V žaru bližnjevzhodne hladne vojne

Med Iranom in Saudsko Arabijo je toliko razlik, da bi bili boljši odnosi med njima presenečenje.

ned, 10.01.2016, 18:00

Suniti in šiiti

Razkol med osnovnima različicama islama, sunitsko in šiitsko, sega v leto 632, ko je umrl ustanovitelj vere Mohamed. Večina, današnji suniti, ki jih je kakšnih osem desetin od dobre milijarde in pol vernikov, so prepričani, da je za svojega naslednika postavil prijatelja in tasta Abu Bekra, šiiti pa nasprotno verjamejo, da je pravi naslednik Mohamedov bratranec in zet Ali. Razkol je postal dokončen leta 680, ko so suniti v Karbali v današnjem Iraku ubili Alija. V verskem pogledu je največja razlika to, da suniti bolj dogmatično sledijo sveti knjigi Koranu, pri šiitih pa imajo pomembno vlogo pri interpretaciji svetih spisov njihovi verski voditelji ajatole.

V bližnjevzhodni hladni vojni, ki z vojno v Siriji in spopadi v Jemnu ni več tako hladna, sta se iz ozadja končno pokazala njena glavna akterja. Po eksekuciji šiitskega verskega voditelja v večinsko sunitski Saudski Arabiji, šejka Nimra al Nimra, na drugi dan letošnjega leta, so protestniki v večinsko šiitskem Iranu zažgali tudi saudsko veleposlaništvo v Teheranu. S prekinitvijo diplomatskih odnosov sta državi stopili v najbolj odkrit konflikt do zdaj.

Šejk Nimr je bil oster kritik režima v Saudski Arabiji; zahteval je, na primer, v verjetno najbolj nedemokratični državi na svetu nepredstavljive svobodne volitve. Oktobra 2014 so ga zaradi domnevnega pozivanja k tujemu vmešavanju v Saudsko Arabijo, nespoštovanja oblasti in oboroženega upiranja varnostnim silam obsodili na smrt. Ker je lani jeseni vrhovno versko sodišče zavrnilo njegovo pritožbo, so ga 2. januarja letos usmrtili. Se pravi, da so ga najbrž obglavili, kar je najpogostejši način izvajanja smrtne kazni v državi.

Odnosi med Iranom in Saudsko Arabijo so bili vedno napeti. Imata različne interese pri poslih z nafto, v Siriji je prvi na strani režima, druga proti njemu – in je bila dolgo najve­ji vir denarja za Islamsko državo –, Saudska Arabija je zaveznica, Iran sovražnik Združenih držav Amerike. Po sklenitvi jedrskega dogovora med svetovnimi silami in Teheranom se Iran počasi izvija iz primeža sankcij, s katerimi so ga gospodarsko spravili na kolena, in iz mednarodne osame, zato se Saudska Arabija boji, da ne bo več deležna brezrezervne podpore Zahoda. Prevladuje mnenje, da je nalašč do skrajnosti zaostrila odnose z Iranom. A stvari nikakor niso preproste.

Deželi, narodi in zgodovina

Med Iranom in Saudsko Arabijo obstajajo ogromne razlike, ki jih lahko razdelimo v več sklopov. Prve so čisto naravne. Obe državi sta z evropskega vidika orjaški – Iran je velik za 82 Slovenij ali skoraj poltretjo po ozemlju največjo v celoti evropsko državo Ukrajino, a je Saudska Arabija še precej večja. Ima za skoraj 100 Slovenij ali za več kot tri Ukrajine površine. Čisto drugače je s prebivalstvom. V Iranu živi 82 milijonov ljudi, v Saudski Arabiji nekaj manj kot 28 milijonov. Tudi etnična sestava se razlikuje; če je v Saudski Arabiji devet desetin prebivalcev Arabcev, jih je v Iranu samo nekaj odstotkov. Največji narod so s šestimi desetinami Perzijci, sledijo jim Azeri (Azerbajdžanci) s 16 odstotki, številčna manjšina so še Kurdi, ki jih je desetina oziroma več kot osem milijonov. Iran je za Turčijo država, kjer živi največ pripadnikov tega velikega bližnjevzhodnega naroda brez lastne države; Kurdov je več kot v Iraku ali Siriji.

