Violončela, ki sta prebudila žival

Po mesecih z Eltonom Johnom sta 2Cellos potrebovala svoj šov. In bobnarja. Iz big banda je v very big band k njima prisedel Dušan Kranjc.

ned, 10.12.2017, 16:00

Hrvati imajo 2Cellos za stoodstotno svoj bend, Slovenci bojda (malo tudi) za svojega. Narodnostno šahovsko rečeno bi Luko Šulića in Stjepana Hauserja ocenili, 0,5 : 1,5 – za lepo njihovo. Toda z njima je malone od začetka samostojnega šova tudi bobnar Dušan Kranjc. Izenačenje za Slovenijo? Nak, le sprememba rezultata na 2:1 za njihove. Ker Dušan je iz Pulja, Pule, po očetu Slovenec, po materi Hrvat, »ampak nisem bil veliko v Sloveniji, ne znam jezika.« Zato sem med brezžičnim pogovorom obnavljal znanje iz 5.b razreda O.Š.
In zvem, kako so fantje na novembrsko-decembrski tritedenski turneji, »Avstrija, Pariz, London, svašta,« pa Balkan, nato malo domov, z januarjem, najdem na spletu, kruzanje po ZDA.

Omenim Kranjcu, kako je včasih krožilo, da je imel Richard Starkey velikansko srečo, da je v življenju bil izbran za Ringa Starra. In obsedel pri Beatlih. On in ne kdo drug. Ker recimo Lennon je bil on in nihče drug. In kako je Dušan pribobnal k svetovno uspešnima violončelistoma?

»Ko sta Luka in Stjepan uspela s Smooth Criminal,« videom priredbe pesmi Michaela Jacksona, »sta bila približno pol leta na turneji z Eltonom Johnom. Bila sta njegova predskupina, potem igrala z njim.« Na študiju bobnov v Gradcu Dušan spozna Stjepanovega brata Mirona, ki igra trombon, veliko sta igrala skupaj. Pred 2Cellos je Dušan veliko bobnal v džez zasedbah in big bandih. Stjepan Hauser, pove Kranjc, je imel že dolgo ideje, kako bi združil klasiko, džez, »da bi igrali Bacha v džezu, a hkrati rock,« to je bilo, še preden sta uspela s Smooth Criminal. »Čelo je hotel vključiti v neke nove variante,« potem pa se jima zgodi preboj.

Klic

Po pol leta z Eltonom Hauser pokliče Kranjca, ustvarjalno sta 2Celloos želela na svoje, imeti svoj šov, potrebovala sta tolkalca, igrala sta od predelav klasike do rokenrola. Odtlej imata v živo vedno Kranjca za seboj, tudi na nekaterih posnetkih na drugem in tretjem albumu, pesmi Satisfaction, Highway to Hell, »v studiu pa sta sama bolj kreativna, produkcijska.«

Zakaj sta se dinamična, divja, kot sta lahko, sploh odločila za bobnarja? »Brez ritma ni rokenrola, lažje jima je, če eden igra melodijo, drugi ritem, recimo ritem kitar, ko pa pridejo bobni za podlago, pride neka nova energija, smisel, definicija.«


(Po)nastopaški selfie. Foto: osebni arhiv

Kranjc je iz big banda presedlal v very big band. »Zame je bilo to zelo fino, imel sem 21 let, zelo prav mi je prišlo, da vržem iz sebe energijo, ki sem jo imel v sebi. Branje not, zrele svirke,« to zadržanost je bilo treba izživeti na odru.

Šest let prečiščevanja odvečnega, zadržanega v sebi je za njim, »dodajamo nove aranžmaje, imamo orkester, vse je bolj harmonično,« povezava njihovega klasičnega sveta z rokenrol bobnarskim, »pogosto menjamo orkester, igramo z zagrebškimi solisti, pa londonsko filharmonjo v Royal Albert Hallu pred kratkim, sydneyjskimi simfoniki ...« Dovolj dolgo so, pravi bobnar, igrali, nastopali v troje, čelista sta želela nekoliko spremeniti zgodbo, »rokerski šov ostaja kulminacija, z orkestrom smo šli v drugačne aranžmaje, filmsko muziko, priredbe filmskih hitov ...«

... in bobni?

Je imel ringovsko srečo, da je član svetovno uspešnega benda? »Vedno sem bil na precej dobrem glasu kot bobnar, če je to sreča, ne vem.« Kdaj se bodo preimenovali v 2Cellos & Drums? Dobro vprašanje se mu zdi, a »2Celos sta brend, blagovna znamka, to se ne bo spremenilo, tako da je bilo moje delo, moja pot precej zahtevna, da se dokažem pred njuno publiko,« a je kmalu steklo, na socialnih medijih me spremlja 13.000 oboževalcev, prva leta nisem bil tako eksponiran ... Pred kratkim je bil na teve posnetek njihovega nastopa v sydneyjski operi, »oh, to je bilo pred enim letom.« Tam je imel Dušan krepak solo. Odigran spektakularno, torej mu je treba predlagati, naj svoje solo vložke vsakič malo podaljša in krepi svojo vlogo, pa smeje pove, da o tem intenzivno razmišlja. Potihoma.

