VigeVageKnjige: Ustvarjalni kvartet, ki ima dovolj čakanja

Dekleta so svojo lastno založbo zagnala z entuziazmom, lastnimi sredstvi in visokimi merili.

ned, 22.03.2015, 15:00

Založba nam predstavlja način, kako mislimo, da bi delovni proces moral potekati.

Delamo nekaj, kar nam je res kul. Sanjsko bi bilo, ko bi lahko še živele od tega.     

Štiri vsestransko nadarjena dekleta, Kaja Avberšek, Anja Golob, Taja Topolovec in Majda Peklaj, so pred novim letom, kljub nezavidljivim razmeram na trgu, zagnale svojo lastno založbo. Za začetek z dvema risoromanoma, s katerima so nakazale, kako oblikovno in jezikovno dodelane knjige z bogato vsebino nameravajo izdajati v prihodnje – če se bo seveda naklonjenost ljudi kazala tudi s tem, da jih bodo želeli imeti doma na policah. Dekletom optimizma ne manjka, delovne vneme prav tako ne.

»Vložile smo lastna sredstva in same delamo vse, kar znamo, česar ne znamo, se pa naučimo!« so konec leta zapisale v predstavitvenem besedilu založbe VigeVageKnjige (VVK), ki je zakrožil po medmrežju. »Denar za oglase smo raje vložile v kakovost izdanih knjig,« so pojasnile svoj spletni marketing. In za zdaj je bolj ali manj neplačano tudi njihovo delo za založbo, ki pa je oblikovalki, ilustratorki in avtorici stripov (Kaja Avberšek), pesnici, dramaturginji in kritičarki (Anja Golob), strokovnjakinji za splet (Taja Topolovec) in urednici pri humanistični založbi (Majda Peklaj) v veselje, in dokler bo tako, svoje štacune, kot pravijo, ne nameravajo zapreti.

Je pa odločne mlade ženske skoraj nemogoče zbobnati na kup, saj se zaradi svojega (primarnega) dela klatijo po vseh koncih sveta, a kljub temu delujejo kot eno, kot celota, in to od samega začetka delovnega procesa do zaključnega plesa, s katerim proslavijo izid nove knjige, ali pa se z nenavadnim receptom potegujejo za lento, poimenovano uradni VVK-keks meseca. Tudi »pogovor« za Nedelo je potekal na tak način; čeprav so vsaka na svojem koncu odgovarjale na vprašanja, so, tako kot ko imajo v zobeh potencialno novo delo, vse skupaj premlele, skombinirale in dale od sebe duhovite, za slovenske razmere skoraj strašljivo optimistične povzetke misli vseh. Ekipa z velikim E, ki računa na to, da bodo tudi spomini na založbo VigeVageKnjige 1A. A za spomine je časa še dovolj, zdaj je čas za akcijo, pravijo.

Koliko vas torej je, štiri ali šest? Se lahko predstavite, kdo ste, kaj delate in zakaj ste tam, kjer ste? Ena od vas je nenehno med Slovenijo, Nemčijo in Belgijo, druga večinoma v Ljubljani, tretja med Štajersko in Ljubljano, pa potem katera spet med Berlinom in Barcelono, Velenjem in Ljubljano?

Pomembnejše od tega, koliko nas je – v najožjem uredniškem odboru smo štiri, občasno sodelujemo s prevajalko, lektorico, postavljavcem, dvema specialistoma za finančno poslovanje in programerko –, se nam zdi, kaj in kako delamo. Vsaka od nas je strokovnjakinja na svojem področju, namen našega združevanja v VVK pa je izdajanje premišljeno izbranih knjig, prevedenih v slovenščino, pri čemer namenjamo prevodu, lekturi in oblikovanju posebno pozornost. V VVK se področja dela prepletajo, z veseljem se učimo druga od druge. Delujemo kot ekipa in tako se tudi predstavljamo. Rezultati našega dela so skupni, ker je tak tudi naš delovni proces. Da smo redko v istem mestu, pa je posledica življenja v teh časih, a to je že od začetka jasno, vpisano je v naš proces dela in nas bogati, ne ovira.

Od kod in zakaj ideja o ustanovitvi lastne založbe? Zaradi suše na slovenskih knjižnih policah, pomanjkanja kakovostnega stripa za otroke, tržna niša? Katera je dala pobudo in kako je poiskala in zbobnala skupaj še druge?

