Ekspresnih 5: Vino je glavni motiv slovenskih krožišč

 V sredini rondoja zasveti praznina in ljudje začutijo potrebo, da jo z nečim zapolnijo.

G. U.
sob, 11.11.2017, 15:00

Slovenija je dežela stotin krožišč, ponarodelo rondojev. Najbrž nihče ne ve, koliko jih je. Nekatera krasijo več ton težki zmaji, večmetrski kurenti, mamuti in druga zverjad. Najdete večmetrske betonske harmonike in dežnike. Nepogrešljiva je seveda vinska motivika, kar je, glede na tarnanje, koliko ljudi prav na cestah pogubi alkohol, svojevrsten paradoks. Številna krožišča sta v knjigi Top lokacija, ki je izšla 19. oktobra, obdelala Jaka Babnik in naš sogovornik Miha Colner. Ta teden sta o fenomenu javne plastike v krožiščih v Sloveniji spregovorila v Mestni galeriji Ljubljana.


Jaka Babnik (levo) in Miha Colner. Foto: Samo Strel

Koliko krožišč sta s fotografom Jako Babnikom obdelala, kje v Sloveniji jih je največ in kakšni so bili kriteriji, da sta jih uvrstila v knjigo?

Najino pozornost je ujelo približno 80 krožišč, toliko sva jih fotografirala. Osnovni kriterij za to, da sva jih objavila v knjigi, je bil, da je v njih postavljena javna plastika, skulptura. Nisva pa vključevala takšnih z na primer samo hortikulturno ureditvijo. Če bi še ta, bi nastala kar enciklopedija.

Vsekakor je s skulpturami okrašenih rondojev največ na Gorenjskem. Sledi Dolenjska. Zanimivo je, da jih je zelo malo v večjih mestih. V Ljubljani sva našla samo tri, pa še te v BTC, ki samega sebe tako in tako imenuje BTC City, da je torej nekako ločen od mesta. V Mariboru sta menda dva. Enega sva našla in fotografirala, drugega ne. V Celju je eden, v Kranju ga sploh ni. Očitno imajo v mestih manjšo potrebo po krašenju rondojev. Kaj je razlog, pa tudi meni ni povsem jasno. Je pa predvidljivo, da je najpogostejša motivika javne plastike vino. Preše, vinogradi, klopotci. Na Dolenjskem, v Šmarjeti, je majolka, klopotca sta na primer na Čatežu in v Juršincih, v Lenartu imajo ovtarja, tradicionalnega čuvaja vinogradov v Slovenskih goricah. Verjetno je to, da imajo dobro vino, prvo, česar se ljudje spomnijo, ko hočejo predstaviti svoj kraj.

Koliko krožišč je v Sloveniji, pa nisva niti štela. Dvomim, da ima o tem sploh kdo podatke, saj so na različnih kategorijah cest. Jih je pa ogromno.


V slavo kasačem v Križevcih. Foto: Jaka Babnik

Zdi se, da so krožišča izum zadnjih let. Je res tako?

Največ jih res nastaja v zadnjih letih. Vendar je profesor Tomaž Tollazzi s fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru v svoji raziskavi o rondojih zapisal, da so nastajali v treh fazah. Prva je bila že med prvo in drugo svetovno vojno, ko so eneega uredili tudi na enem od mariborskih trgov. Bil je bistvu obračališče in prostor, na katerem je stal policaj. Drugi val je sledil veliko pozneje, ko sta nastala na primer rondoja pri Žalah in v Tomačevem v Ljubljani. Danes smo v tretji, najbolj množični fazi. Traja približno 15 let.

Najstarejši, ki sva ga vključila v knjigo, je star komaj deset let. Gre za spomenik Slavolok samostojnosti kiparja Janeza Lenassija pri koprskem pristanišču. Nekatere skulpture so sicer starejše, vendar so jih v krožišče prinesli od drugod in njihov osnovni namen torej ni bila krasitev rondoja. Pravzaprav le malo krožišč okrasijo že takoj po odprtju. Pobuda se pojavi pozneje, ko se v sredini zasveti praznina in ljudje začutijo potrebo, da jo z nečim zapolnijo.