Seveda se mu je življenje obrnilo na glavo. »Vedno sem si želel potovati in igrati. Že pred srečanjem s 2Cellos sem hotel na turnejo, zavidal prijateljem, ki so nastopali po svetu. Zdaj oni zavidajo njemu: »Ni lepšega življenja od potovanj in muziciranja.«

Igrati je začel pri petih, inštrukcije, nato džez profesorji, srednja glasbena kot klasični tolkalec, »bil sem eden najboljših v zgodovini šole,« zmagoval na tekmovanjih, »nisem hotel nadaljevati s klasiko, čutil sem, da ima džez več tistega, kar od bobnov pričakujem, grem na univerzitetni študij v Gradcu, sprejmejo me, še preden končam srednjo šolo.« Na avstrijskem Štajerskem je bil v uku dve leti.

Spoj

Bobni vobče? »Bobni so eden najstarejših inštrumentov,« ko naši predniki niso imeli kaj delati, mi pove Puljčan, so začeli po nečem tolči, dolgcajt preganjati. V vsem je ritem, bobni so univerzalni, fascinantno pa je za glasbenika to, da gre dandanes za spoj več inštrumentov, da en bobnar počne, zmore, kar jih je nekoč v orkestru moralo več, recimo činele so se igrale ločeno, gre za spoj multuperkusionističnih inštrumentov, perkusija, tolkalstvo.


Bobnar zunaj (odra). Foto: Miroslav Vidović

V Kranjčevem kompletu je pet osnovnih bobnov, štiri do šest činel, pa elektronsko tolkalo, iz katerega lahko izvablja zvoke kateregakoli inštrumenta, nadzoruje zvoke. To jim prav pride pri filmski muziki. Ja, tudi bobni niso, kar so bili, pa ne v pradavnini.

Je bil rodovno sprogramiran za muzičarja? »Ne, moja sestrična je profesorica klavirja, a moji starši imajo uho, mama je umetnica, široko razume umetnost, oče mi je vrtel Stonese, Gunse, in v teh bendih najbolj zaznavam bobne, ritem mi je bil vedno najbliže.«

Sam je glasbeno, okusno, razdeljen, rad ima džez, igra z vrhunskimi džezisti, funk, hip hop, metal, rokenrol, »glasba je tako raznolika, da se je težko odločiti,« posluša jo obdobno.

Se mu je od uspeha zavrtelo? »Kakor kdaj, res pa je, da vse skupaj postaja bolj normalno, koncert je boljši, kolikor bolj profesionalno je odigran, »bolj se posvečamo glasbenim komponentam kot ...« In kljub slavi »težim k proporcionalni rasti, da imam pot in cilj, h kateremu vodi.«

Ko ni s 2Cellos (& Drums), rad igra v manjših zasedbah, po lokalih, pa igra biljard, »poskusil sem z golfom, pa se ne morem pohvaliti. Vsekakor »vzdržujem džez sposobnosti, hodim na turneje z drugimi glasbeniki ...« Ljudje imajo, nadaljuje, džez za underground, ki ni tako eksponiran, a glede na to, »da se boben razvija skozi džez, je to zelo koristno za ohranjanje veščine, džez koz sofisticirana glasba je dober trening.

Razmišljal je, odgovori na namig, tudi o solo nastopih, »to je mogoče, nastopaš kot kakšen didžej, vzameš elektronski boben, nanj lahko igraš melodije, vstavljaš tone, jih obračaš, improviziraš, kot tolkalec to obvladam.« Boben se ni pogosto obravnaval kot solo inštrument. So bobnarji, ki lahko igrajo eno uro, a »sam sem večinoma igral za množice, takšni solo nastopi pa so bolj klinični.«

Na odru je divji, poza? »Vedno je bila energija v meni, a nisem bil fizično sposoben ohranjati visoko raven, kakršno imam zdaj. Naš šov je precej hektičen, namenoma sem v sebi prebudil žival.

Ko igrajo z orkestri, nemalokrat odkrijejo, da imajo zreli klasični glasbeniki v sebi nekaj rokerskega, »lahko iz mladosti, mi to v njih prebudimo, to je lahko v narodu, Japoncev ne boš videl noreti, a vse, kar igrajo, igrajo natančno, korektno, naši, Hrvati, pa ponorijo, kar je super.«

Igrajo po vsem svetu, za polovico prizorišč do pred leti »še slišal nisem,« med fascinantnejšimi omeni domačo Areno, pa Red Rocks v Koloradu, losangelšeki Greek Theatre, londonski Royal Albert Hall, »neverjetno je igrati na teh ikoničnih krajih.«

Ja, za novo leto proti Savdski Arabiji, Maldivom ... Čista satisfakcija. Koncert za koncertom, lepo despacito.

Prijavi sovražni govor