Večino aditivov hrani dodajajo zaradi lepotnih vzrokov

Jan Gams, nevladni raziskovalec: Proučuje, kaj vse proizvajalci dodajajo hrani, in o tem obvešča potrošnike.

ned, 26.10.2014, 15:00
Maja Modrijan iz Kulturnega ekološkega društva Smetumet piše, da je stran iniciative Ni nam vseeno tudi sama uporabila, ko je preverila izdelke, ki jih redno kupuje. Glede strokovnosti pa ne more soditi. »Če bi mi bilo namreč jasno vse o aditivih, ne bi uporabljala strani, da mi jih raztolmačijo! Če je z vladne strani prišla ugotovitev o zavajanju in nestrokovnosti, bi morali takšno delovanje podpreti, jim pomagati. Mogoče pa je tudi, da se mnenja strokovnjakov razlikujejo, za nekatere so določene meje vsebnosti aditivov neškodljive, za druge škodljive. Vsekakor tema, ki jo je vredno predebatirati v javnosti z vključenimi različnimi mnenji.«

Ste vedeli, da prostovoljci »ninamvseenovci« brskajo po policah slovenskih trgovin s hrano in berejo deklaracije? Izsledke pošljejo Janu Gamsu, ustanovitelju spletne strani Ni nam vseeno, ki jih dopolni v preglednice; aditivi so njegov hobi in letos je petletnica te nevladne skupine. Tako marsikaj izvemo o zgodovini prehranskega dodatka ali E-ja, zamolčanih raziskavah, o neenotnosti nacio­nalnih predpisov … Se pa tudi zgodi, da nevladno in vladno ne najdeta skupnega jezika in potrošnika zmedeta.

Modro jabolko, zaščitni znak strani Ni nam vseeno – jabolko za zdravje, modro za opozorilo, da modra jabolka ne rastejo, se pa lahko »zgodijo« –, je pravzaprav paradoks, začneva pogovor. Jan Gams je imel pred leti zdrav­stvene težave in takrat je začel paziti, kaj uživa. Tako je spoznal naslednja dejstva: poznamo več kot 1600 aditivov, tako imenovanih E-jev. Hrani jih dodajajo iz različnih razlogov, 74 jih je nevarnih za zdravje, dodatnih 85 bi jih lahko bilo škodljivih, pa to še ni dokazano ali je ostalo zgolj pri sumu. Med najbolj pogosto uporabljane in najbolj nevarne spadajo: nekatera sintetična barvila, benzoati, nitriti, glutamati in umetna sladila aspartam, acesulfam K, ciklamat in saharin.

Kar 90 odstotkov aditivov hrani dodajajo zaradi lepotnih vzrokov: izboljšanja vonja, videza in strukture. Najbolj nevarni lahko povzročajo migrene, slabost, bruhanje, razne alergijske reakcije, astmatične napade, hiperaktivnost pri otrocih, koprivnico, kožne izpuščaje, možganske poškodbe, poškodbe kromosomov, nekateri pa so tudi potencialno rakotvorni, opominja Jan Gams, po izobrazbi organizator dela informatik, po poklicu računalniški programer, s hobijem aditivi. Ob strani mu stoji stalna ekipa somišljenic: socialna delavka Laura, ekonomistka Irena, grafična tehnologinja Monika in Sonja, ki pomaga pri organizaciji projekta, ter prostovoljci, med njimi veliko študentov. Njihove novice prihajajo že na več kot 300 naslovov. V zadnjih so prve ugotovitve o kozmetiki, naslednji izdelki bodo verjetno pesticidi, nato embalaža …

Relativnost količine

Previdnost zaradi njihovega amaterizma je Janu narekovala naslednjo opombo, ki jo zapiše na koncu strani o projektu: podatki o izdelkih se ne nanašajo na njihovo kakovost, temveč le na samo vsebnost dodatkov in opozorilo glede tveganja zaradi njih. »Kajti če ima neki izdelek dodane E-je, še ne pomeni, da je njegova kakovost slaba – morda ima kakovostne sestavine, lahko da ne vsebuje dodanega sladkorja, sladil, preveč maščob ali soli. Vsi E-ji niso nevarni, poleg tega je treba ločiti sintetične od naravnih,« razgrinja informacije, ki jih črpa z wikipedie, spletnih strani zveze potrošnikov, Bodieko, organizacije za obveščanje in varovanje potrošnikov s sedežem v Washingtonu Center for science in the public interest ter iz publikacije Stephena Wesselsa Varnost prehrane v Evropski uniji. Na podlagi teh virov je sestavil legendo: vsakemu od aditivov je podelil določen znak: »izredno nevaren aditiv« z rdečim x označuje E, ki ga je vsaj eden od šestih virov označil kot zelo nevarnega na podlagi jasnih dokazov o tveganju za zdravje. Dodaten kriterij je tudi prepoved aditiva v nekaterih državah. Med njim in »neškodljivim aditivom« sta še »sumljiv aditiv« in oznaka »ni podatka«. Neškodljiv aditiv je po Gamsovem tisti, »ki ga kot takega navajata vsaj dva vira, drugi pa ga ne navajajo kot škodljivega. Še vedno ne vemo, koliko posameznega aditiva vsebuje neki izdelek, tega na deklaraciji ni, zato je podatek o aditivu, ki je označen kot škodljiv ali izredno nevaren, precej relativen. Navsezadnje, kot bolj ali manj zavedni ali bolj ali manj disciplinirani potrošniki se moramo na koncu sami odločiti, katere izdelke bomo kupovali.«