Dovolite odgovor s protivprašanjem: zakaj ne? Kdor ne tvega, ne dobi, pravi star čebelji pregovor. Kaj pa naj, čakamo na boljše čase? Naš čas je žal omejen in treba si je priznati – to zdaj je ta naš čas za akcijo. Smola, recesija je. Oh! In zdaj naj kar vržemo puško v koruzo? No, od življenja bi vendarle rade imele kaj več kot le čakanje. Če stvar propade, bomo imele vsaj kup novega znanja, pa nekaj ljudi, ki so si dragi, se bo na ofucani terasi na ves glas krohotalo ob naslednji rundi mojitov, kar je v tem histeričnem, ogoljenem času vse prej kot malo. Malo odpiljeni? Prav. Če se obrne tako in nam ne uspe, bomo vedele, da smo dale vse od sebe, da smo poskusile, poleg tega pa bodo to res 1A spomini.

Kakšen je bil prvotni načrt in kaj pravzaprav v praksi pomeni ustanoviti založbo v Sloveniji?

VigeVageKnjige so registrirane kot zavod, kar opredeljuje naš način delovanja, a najpomembnejši je trud, ki ga ekipno vlagamo v to, da so naše knjige od začetka do konca čim bolje narejene. K čemur težimo, je t. i. bralno doživetje VVK: da bralci in bralke vedo, da imajo v rokah našo knjigo, da prepoznajo naš slog. Da vedo, da se lahko zanesejo na kakovost prevoda, lekturo, oblikovanje, da vedo, da je izbor knjig premišljen.

Verjamem, da so VVK trenutno zgolj še eno delo več, da torej za svoje preživetje delate nekaj drugega, ne?

Ne, VVK niso bile nikoli, in, upamo, nikoli ne bodo zgolj še eno delo več. To delamo in bomo počele, dokler nam bodo VVK v veselje. Seveda gre za trdo delo, odgovorno, kdaj naporno in utrudljivo, to spada k delu, toda nam so VVK pač super. V bistvu smo totalne rock zvezde, delamo nekaj, kar nam je res kul. Sanjsko bi bilo, ko bi lahko še živele od tega. Založba nam predstavlja način, kako mislimo, da bi delovni proces moral potekati. V prakso želimo prenesti modele sodelovanja in nenasilne komunikacije, ki dajejo, verjamemo, pozitivne rezultate. VVK že dokazujejo, da to je mogoče, da ne gre zgolj za neko naivno sanjarjenje. Vendar smo seveda še vedno v prvi fazi, ko se na razpise ne moremo prijavljati, saj obstajamo manj kot dve leti, kar je pogoj za prijavo. Tako je nujno, da vsaka od nas opravlja še drugo delo (ali več del), da si zagotovi sredstva za življenje. A to smo vedele že od začetka in je vpisano v razvoj VVK, ki je tudi zaradi tega načrtno zložen.

V založbo ste vložile lastna sredstva, verjetno nekaj tudi za rezervo, dokler zadeva ne steče?

Naše delovanje je odgovorno, kar pomeni, da je načrtovano in skrbno premišljeno, kar predpostavlja vzdržen finančni načrt. Predpostavlja pa tudi prodajo izdanih knjig. Ni, skratka, dovolj, da so nam ljudje naklonjeni – to je sicer super, ampak samo od tega založba dolgoročno ne bo preživela. Mi poskušamo svoj del opraviti absolutno profesionalno, predpostavlja pa naše delo angažma tudi z druge strani, torej dovolj veliko zanimanje javnosti, ki je naše delo pripravljena podpreti z nakupom, je z nami pripravljena komunicirati, se udeleževati dogodkov, ki jih pripravljamo v povezavi z našimi izdajami. Če tega ne bo, bomo, ko porabimo zagonska sredstva in rezervo, prisiljene zapreti štacuno, o čemer pa ta čas ne razmišljamo. Imamo namreč preveč dela, med drugim z načrtovanjem udeležbe na stripovskem bazarju v torek popoldne v Kino Šiški, ustvarjanjem naslednjega bloga – vsako sredo objavimo novega na svoji spletni strani, s prenovo katere se trenutno ukvarjamo –, skupaj s Stripolisom pripravljamo 7. aprila večer o Frederiku Peetersu, risarju Peščenega gradu, prvega stripa, ki smo ga objavili pod znamko VVK. Stvar torej (že) teče.

Leto dni ste garale, ste zapisale, da ste izplavile prvo knjigo. Kaj vse je zajeto v to garanje?

Začne se vsekakor z zbiranjem predlogov. Sledi branje, vse namreč preberemo vse, kar pride v ožji izbor, premislek, debata in dokončno oblikovanje sezone. Ko je ta postavljena, sledi odkup avtorskih pravic, prevajanje, nato lektura, postavljanje, korekture in še ene korekture – to s korekturami se ponavadi večkrat ponovi, ker se nam nekako zdi, da na detajlu stojimo in pademo. Potem gre prevod v tisk, nato se malo čaka, naposled pa prispejo paketi. Potem nazdravimo in plešemo. In potem se začne naslednji del procesa: delo s knjigo. Nam se zdi ta del ključen. Kot rečeno, ekipa je izbrana tako, da večino dela opravimo me, seveda pa pri stvareh, ki jih ne obvladamo, sodelujemo z zunanjimi sodelavci.

