnosti za delo in življenje.