Večtonski zmaj straži krožišče v Radovljici. Foto: Jaka Babnik

Kako sta se lotila priprave knjige Top lokacija?

Ideja se je porodila nekako z obeh strani, ko sva se s kolegom Jako Babnikom, fotografom, peljala po neki cesti. Drug za drugim so se vrstili rondoji in naenkrat sva se znašla pred orjaško pletenko v Novem mestu. Takrat sva si rekla, da je treba vse to popisati. Javna plastika v krožiščih je vsekakor zelo zanimiv fenomen, ki sicer ni bil povsem nenačet. Pojavljali so se predvsem članki, vendar se ni nihče lotil teme obširno, topografsko. Odločitev je padla lani, fotografije so nastale letos, predvsem spomladi. Le nekatere manjkajoče so nastale jeseni, tik pred izdajo knjige. Da sva vse popisala in fotografirala, je trajalo deset mesecev. Prevozila sva kar nekaj tisoč kilometrov. Na srečo nama ni bilo treba iskati založnika. Vnaprej sva vedela, da bova knjigo izdala pri založbi Rostfrei Publishing, kjer je Jaka eden od ustanoviteljev in jo vodi z oblikovalcem Boštjanom Pavletičem, ki je Top lokacijo tudi oblikoval. Založba je butična založba fotografskih knjig in izdaja majhne serije. Tudi Top lokacija je izšla v samo 200 izvodih.

Kateri sta po vašem mnenju top lokaciji slovenskih krožišč v pozitivnem in negativnem pogledu?

V pozitivnem gotovo krožišče v Naklem blizu Kranja, ker vsebuje smisel za humor. Tam plišast osel v velikosti otroške igrače vleče velik voz hlodovine. Deluje kot šala in verjetno tudi je, čeprav nisva izvedela, za kaj gre zares. V negativnem bi izpostavil največjega in najbolj razvpitega, v Lescah, posvečenega Avsenikom. Ni dobro oblikovan, bil je drag, vsekakor predrag za rezultat. Čeprav je zelo velik, je hkrati slabo umeščen v prostor, v velikansko krožišče. Skulpturo v krožišču vidijo potniki v vozilih le nekaj sekund in mora biti njen namen takoj jasen. Pri Avseniku pa simbolika harmonike in zaprte marele za nekoga, ki ne ve, za kaj gre, nima pomena. Naključni mimoidoči ne dojame, da gre za spomenik Slavku Avseniku in glasbi ansambla Avsenik, kar je bil namen idejnih vodij postavitve. Skulptura je moteča in njen pomen ni jasen.


Najbolj posrečena skulptura rondo umetnosti po izboru Mihe Colnerja je v Naklem. Foto: Jaka Babnik

Kako bi bilo najprimerneje urediti krožišča?

O tem je težko soditi. Verjetno gre za duh ačasa. Kipi navadno stojijo v središčih mest, življenje pa se je precej preselilo iz mestnih središč, v nakupovalne centre. Veliko rondojev je na industrijskih območjih in obvoznicah, ne v središčih – ker tam zanje ni prostora – in ti kraji kličejo po ureditvi. Njihovo okraševanje sicer ni slovenska posebnost, najdemo ga po vsej Evropi. Ravno včeraj sem se srečal s kolegom, ki je bil v Jordaniji, in povedal mi je, da krožišča krasijo tudi tam. Gre torej za globalni fenomen. Želel bi si čim boljših skulptur, javno plastiko v skladu z okoljem. Kaj je lepo in kaj grdo, je stvar okusa. Verjetno najpomembnejše pa je, da jih sprejmejo domačini. In ti jih seveda sprejemajo, nanje so povsod ponosni, saj so mnoge skulpture postavili dobesedno lastnoročno. Predvsem v manjših krajih. To se mi zdi izjemno koristna stvar. Ljudje se družijo, nekaj ustvarijo in normalno je, da so na svoje delo ponosni.

Prijavi sovražni govor