Zdaj sta na trgu dve knjigi, risoromana, kot pravite stripom z dobro zgodbo. Kako se odločate za izbiro stripa, ki ga potem poslovenite? A to v prihodnosti najverjetneje ne bo edina zvrst, ne?

Obstajata dve glavni merili izbora: kakovost dela – znotraj avtorjevega opusa in v primerjavi z drugimi deli znotraj istega žanra, presenetljivost samega dela, kako daleč seže v svoji izpovednosti, pomembna je povezanost besedila in vizualij – in to, ali in kako ustrezno »sede« v sezono. Pri oblikovanju sezone upoštevamo nekaj kriterijev, denimo jezik originala, ciljne skupine bralcev. Pomembno je, da ne izdajamo zgolj »zicerjev«, ker je to dolgočasno, ampak da tvegamo, kadar v knjigo verjamemo. V prihodnosti načrtujemo tudi izdajanje prevodne proze, vendar je do tja najbrž še nekaj časa.

Prodaja teče prek vaše spletne založbe, v striparnicah, kioskih, eni od knjigarn. Kako sicer opozarjate na »res fajn knjige s fajn vsebino in odlično ilustracijo«?

Prodajamo v glavnem prek naše spletne strani, kjer deluje naša spletna knjigarna, naše knjige pa so na voljo tudi v nekaterih knjigarnah, ki so z nami pripravljene sodelovati pod neoderuškimi pogoji: Stripolis, Kiosk Kino Šiška, Buch, Azil, Frick na Dunaju. Oglašujemo se pravzaprav s svojim delom, od ust do ust, tako rekoč. Denar za propagandne namene smo namreč vtaknile v najboljši papir za knjige, ki smo si ga mogle privoščiti. Imamo blog, kjer odpiramo vrata v svojo delavnico, imamo stran na facebooku, predvsem pa, vsaj v tej fazi razvoja, stavimo na dober glas, ki res seže, upamo, v deveto vas.

Med vami je vsaj ena striparka ... koliko časa oziroma poguma bo potrebnega, da VVK izdajo nekaj avtorskega?

Pogum za to ni potreben, kakovost dela je edino merilo. Če bi bila taka Kajina želja, se bomo o tem absolutno pogovorile, kot bi se tudi, če bi pri nas želel izdati kateri drug slovenski stripar ali striparka.

Kakšno pot si torej želite za svoje VVK?

Kot rečeno: nam je to delo v resno veselje. Kar delamo, delamo s strastjo. Ležanje na kavču nas vse izrazito dolgočasi. Do konca leta nas čakajo še tri knjige, sredi aprila nagrajena Umetnost padanja norveške avtorice Inge Saetre, nato pa belgijsko-francoska koprodukcija, prvi del uspešne serije Pico Bogue, ter genialen album Pretvarjati se pomeni lagati belgijske zvezde Dominique Goblet. Vsako od knjig spremljamo, ko pride na trg, in delamo z njo. Neposreden stik z bralci nam je izjemno pomemben. Vmes snujemo naslednjo sezono in se pripravljamo na odkup pravic. Počasi bo treba najti pisarno, preiti iz zavoda na obliko delovanja, ki nam omogoča zaposlitev članic uredniškega odbora, treba bo začeti izplačevati plače, treba se bo prijaviti na razpise, zagotoviti sredstva. Naš cilj je ustvariti trdno, zanesljivo založniško hišo, ki uspešno posluje, ob čemer nikakor ne nameravamo pozabiti na igro in žur. Ko nas, kar počnemo, ne bo več zabavalo, ko ne bo več iskric v očeh, ko pride knjiga iz tiskarne, ko ne bo več mailov in SMS-sporočil sredi noči in ko ne bo več žurov s peko keksov za lento uradni VVK-keks meseca, ne bo več imelo smisla. Verjamemo, da se to ne bo zgodilo.

Trenutno vseeno kaka sled obžalovanja oziroma navdušenja v tem letu in pol, dveh od začetne pobude?

Če kaj, obžalujemo dejstvo, da v Sloveniji kljub resnemu trudu ne moremo imeti založbe in od nje živeti. Obžalujemo, da se še nimamo možnosti prijavljati na razpise, ker bi lahko z več denarja delale v večjem obsegu in bolj stabilno. Toda! Dela imamo čez glavo, kar je super, odzivi bralcev na naše knjige so pozitivni, kar je takisto super, učimo se, naprej gremo in navdušene smo nad dejstvom, da VVK obstajajo, delujejo s polno paro in da se okoli njih gradi skupnost bralk in bralcev.

Prijavi sovražni govor