Neprimerljiva je zgodovina obeh držav. Iran je naslednik zgodovinske Perzije, velesile, ki je zasedala velik del Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in celo dele Evrope. S Perzijo so se bojevali že Grki in pred njihovo nenehno grožnjo jih je rešil Aleksander Makedonski, več kot 300 let preden se je rodil Kristus. Čeprav so v sedmem stoletju našega štetja svojo vero zoroastrizem zamenjali z islamom, ki izvira z Arabskega polotoka, se imajo Iranci za veliko več vredne od Arabcev, katerih ozemlja se razprostirajo zahodno in južno od njih.

Saudska Arabija je država tako rekoč brez zgodovine. Pod vodstvom puščavskega roparja romarjev v muslimanski sveti mesti Meko in Medino Abdulaziza al Sauda, bolj znanega kot ibn Saud, se je oblikovala v prvi polovici 20. stoletja. Njen obstoj so po prvi svetovni vojni omogočili Britanci. Dinastija Saud, ki vlada državi kot zasebni lastnini, je bolj kot kraljevska družina pleme s 15.000 člani, od katerih ima dejansko oblast v rokah kakšnih 2000 princev.

Kompleks manjvrednosti zaradi nikakršne zgodovine je v Saudski Arabiji čutiti na vsakem koraku. Vse mora biti novo in še novejše. Celo Meko, najbolj sveto mesto muslimanov, so preoblikovali v nekakšen arabski Las Vegas. Na mestu, kjer so porušili trdnjavo iz 18. stoletja, so v zadnjih desetih letih sezidali monstruozen kompleks nebotičnikov z več kot 600-metrskim stolpom, okrašenim s kičasto uro, katere številčnica je s 43 metri premera največja na svetu. Kompleks je tako orjaški, da je pod seboj na pogled potlačil največjo mošejo na svetu Masdžid al Haram, zgrajeno okrog najsvetejšega kraja muslimanov, črne kockaste stavbe Kabe, h kateri se med molitvami obračajo muslimani po svetu. Podoben razvoj doživlja drugo najbolj sveto mesto muslimanov Medina, prav tako v Saudski Arabiji. Najbolj ironično je, da se imajo Saudi za skrbnike dveh svetih mošej.

Verske razlike

Zahod ponavadi gleda na muslimanski svet kot na monoliten blok, kar je daleč od resnice. Obstajata dve največji interpretaciji islama, večinska sunitska in manjšinska šiitska. Med njima in znotraj njiju je množica ločin in sekt. Če se krščanske cerkve vsaj v zadnjih stoletjih tolerirajo in celo sodelujejo – primer je slovenski svet krščanskih cerkva, v katerem sodelujejo Rimskokatoliška, Evangeličanska, Binkoštna in Srbska pravoslavna cerkev –, med muslimani česa podobnega ni. Različne ločine se imajo za edino pravo vero in celo druge muslimane razglašajo za krivoverce.

Tako Saudska Arabija kot Iran sta skoraj popolnoma muslimanski državi, a s pomembno razliko. V prvi je devet desetin prebivalcev sunitov in desetina šiitov, v Iranu pa devet desetin šiitov, osem odstotkov sunitov in dva odstotka pripadnikov drugih ver, med njimi kristjanov in celo judov.