Vladno-nevladno o kruhu

Center za zdravstveno ekologijo, NIJZ, nevladno skupino Ni nam vseeno pozna že dalj časa. Na NIJZ se zavedajo, kako pomembna in občutljiva je lahko komunikacija o nevarnostih za zdravje v povezavi s hrano, saj je tudi vzbujanje pretirane zaskrbljenosti pri ljudeh že samo po sebi tveganje za njihovo zdravje, pišejo. In vendarle, konfrontacija med vladno in nevladno organizacijo obstaja. Z NIJZ pišejo: »Glede na znanje, ki ga imamo v povezavi z aditivi, ugotavljamo, da je predstavitev aditivov v živilih, ki jih najdemo na spletnih straneh ninamvseeno.org, sicer dobronamerna, vendar je v nekaterih delih netočna, v nekaterih pa celo zavajajoča, zato vabimo nevladno skupino, da se poveže z nami in bomo lahko skupaj odprto spregovorili o varnosti ali nevarnosti aditivov za živila, z istim ciljem – ozaveščati, izobraževati in krepiti zdravje ljudi.« Hkrati pa dodajajo, da ne smemo pozabiti, da so nekateri aditivi v živilih nujni, saj preprečujejo razvoj mikroorganizmov ali oksidacijo maščob, kar je veliko večje tveganje za zdravje kot sam vnos aditiva. Menijo, da bi sicer še več pozornosti morali nameniti uporabi aditivov v tistih kategorijah živil, ki jih zaužijemo največ; to so na primer kruh, pekovski izdelki, mlečni izdelki. Za nekatere od njih, npr. kruh, so informacije o vsebovanih aditivih potrošniku še premalo dostopne.

Ravno zaradi te nedostopnosti se je zgodilo, da so Gams in ekipa, ko so se podali v akcijo, namenjeno pekov­skim izdelkom, ostali presenečeni: ugodno, češ tu škodljivih aditivov ni zaznati. »Ob vsem tem pa se sprašujem, zakaj potrebujemo za kruh zgoščevalec, ki njegovo strukturo naredi homogeno, in zakaj sploh aditivi v kruhu, če lahko ta nastane iz preprostih sestavin v vsakem gospodinjstvu: iz moke, vode, kvasa, soli. In če je bila že moka umetno obarvana, je deklaracija seveda pomanjkljiva.«

Barvila: od naravnih do nepotrebnih

Na Ni nam vseeno so do zdaj opisali 505 aditivov. Za primer vzemimo prvega na seznamu, barvilo E100, kurkumin (barvila so označena z E100 do E199), o katerem napišejo: kurkumin je aktivna snov iz začimbnice tumerika. Oranžnorumeno barvilo je domnevno varno za uživanje, a v večjih količinah bi lahko povzročilo slabost in migrene. Ni priporočljivo za ljudi z žolčnimi kamni, zlatenico, kolikami in zastrupitvami jeter, ob tem pa je razlika med barvilom, pridobljenim iz rastline, in sintetičnim. Zatorej so ta aditiv označili z znakom, ki pomeni, da ni podatkov o tveganju.