Islam izvira z Arabskega polotoka, ki ga zdaj pretežno pokriva Saudska Arabija, vendar se je po sedmem stoletju, ko je temelje vere postavil prerok – Alahov odposlanec, kakor mu pravijo – Mohamed, razširil na vse strani neba. Tudi na vzhod, se pravi v Perzijo oziroma današnji Iran. Arabci so zasedli Iran kmalu po rojstvu islama, saj je takratni perzijski imperij povsem izčrpala dolgolet­na neuspešna vojna z Bizancem, vzhodnim naslednikom Rimskega cesarstva. Zanimivo je, da je bila Perzija stoletja po prevzemu islama večinsko sunitska in so se Perzijci v šiitizem spreobrnili šele po letu 1500. Takrat je oblast prevzela safavidska dinastija iz današnjega severnega Irana, ki je obnovila in utrdila perzijsko identiteto območja med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom ter Indijskim oceanom.

Novi časi

Po prvi svetovni vojni so se razmere po svetu in torej tudi na Bližnjem vzhodu temeljito spremenile. Propad otomanskega cesarstva kot zad­njega muslimanskega imperija je Saudom omogočil, da so prevzeli oblast nad večino Arabskega polotoka. V Iranu je leta 1921 zavladala dinastija Pahlavi. Ni šlo za kakšne posebno plemenite ljudi, kakor ponavadi pravijo vladarjem, saj je novi šah z državnim udarom postal general Reza Kan Pahlavi.

Iran in Saudska Arabija sta diplomatske odnose vzpostavila že pred drugo svetovno vojno, vendar so stike zares začeli razvijati šele v 60. letih 20. stoletja. Takrat sta bili obe monarhiji že bogati zaradi nafte. Saud­ska Arabija je bila od začetka popolna diktatura, režim drugega šaha iz družine Pahlavi Mohameda Reze Pahlavija pa je tudi postajal vedno bolj avtokratski. Kljub temu ali morda prav zato veljajo 60. in 70. leta 20. stoletja za čas najboljših odnosov med državama.

Vse se je spremenilo leta 1979, ko je oblast Pahlavijev v Iranu spod­nesla tako imenovana islamska revolucija pod vodstvom verskega voditelja ajatole Ruholaha Homeinija. Diktatorskega, a prozahodno usmerjenega šaha, ki veri ni dajal velikega poudarka in moči, je zamen­jala vladavina duhovščine. Tako sta si ob Perzijskem zalivu naenkrat nasproti stala skrajni sunitski sistem Saudske Arabije – Saudi so vseskozi delali z roko v roki z interpreti najbolj militantne različice sunitskega islama, vahabiti – in skrajni šiitski sistem Irana.

Napetost med njima je rasla postopoma, saj je imel Iran dovolj drugih težav; kmalu po revoluciji ga je napadel iraški diktator Sadam Husein. V vojni v letih od 1980 do 1988 je na obeh straneh umrlo milijon ljudi, zanjo so porabili bilijon, tisoč milijard, dolarjev. Končala se je brez zmagovalca, čeprav so Huseina ves čas podpirali na Zahodu, z denarjem in orožjem pa so ga zalagali tudi Saudi.

Kakor pravijo poznavalci, se Saudi Irana ne bojijo zaradi verskih razlik, ampak zaradi tega, ker so videli, kako zlahka so v Iranu vrgli monarhijo. Če bi se to zgodilo pri njih, bi lahko tisoče princev iz njihovega plemena samo spakiralo kovčke in pobegnilo v tujino, seveda tisti, ki jih ne bi prej skrajšali za glavo. Prvi predsednik porevolucionarnega Irana Abdulhasan Banisadr – že od leta 1981, ko se je sprl s Homeinijem, živi v pregnanstvu v strogo zastraženi vili v Versaillesu blizu Pariza – pa je prepričan, da napete razmere in spori dejansko koristijo obema stranema. Vedno bolj trhli diktaturi se ohranjata samo ob pomoči oboroženih sil in dohodkov od nafte, zato potrebujeta krize, s katerimi odvračata pozornost od notranjih težav. Teh je v srednjeveško urejenih državah, kjer je povprečna starost prebivalcev nižja od 30 let, seveda ogromno. To ni verski boj, ampak boj za prevlado na Bližnjem vzhodu navzven in za ohranitev oblasti navz­noter, je prepričan Banisadr.

Prijavi sovražni govor