Česar pa niso zapisali, lahko po­iščemo sami, recimo na domači strani proizvajalca kapsul s kurkuminom, ki seveda oglašuje svoj izdelek. Preberemo, da je barvilo sestavni del rastline kurkume, da ga radi imenujejo zdravilec Daljnega vzhoda, kjer ga tradicionalno uporabljajo za različne bolezni ali blaženje težav. Na Kitajskem recimo za virusni hepatitis, v ajurvedski medicini za zdravljenje luskavice; tudi protirakavo delovanje mu pripisujejo, dobrodejen vpliv na alzheimerjevo bolezen ali boljše presnavljanje maščob. »Če potrošnik želi preveriti bolj natančno, kaj užije, mora torej sam presoditi, ali je dobro k ponujeni obrazložitvi poiskati še kakšno drugo informacijo, in če je na nekaj preobčutljiv, se še vedno lahko vpraša, ali je količina dodanega aditiva v tako neznatni količini, da ni nevarnosti za zdravje,« razmišlja sogovornik. Sicer pa bi vsa sintetična barvila, ki jih dodajajo pijačam in so škodljiva z zdravje, lahko zamenjali z naravnimi, je prepričan. Pa tudi, da nekako ni prav, za mnoge uživalce celo sporno, da so nekatera barvila iz insektov, čeprav so naravna. Recimo E120 ali karminsko kislino, narejeno iz zdrobljenih hroščev skupine Dactylopius coccus v Južni Ameriki, dodajo bonbonom, pijačam, salamam, v izdelke, ki bi jih radi obarvali izrazito rdeče. Želatina E441 je gostilo, pridob­ljeno iz živalskih delov (iz vezi, kože, kit in kosti).

Iz vode odstranili benzoat

Pri Ni nam vseeno so se kot prve akcije lotili pijač: vode z okusom, sadnih pijač, pri katerih bi o sadju komaj lahko govorili, in ledenih čajev. »To je bila katastrofa: malo ali nič sadja, barvila in umetna sladila ter natrijev benzoat, E211, ki je konzervans. Benzoat, ki ga dodajajo v pijače in druge izdelke, je sam po sebi neškodljiv, a v povezavi z drugim neškodljivim aditivom, recimo askorbinsko kislino (vitamin C), lahko tvori benzen, ki je znano karcinogen. Prav tako ob prisotnosti nekaterih barvil lahko povzroči hiperaktivnost pri otrocih. O medsebojnem vplivu posameznih sestavin se ne ve dovolj, to področje je slabo raziskano. Saj niti posamez­ni aditivi niso dovolj raziskani, kaj šele njihove kombinacije.«

Na »ninamvseenovske« objave se je odzval, poleg vladne inštitucije, tudi proizvajalec vode v plastenkah, ki je dodajal natrijev benzoat. »V svojem dopisu so nas imenovali za amaterske raziskovalce. Navedli so, da so raziskave snov prepoznale kot neškodljivo, a, zanimivo, pozneje so ga odstranili. Kar so nam tudi dali vedeti.«

Bodimo pozorni

Zakaj so ponekod nekatere aditive že prepovedali, pri nas pa so še dovoljeni, se sprašuje. Po podatkih Ni nam vseeno so na Norveškem prepovedali E102, E110, E122, E123, E124, E127, E128, E131, E132, E133, E142, E151, na Japonskem E122, E128, E142, E151, E320, E321, na Švedskem E122, E128, E133, E142, na Finskem E110, E124, E142, E151 in v Avstriji E123, E128, E133.

Predpisi in spoznanja glede aditivov se spreminjajo iz dneva v dan, opozarja Gams. Ko je nekoč kupoval neko pločevinko, je bil pozoren na ojačevalec okusa mononatrijev glutaminat E621, enega najspornejših med aditivi, ki ga vsebujejo predvsem juhe in jušne kocke, vendar ga na deklaraciji ni zasledil. Čez mesec dni je bil na enaki pločevinki že naveden. »Glede njega so v javnosti polemike, tudi glede sladila aspartam so. Potrošniki so lahko zmedeni že zaradi nasprotujočih si študij – če neodvisni inštituti dokazujejo škodljivost, neškodljivost pa tisti, za katere so potem dokazali, da so v povezavi s proizvajalcem. Kaj naj si misli potrošnik, če so razhajanja že med strokovnjaki? Mar ni že to raz­log za skrb?«

Tudi oznaka naravna aroma je zavajajoča in pomanjkljiva. »Recimo konzerviranim breskvam lahko dodajo aromo marelic, potrošnik pa je nanje alergičen, naravna aroma je lahko pridobljena celo iz mesa, nikjer na živilu pa ni zapisano, iz česa natanko je ta aroma oziroma od kod izhaja. Prav tako lahko naravno aromo pridobijo iz analnih žlez bobrov in potem izdelek 'prijetno diši' po vanilji ali malinah. Je hrani sploh treba dodajati naravne ali umetne arome?« se sprašuje. »Če bi bila hrana v pravem pomenu besede, bi že imela aromo!«

Jan Gams meni, da je ključni problem ta, da vladne inštitucije verjamejo proizvajalcu, ki predloži študije o neškodljivosti oziroma dokaže, da pri nekem aditivu ni tveganja; sčasoma pa se pokaže, da to le obstaja in da so nanj opozorile že nevladne organizacije.

Prijavi sovražni govor